Ker je pri predstavah, še toliko bolj plesnih kot siceršnjih, "resnica v očeh opazovalca", zagotovo vsak vidi nekaj svojega. Ambient kot naročen, scensko postavljen pred železniške tire, kamor se tudi v času predstave pomenljivo pripelje vlak in dopolni idejno zasnovo. Gledalci ločeni od prizorišča s stekleno steno, potem se vprašaš, ali smo mi zunaj in so one notri ali je pravzaprav obratno. Kdo koga opazuje, kdo je akter tega časa, ki ga ne razumemo več, ker je povsem iztiril iz zdrave kmečke logike, kam gremo, je islam že tukaj in ga samo slišimo, vidimo pa še ne. … (foto: Drago Videmšek)
Tankočutno izbrana glasba, učinkovito oblikovana lučna podpora, ki "fokusira" gledalca na različne sporočilne enote predstave. Smo ločeni na akterje življenja in na opazovalce? Smo mogoče brezposelni (ni vstopnine), pa smo kljub temu deležni vrhunske predstave? Smo na stranskem tiru? Medtem ko vlaki še povezujejo Ljubljano z Evropo? Smo na hodniku – katere ustanove že? Smo v čakalnici, da nekam gremo, odpotujemo? One so notri v svojem prostoru, ki jim je domač, ki ga raziskujejo, se srečujejo, ločujejo, odtujujejo, usklajujejo, begajo, dotikajo, zrcalijo preko stekla znotraj/zunaj, očiščujejo, preizkušajo katarzo, uprizarjajo nek nov, skoraj filmsko časovno nedorečen čas, morda prihodnost, morda vice, morda opomin sedanjosti. Smo samo še opazovalci in ta drugačen – nam že tuj svet – beži mimo, samo kot nekaj, kar se dogaja drugim – nam nič več. Smo odpisani kot generacija, ki odhaja, smo še deležni živega stika s tistimi tam notri, ki nas pridejo tudi ven pogledat. Je to premislek, vitalnost, poetika, ki bi jo želeli videti še kje, pa je vse preveč zreducirano na neka grozeča pričakovanja restrikcij, slabšanja življenjskega standarda …? So bose noge na betonu dobile zdaj isti pomen, kot ga je včasih imela prvobitno bosa noga na zemlji? Je beton tista surova realnost, ki jo moraš s podplati začutiti, da stojiš na realnih tleh, ali je to navdih za plesni korak? .. (foto: Sunčan Stone)
Struktura predstave, struktura plesnih kompozicij, vse je z veliko mero občutka odmerjeno, tako da je s pogledom škoda izpustiti – zamuditi kateri koli trenutek, je užitek v gledanju sozvočja plesalk. Steklena stena nedvomno daje v premislek, zakaj smo vsak v svojem prostoru. Plesalke kot v izložbi, mi kot opazovalci. Nam pripovedujejo, da smo druga generacija – vidimo svet drugače, kot ga vidijo one. So nam nastavile material za premislek o lastnem gledanju na naše bivanje. Nedvomno predstava, ki nagovori občinstvo z vsem, kar se v predstavi zgodi v detajlih in v celoti.
(je za našo spletno stranzapisala Metka Hojnik Verdev o predstavi In Vitro plesnih ustvarjalk Urše Rupnik, Tine Benko, Neže Jamnikar in Eme Križič ter glasbenika Aleša Rejca, ki je bila na ogled v ljubljanski stanovanjsko-poslovni stavbi Situla) … (foto: Gaj Levič)
