Kulturna katastrofa ob slovenskem kulturnem prazniku. Kdo je vodenoglavec?

Slovenska kulturna katastrofa, ki se dogaja zadnja leta, nima drugih naravnih lastnosti razen človeških. Najnižji proračun za kulturo v dvajsetletni zgodovini države (zdrknil je z nekdaj 210 milijonov na 160 milijonov evrov), katerega posledica ni zgolj kleščenje programov in projektov, ampak skoraj popolna centralizacija podpiranja kulture s strani Ministrstva za kulturo ter umanjkanje verodostojne strategije na področju črpanja EU sredstev, investicijskih, zaposlitvenih, socialnih in programskih, so uničujoči parametri, ki jim četrtega jezdeca apokalipse pridoda vlada s povsem deziorentirano razvojno politiko v srhljivi realnosti. Kraja in laž sta politično legitimizirani in gospodarsko realizirani dejavnosti, po katerih se stekajo finančni tokovi in kultura temu početju asistira. Očitno je protikrizna politika resornega ministrstva v sekanju udov in taksidermiranju organizma celovite domače produkcije, ki se umika s slovenskega teritorija, da bi lahko nemoteno potekalo gojenje kulturnega vodenoglavca, ki ga negujejo v Ljubljani. Od tam je namreč 91odstotkov podprtih štiriletnih programov, medtem ko jih od drugod prihaja le 9 odstotkov. Razmerje, ki kot nalašč definira miselnost in ravnanje odločevalcev, da je seveda 91odstotkov pameti skoncentrirane v prestolnici, samo 9 odstotkov pa jo je mogoče najti v provinci. Verjetno ni primerno primerjati prebivalstva niti ne razmerja institucij in organizacij, ampak moramo enostavno ugotoviti, da je ta odločitev plod nekega uma. Ali umov, ki so našo državo pripeljali na dno, kar je verjetno dovolj, da ne rabimo naprej. Ker domačijska logika “jemanja iz mamime torbice” ne deluje širše, ne čudi, da kultura tako rekoč ne obstaja v strateških in razvojnih dokumentih Slovenije, ki bodo osnova za črpanje EU sredstev v finančni perspektivi 2014 – 2020. Vsaj ne kot nosilke nekega programa, če se bo nemara pojavila v kakem tretjem ali četrtem planu. Ali sploh. Da dojemanje kulture ne obstaja kot resna vladna kategorija, je dovolj pogledati dosednje črpanje EU sredstev v iztekajoči se finančni perspektivi 2007 – 2013, pri čemer ne moremo mimo dejstva, da v tem trenutku še vedno ostaja nepočrpanih skoraj polovica EU sredstev, od 4,5 milijarde je to okoli 2 milijardi evrov. Nacionalni program za kulturo 2014 – 2017 se potemtakem bere kot smešnica, ki navaja EU sredstva za poteg kulture iz blata zgolj sebi v izgovor. Zatorej ugotovimo, da v slednjem, nepočrpanem denarju leži več kot dvanajstletni proračun RS za kulturo, da je v krpanju bančne luknje s 5 milijardami EU 30 let kulture, in da je v vrednosti celotne države prej (2008) in potem (2014) vsak od nas izgubil polovico in še več vrednosti. V letih, ki so jih zaznamovali največji svetovni dogodki, Ljubljana – Svetovna prestolnica knjige 2010, Maribor s partnerskimi mesti – Evropska prestolnica kulture 2012 in Maribor – Evropska prestolnica mladih 2013, je  kultura na najnižji točki. Vase zagledana samozadostnost (kvazi) centra nas je v zgodovini že velikokrat dosti stala, tokrat pa zmoremo to tudi kulturno izračunati. Ker nič ne kaže, da se trend navzdol ne bo nadaljeval, bomo obsojeni na vegetiranje, dokler ne bomo razpočili vodenoglavca, ki se bohoti na enem in istem mestu. (v besedilu, ki smo ga prejeli po elektronski pošti v naše uredništvo, poroča in opozarja na stanje kulture v Sloveniji Peter Tomaž Dobrila, predsednik mariborskega Združenja EPEKA, ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarju)