Festival Plesna Vesna bo potekal skozi celo leto v produkciji Zavoda En-Knap, prva oktobrska uprizoritev festivala plesne pomladi v organizaciji plesne mreže Aerowaves je stekla že 13. oktobra in predstavila uspešnico leta Odri me/Skin me v izvedbi treh avtorjev: Viktórie Dányi, Csabe Molnárja in Zsófie Tamare Vadas. Predstava v produkciji SÍN Arts Centre je preplet žive glasbe in plesa. V produkciji Zavoda En-Knap in Delavskega doma Trbovlje/DDT je ta večer ponovno svoj avtorski solo Instinkt zavel Nik Rajšek (solo je bil že predstavljen na portalu Parada plesa).
Drugi sklop dveh plesnih predstav Plesne Vesne je bil uprizorjen že 24. oktobra, in sicer na predvečer 6. Plesne nacionale: Deklica z Zmajem Enye Belak in Sezona Lova Milana Tomašika. Oba projekta je mednarodna komisija lanske 5. Plesne nacionale izbrala in predlagala Zavodu En-Knap v koprodukcijsko sodelovanje. Letošnja tričlanska mednarodna komisija v sestavi Honnea Dohrmanna, Uršule Cetinski in Snježane Abramović Milković pa je nagradila projekt Betwixt Maje Kalafatić, Mariie de Deuenas Lopez in Zajeto gradivo Benceja Mezeia ter predlagala enako sodelovanje za leto 2015 z Zavodom En-Knap .
Deklica z zmajem je avtorski solistični projekt vizualne umetnice in plesalke Enye Belak, že uveljavljene na plesni sceni mladih ustvarjalcev, večkratne nagrajenke tekmovanj OPUS1/plesna miniatura JSKD RS, ki avtorske vizualne stvaritve uspešno predstavlja tudi na mednarodni sceni. Belakova je srednješolsko izobraževanje končala vzporedno na dveh umetniških gimnazijah, na likovni in plesni, kot umetnica pa aktivno deluje na področju sodobnega plesa, gledališča, filma in vizualnih komunikacij, je absolventka vizualnih komunikacij fakultete za dizajn.
Deklica z zmajem se izkaže kot nič kaj prijetno slovo od dekliške razposajenosti in mladostnih igrivih užitkov. Je osebno doživetje trenutka odraščanja, ko se v omami današnjega časa skuša uporniško poseči in preseči ustaljenost pričakovanega ter urejenega. Svojo izkušnjo je metaforično podčrtala v plesnem izrazu, komponiranem z vizualno scensko projekcijo. Danes kar redko sledimo izpovedi o izkušnjah dozorevanja in odraščanja mlajše generacije plesalcev na plesnih odrih, zato pohvala za odkritost in iskrenost v zasnovani vizualizaciji domnevne življenjske izkušnje.
Enya Belak s pomočjo koreografskih prijemov barva in senči notranje kotanje bolečin, ki jim ni videti konca, kot bi jih hotela izdihati in spraviti iz sebe v večkratnem premlevanju istovetnih situacij, tudi se rešiti notranjega nestabilnega vrtenja in vseh mogočih vijačnic, ki jo vlečejo k dnu. Z videoposnetki barva, vrti in poslikava notranja kaotična stanja, medtem ko sta gib in telo njena edina opora na trdnih tleh. Svojo izkušnjo skuša avtorica izpostaviti na dveh nivojih osebnostne razcepljenosti; ko v stanjih omame prevladujejo halucinacije in demoni, jih ilustrira s pomočjo barvitih video senzacij. Medtem ko svoja prebujena stanja zavedanja in materializacije bolečine sestavlja in razstavlja na plesnem podiju, občasno pa še z video iluzijo srečne deklice z vrvico, na kateri plapola papirnati zmaj. Sicer se koreografija kar duši pod sijočo video sceno in obiljem barvitih rozet ter prelivanj vizualnih oblik. Umetniški poudarek, ki ga očitno daje video scena, je na nek način tudi možna posledica že njene profesionalne usmeritve k estetiki in raziskovanju vizualnega medija, medtem ko se manj studiozno spoprijema s čisto koreografsko substanco. Nedvomno je Enya Belak odlična plesalka, je elegantna in dorečena v svojih plesnih formah, tudi dovolj izrazna in čutna, manjka pa ji kritična zgostitev gibalne strukture, ko nekako ne najde jasne pozicije, ki bi jo pripeljala do bolj dorečenega zaključka, ko se zatika v nedorečenosti in utaplja v istovetnosti, kot bi še iskala svoj notranji odsev. Deklica z zmajem je prvenec Enye Belak, ki ga je mogoče razumeti kot njeno slovo od igrivega in všečnega časa, ki je kar nekam izpuhtel, realnost pa težka in še ne prav sprejeta. Kam jo odnese čas ali veter na gugalnici odrešitve, ko se ob koncu projekta hladi in umirja še na tem dekliškem igrivem orodju, pa bo verjetno razvidno ob njeni možni novi odrski, plesni ali vizualni ekspresiji. Deklica z zmajem je tudi iskrena izpoved mlade umetnice, ki išče vizualno estetsko podobo, in je vsako odstopanje od te, kot kaže, že lahko boleče. K izvedbi predstave so pripomogli: Andreja Kopač/dramaturgija; Janko Oven/oblikovanje svetlobe; Urša Buh/avtorska glasba, Andreja Vrhovnik/kostumografija, Nuša Jurjevič/animacije, Sabina Belak/scenografija, Janko Oven/oblikovanje svetlobe v produkciji Zavoda Federacija Ljubljana.
Koreografija je nastajala v homogenem prepletu šestih ustvarjalnih zamisli, ki so jih plesalci skupno luščili in potencirali v napetostih fizične telesne mase, zajete v respiratornih reakcijah; v prvinskih oblikah preživetja, lova. Živahna prostorska poslikava zavalovi v dveh dimenzijah, tretjo pa pridobi z novim posegom plesnega medija v neobaročno glasbo slovaškega skladatelja Godárja. Koreograf Milan Tomasik je v svojih koreografijah tudi največkrat v tesnem sozvočju z glasbo. Tokrat pa svojo koreografijo in glasbo zlije kar v objem čutnega muzikaličnega dueta, ko plesna kompozicija lovi tonovske amplitude in jih celo zna napovedati, pričakati in počakati na nov glasbeni zagon. Moč glasbe kar steče skozi zaustavljene gibe še naprej v prostor, da bi že v naslednji fazi svoje kompozicijske fluidnosti potegnila za seboj figurativno statiko in jo v novem kompozicijskem dihu oživela ter zapeljala na drugo stran zamejenega prostora. Nova sestavljenka koreografije in glasbe zaveje novo scensko svežino, za trenutek tudi slikovito ulovi čas baroka, sicer v novodobnih kostumih črno-bele (koncertne) kombinacije in v sodobnih gibalnih nastavitvah (kostumografija Jasne Vastl).
Plesni projekt Sezona lova v zamisli in koreografiji Milana Tomašika se predstavi kot čista prostorska poslikava, kar je tudi osnovni pomen besede koreografija v prevodu dveh grških besed: khoros/kor (ples, množica, plesišče …) in graphein/grafija (pisati, včrtati, risati …). Žal pa se s čisto koreografijo, živo dinamiko plesnih poslikav in linij danes vse manj srečujemo na naši sodobni plesni sceni. Zato je rariteta v tej smeri prav dobrodošla, čeprav in še posebej v predstavljeni fazi zanimivega raziskovanja in dobre izvedbe koreografije Milana Tomašika Sezona lova.
