"Zavit v prosojne plastične trakove, se Vladimir Malakov, plesna zvezda in vodja berlinskega Državnega baleta, ob začetku Simfonije žalostnih pesmi izlušči iz svoje vreče, ki jo lahko razumemo tudi kot plodnik /plodovno vrečo/ ter ostane razgaljen le v spodnjih hlačkah kožne barve: „popotnik skozi čas“ kot obetavno piše v programskem listu. Puščavnik kot „svečenik luči med popotovanjem“, kot „častilec slike, v iskanju umetnosti same“.
Dejansko se zdi, da mora Malakov najprej preveriti svoje telo, preden bo na svojem lastnem životu še enkrat preizkusil prostor in čas. Ranljiv kot dete, preveri svoj obstoj. Otipa svojo kožo, se poigra s konicami prstov kot bi hotel občutiti luč, ki teče okrog njega. Šele nato z utrujajočo počasnostjo smukne v svoje črne škornje, ki jih je zanj pripravila usoda (ali režiser) in si nadene šapko.
Malakov ne ostane sam. Spet in spet se premikajo ograje iz desk, ki si jih je domislila skupina Numen kot potujoč element in nam odprejo pogled na sedem najatraktivnejših plesalcev, ki jih trenutno lahko ponudi ansambel Malakova, nato na isto število žena, za katere je Angelina Atlagić zasnovala stereotipno poslovno opremo. Medtem ko se morajo prvi najprej tako kot njihov šef izkobacati iz svoje kože, so druge že v nosečnostnem stanju in nosijo pred seboj kepo testa v trdih lupinah.
Težko rečemo, kaj nam Pandur nalaga, da si s tem mislimo. Slovenski režiser, showmaster in širokoustnež (Schaumschläger) seže sicer vedno v polno. Ne prizanaša strojem in ljudem. A kaj naj bi njegova lepljenka, kaj na bi „gledališče sanj“ končno bilo ne zna zadovoljivo razložiti niti Darko Lukić sam, čeprav je skupaj s Pandurjevo sestro Livijo odgovoren za zamisel „simfonije“. Govori o „udejanjanju velike ideje skozi brezčasovne pokrajine osamljenosti in ljubezni“, ne nazadnje tudi o „priborjeni enotnosti“.
Na odru so medtem razpoznavni le delci nekega baleta, ki pri svojem potovanju skozi čas ne napreduje za noben odločilen korak. Niti tristavčne „Simfonije žalostink“ uspešnega poljskega skladatelja Henryka M. Gäreckega, ki daje dobro uro trajajoči predstavi naslov, ne slišimo v celoti. Pandur vedno znova prekinja njen potek z dodatki šumov kot na primer z odlomki besedil, ki jih je Hanna Schygulla ne vedno razumljivo narekovala na nosilec zvoka. Občasno poje za povrh še Nat King Cole „Te quiero dijiste“, medtem ko se ansambel oblikuje v nekakšen tango.
Vse to ne zgleda slabo – še posebej ne, če se predstavlja Malakov v svoji plastični lepoti. Pred občinstvom se ne pretvarja, ampak je povsem on, dokler ga Nadja Saidakova na koncu spet ne zalepi v plastični ovoj. Estetsko spominja ekshibicionistična koreografija nekega Ronalda Savkovića vsekakor prej na preteklost, namesto, da bi omogočila „trenutnost“ gledališča, v katerem se v prepletanju žanrov združujejo preteklost, sedanjost in prihodnost . Namesto da bi iskalo izgubljeni čas, je občinstvo slavilo predstavo, s katero se Državni balet poslavlja od Lindenopere (Staatsoper unter den Linden), ki je potrebna prenove. Razumelo „Simfonije žalostnih pesmi“ najbrž (še) ni. "
(plesni kritik Hartmut Regitz ni niti najmanj navdušen nad zadnjo predstavo režiserja Tomaža Pandurja in koreografa Ronalda Savkoviča "Symphony of Sorrowful Songs“ (Simfonijo žalostnih pesmi) v izvedbi Državnega baleta iz Berlina. Kritiko je v celoti iz nemškega časopisa Stuttgarter Nachrichten za naš portal prevedel dr. Henrik Neubauer)
