"Pandur ima ključno vlogo v mojem razvoju, je le prvi, ki me je povabil kot koreografa, čeprav mogoče takrat ta naziv še ni bil primeren, ampak bolj ustvarjalec giba v Babilonu. Pred tem sem kot plesalec sodeloval v njegovih projektih. Bil je med prvimi, ki je začutil moj potencial. Njegov teater mi je dal drugačen smisel za gledališča, kar je vse skupaj pospešilo. Po Babilonu je takoj naslednje leto sledil Tango in šele po njem sem začel razmišljati v smeri koreografije. Po Tangu sem bil tako presrečen, da sem rekel, da v življenju ne potrebujem ustvarjati nič drugega. Tako je tudi bilo, potreboval sem štiri leta, skoraj pet, do nove premiere, ker prej nisem imel več nič za povedati in sem bil zadovoljen s povedanim." (plesalec, koreograf in vodja mariborskega baleta Edward Clug z navdušenjem pripoveduje v tabloidni reviji Nova o režiserju Tomažu Pandurju, ki mu je kot prvi dal možnost ustvarjanja. Pri tem pa, hote ali nehote, pozablja na veliko umetnico, balerino in nekoč njegovo veliko ljubezen Valentino Turcu, s katero sta skupaj ustvarila zgoraj omenjeni Tango.)
