Lucija Boruta. Podaljšane misli so lahko navidezne ali daljša kita, ki visi čez rame

Podaljšek moje glave so misli, ki nam ves čas uhajajo in se smukajo okoli nas. Če jih uspemo pravi čas uskladiti, jih lahko izoblikujemo in nato posredujemo. Vse te zmešnjave v glavi nam lahko pomagajo ali nas podajo na slepo pot. Pot, po kateri hodimo, mora imeti ovire, drugače ne vodi nikamor. Kam nas pripeljejo naše podaljšane misli, je odvisno od nas samih. Naše podaljšane misli so lahko navidezne, takšne, ki nas vodijo, ali pa le kot daljša kita, ki nam visi čez ramena.

Ker sem bila tudi sama dolgolaso dekle, ena tistih, ki se za striženje nekaj centimetrov pripravlja dlje časa, sem čutila še posebno vez pri ustvarjanju predstave. Predvsem se vesela, da sem imela možnost ustvarjati s plesalkami, ki so bile željne po gibalni izpovedi o svojih laseh. Vsekakor so dodale velik del k predstavi, saj sem kot koreograf med ustvarjalnim procesom velikokrat črpala prav iz njih in njihovega odnosa do samega dela. Čeprav si trenutno želim plesati tudi sama, je bilo delo koreografa prelepa izkušnja, saj me je obogatila z izzivi, ki jih bom nosila skozi vsa svoja nadaljnja dela – tako pri plesnem ustvarjanju kot kot koreografskem prepletanju. (so misli, ki jih je o svoji avtorski plesni predstavi Podaljšane misli izrazila koreografinja, plesalka in pedagoginja Lucija Boruta. Premiera predstave, ki se je zgodila 9. septembra v Kulturnem domu Velenje, je tudi sestavni del diplomske naloge ob Lucijinem zaključku Akademije za ples Ljubljana.)