Edward Clug. Draga Valentina, rad te imam …

Prva misel oziroma čut, iz katerega se rojeva misel ob doživljanju Valentininega dela, je strast, ki se rojeva iz neomajne predanosti, hrepeneče po svobodi, ki je kot nemiren plavalec v globokem morju ljubezni njene duše. Spoznal sem jo leta 1991, ko sem prišel v Maribor. V tem času se ni nič spremenila, kar se morda sliši čudno, a vendarle je to ostala njena vrlina – biti Valentina …

Življenjske izkušnje v njenem edinem pravem domu – gledališču – so jo izzvale in jo zmeraj poganjale korak pred nami, tako da bi ji lahko stežka vselej sledili, jo čutili in razumeli – ne nujno kot Valentino, ampak kot nekoga, ki je drugačen in ‘čuden’ preprosto zato, ker ne pozna kompromisov in resnično živi za gledališče, pri tem pa trpi, ko gledališča ni ali denimo takrat, ko ga je treba zaradi praznikov zapreti.

Najina svetova sta se v skoraj treh desetletjih prepletala, oddaljila in spet znova srečala v drugačnih, bolj odraslih podobah, zato sem danes ponosen, da sem lahko del njenega hrepenenja, ‘tečnarjenja’ in vere, neomajne gledališke vere, ki me je zmeraj navdihovala, včasih do te mere, da sem ji omogočil vaje tudi med prazniki. Draga Valentina, rad te imam, hvaležen sem, da te poznam in da sem te še bolje spoznal skozi tvoje delo, ki plemeniti naše gledališče, naš slovenski in širši prostor, še najbolj pa naše vsakdanje luknje, ki včasih potrebujejo kakšno kapljico ali dve iz tvojega globokega morja ljubezni. (je zapisal Edward Clug, umetniški direktor Baleta SNG Maribor, v gledališki list ob 25-letnici umetniškega ustvarjanja balerine, koreografinje in vsestranske umetnice Valentine Turcu.)