Mladi levi. Festival sedanjika in dokumentiranja resničnih zgodb

Na programu je bila tudi predstava Pista sveta režiserja Matjaža Pograjca …

Letos teče deset let, odkar je Festival Mladi levi v organizaciji Zavoda Bunker prestopil vrata Stare mestne elektrarne, ki je iz industrijskega objekta postala novi umetniški – odrski hram. Letošnja 17. edicija festivala, ki mreži mlade ustvarjalce novih odrskih praks in performansa ter spodbuja mestno sosesko k urbanem druženju in kulturnem sodelovanju, se usmerja še v nova odrska pričevanja o vsakdanji problematiki, ki se dotika različnih področji umetnosti, družinske problematike, socioloških osti in pasti časa, eksistence ali borbe za preživetje.

Festival se je začel s slavnostnim odprtjem 23. avgusta na ploščadi za Staro elektrarno in končal 31. avgusta v Gledališču Glej s predstavo Dvojna igra Katarine Stegnar, igralke, plesalke in performerke, članice kolektiva Betontanc, ki skuša prestopiti rob tesnobe, ki tišči in sili v prepad ter se zaveda, da so potrebne spremembe, pa vendar čaka na začetni korak; je dvojna igra zavedanja in nemoči za prepotrebno akcijo.
Letošnji festival se je začel z interaktivno predstavo Kate McIntosh … (Foto: Kate McIntosh)
Na sporedu je bila tudi letošnja Pista sveta Betontanca, režiserja Matjaža Pograjca, o kateri je že bilo govora na portalu Parada plesa in kjer sta Katarina Stegnar in Branko Potočan imela nenavaden duet, obdan s kolesarsko pnevmatiko, seveda v Potočanovi koreografiji.
V Stari mestni elektrarni so si obiskovalci lahko ogledali še Next Day francoskega režiserja Philippea Quesnea … (Foto: Martin Argylogro)
Tokrat na programu Mladih levov ravno ni bilo izstopajočih plesnih ali gibalnih odrskih oblik. Največ odmevnega prepiha je vrtinčila nizozemska predstava Next Day francoskega režiserja Philippea Quesnea, tretji del režiserjevih Campov, ki na oder postavlja otroke in kroji režijsko etudo  otroške igre vpete v svet odraslih. Med razgibanim otroškim rajanjem, točno postavljene koreografije, se otroci med seboj pogovarjajo v govorici odraslih, ko neobremenjeno uporabljajo vsakdanji besednjak odraslih, in ko novodobni miselni kapitalističen svet odraslih ob tej zrežirani (pristni)  otroški igrivosti izzveni praktično nepomembno. Ob tem pa nastopi etično vprašanje: Čemu otroke obremenjevati z oponašanjem odraslih? Zavoljo eksperimenta?!
… Past ist Present švicarske režiserke Corinne Maier …
V poslikavi bolečega trganja klasičnih družinskih vezi in obstoječega umetniškega trenda je švicarska režiserka Corinne Maier uprizorila kar zanimivo odrsko delo Past ist Present (Preteklo je sedanje), ki pristno dokumentira naš čas v raznovrstnosti gledaliških praks. Na sceni je  povprečna soba, moško brezosebna, in je poudarek na vsakdanjih rekvizitih, ki odražajo osebnost, kot so copati, čevlji, umazano perilo …, se zavrti tudi videoprojekcija nizkoproračunskega filma (ki danes osvaja nagrade in svetovna platna) kot dokumentiran posnetek o razpadu klasičnih – starodavnih družinskih norm, ko sin snema in dokumentira pogovor z materjo, ki jo kamera nikakor ne moti pri izkazovanju intimne bolečine.    
… (Foto: Brigitte Fässler)
Corinne Maier je zaključila študij kulturologije in estetike praks na nemški Univerzi v Hildesheimu 2009. V predstavi srečamo vsestransko  performerko Anne Haug, ki se druži, pleše in zapleše s prijateljem, junakom zgodbe, Shaheenom Dill-Riazom iz Bangladeša, ki živi v Nemčiji in se nekega dne odloči posneti film o svoji družini razpršeni na štirih celinah, ko ostarela starša ne moreta dojeti in ne sprejeti, da njuni otroci ne bodo mogli in ne želeli poskrbeti po ustaljenih družinskih običajih za njiju. Posnetki so pristno dokumentirani, izražajo bolečo realnost razpada preteklega v sedanjem, ki jo Corinne Maier v dramski obliki lahkotno prepleta in beleži.
Na sporedu Mladih levov so beležili tudi druge zanimive teme, ki posegajo v bližnjo zgodovino, oznanjajo stečaje podjetji ali neučinkovitost birokratskega aparata, največkrat po konceptu delavnic, predavanj ali odrskih raziskovanj.
… Numax-Fagor-plus Španca Rogerja Bernata … (Foto: Blenda)
Španec Roger Bernat je v Sindikalni dvorani Stare elektrarne insceniral stečaj španskega podjetja Numax (Barcelona leta 1979), ko je bilo v času Francove (1892-1975) diktature podjetje vpeto v procese samoupravljanja in se je zgodovina znova ponovila v osemdesetih ob stečaju podjetja Fagor. Dramatizacija zgodovinske raziskave in vizualne zasnove pristnih zapisov obeh delavskih svetov v naslovu Numax-Fagor-plus je potekala v animaciji vlog predstavljenih oseb v zapisniku, in to v neposrednem stiku s prisotnim občinstvom. Zgodovinska dejstva se pred občinstvom razgalijo v obliki videoprojekcije, prisotni v dvorani pa se po lastni želji vključijo v izpostavljen proces ali prebiranje izpisanega teksta, ob tem pa še urijo svoje bralne ter govorne sposobnosti. Tovrstni poskus niti ni novost, novost pa je za marsikoga informacija, da so v Španiji potekali stečaji podjetji že leta 1979, ki so že takrat bila vpeta v proces samoupravljanja, k je pri nas še oralo ledino in so se naši prvi stečaji verižili tam proti koncu osemdesetih.
… 10 journeys to a place where nothing happens estonske performerke Mike Lond … (Foto: Rania Moslam/brut Wien) …
Estonska performerka Maike Lond je obelodanila svojih deset bitk z birokracijo, pisnih prošenj in pritožb za potrebe lastnega  preživetja. Njen tekst se izpiše na posnetku, ki ga ona istočasno (monotono) prebira v svoji scenski obliki: "10 journeys to a place where nothing happens". No, na koncu koncev in ob neuspehu borb z birokratskimi mlini simpatična Maike Lond le seže v srce ali žep kulturnega ministra  ki ji lastnoročno podari 1000 evrov. Tako to njeno predavanje o lastnih borbah za preživetje razgali neverjetno dejstvo, da denar je, le do njega je potrebno zorati  pot, pa čeprav ta vodi le do drobtinic, ki čudežno in očitno kadarkoli lahko padejo "pod mizo" … To, kje so meje med prostori umetnosti in vsakdanjimi življenjskimi sobanami, je predmet vse bolj pereče problematike in prepotrebne diskusije današnjih dni, ko se baza umetnosti širi na vsemogoče poljane izobraženih vendar nezaposlenih mladih ljudi, ki skušajo zorati svoje poti preživetja, pa tudi če te tečejo po kulturnih tirnicah; ko je pač uprizoritev take ali drugačne "umetniške" prakse še najmanjši strošek in družbo najmanj stane, inflacija tovrstnih novodobnih odrskih praks pa čezmerna in finančno podprta.  
… Mi vida después argentinske ustvarjalke Lole Arias … (Foto: Lorena Fernandez)
Nekako v tej smeri je na sporedu Mladih levov 26. avgusta teklo tudi predavanje in je bila organizirana okrogla miza z naslovom: Pasti participatornosti v umetnosti, ki jo je vodila hrvaška kritičarka in teoretičarka Una Bauer z vabljenimi gosti in prisotnimi umetniki festivala ter partnerji projekta Create Connect, sofinanciranega s strani Evropskih sredstev programa Kultura, ki ga vodi Zavod Bunker in kjer sodeluje 10 držav Evropske unije ter trinajst partnerskih kulturnih in raziskovalnih organizacij. Bilo je zanimivo slediti predavanju o sodelovanju Studia Poper in njihovem kulturnem interdisciplinarnem komuniciranju v javnem prostoru, zanimiva so bila tudi mnenja o usmeritvah novodobnega gledališča, in nič manj razglabljanja, kako animirati gledalce ter jih vključiti v  tok uprizoritve, kar se nekako – in kot kaže – vedno znova načenja v novih generacijskih obtokih. Diskusija onstran okrogle mize, s prizorišča prisotnih poslušalcev, pa je pokazala, da se gledalci ves čas zelo aktivno vključujejo v proces odrskega dogajanja, pa čeprav samo sedijo in so na videz nemi, ko pač oder prepuščajo izvajalcem. Danes se skuša opredeliti novodobna odrska praksa kot dokumentarno, pripovedno in še kako gledališče ter se tudi piše o libretu košarkarske tekme ali nogometnem baletu … Ob tovrstnem posplošenem definiranju obstoječih uprizoritvenih praks je potemtakem vsaka povezava gledalcev z vsemogočnimi igrami že gledališče. In tako lahko tudi športne dogodke poimenujemo gledališče športa, saj je vse namenjeno obiskovalcem, ki posedajo na točno določenem kraju – areni ali odru – in sledijo dogajanju/tekmi, se sproščajo in uživajo, povrh pa se nadvse aktivno tudi vključujejo v  tok dogajanja, ko športni dogodek teče po določenem konceptu, zaključi pa se po spontani (improvizaciji) igre.
Dvojna igra Katarine Stegnar je končala Festival Mladi levi (Foto: Jon Aleksander Krančan).
Tako kot vsako leto ob koncu poletnih počitnic in na začetku nove gledališke sezone je Festival Mladi levi tudi letos, že sedemnajstič, znova vedril ter vzburjal novodobne kulturne in uprizoritvene tokove mlajše generacije ustvarjalcev oziroma tistih, ki želijo in skušajo dokumentirati realnost obstoječega časa.

View Gallery 10 Photos