Claudia Sovre. Baletni plesalci smo pač malo prifliknjeni.

Biti profesionalni baletni plesalec je nek prav poseben poklic. Popolnoma ga lahko razume le nekdo, ki se z njim ukvarja, ali pa njegovi najbližji, ki hočeš-nočeš z njim ‘trpijo in uživajo’ ves čas njegove plesne kariere. Začne se z dolgoletnim šolanjem, ki vsebuje poleg ’osnovnega šolanja’ še vsakodnevne naporne treninge klasičnega baleta, modernega baleta, repertoarja (klasične variacije in pas de deux), stilnih in karakternih plesov, naučiti pa se je seveda treba še nekaj teoretičnih baletnih predmetov. Že v šoli se predvsem dekleta začnejo spopadati s težavo odvečnih kilogramov, saj se začne telo v puberteti spreminjati, dobivati določene obline, ki pri balerinah nikakor niso dobrodošle.

Telo balerine mora biti vitko, mišičasto, saj od nje na žalost to zahteva baletni oder, ki plesalcem vizualno še kakšen kilogram doda, namesto da bi jim ga odvzel. Tudi pri ’pas de deuxu’ ali plesu v dvoje je pomembno, da je baletna plesalka tanka, lahka, zaradi obremenitve partnerjeve hrbtenice pri visokih dvigih balerine. Zato si mora plesalka prirediti svojo prehrano tako, da ostaja vitka, pa vendar močna, polna energije, ki jo potrebuje za naporne baletne vaje.

Če ima baletni plesalec srečo in po končani baletni šoli dobi zaposlitev v enem od baletnih teatrov, pa se njegovo pravo ’baletno življenje’ šele začne. Vsakodnevni baletni trening je seveda osnova za vzdrževanje telesne kondicije in tehnične pripravljenosti vsakega baletnega plesalca. Brez tega ne gre! To je kot zrak, ki ga dihamo, kot dišeča kava, ki jo popijemo za dobro jutro. Seveda so popoldnevi, večeri, sobote in nedelje v našem poklicu delovne. Ko drugi ljudje počivajo, mi nastopamo, ko drugi ljudje preživljajo čas s svojo družino, se mi znojimo v baletni dvorani. Ampak tako pač je. Zato vedno pravim – to je poklic, ki ga moraš imeti neizmerno rad, če ga hočeš opravljati. Veliko je ’žrtvovanja’ in malo ’vračila’ za to – plače niso visoke, bolečine v mišicah in razne poškodbe, krvavi žulji balerin so naša stalnica, diete, postavljanje zasebnega življenja na drugo mesto in še bi lahko naštevala. Če res ne ljubiš tega poklica, je nesmiselno, da vztrajaš v njem. Ni hujšega kot baletni plesalec, ki je nezadovoljen, ker ’preveč dela, je preveč utrujen, ima premalo prostega časa, ima preveč kilogramov …’ Moj nasvet – spremeni poklic, najdi si drugo stvar, ki te bo veselila v življenju, kajti prav to, nad čimer se pritožuješ, je sestavni del tvojega poklica. Res je včasih težko, lahko bi rekla tudi kruto, vendar če ljubiš ta poklic, ti ta nudi tudi neizmerno veliko užitkov, ki poplačajo vsa odrekanja. To je, kot kadar rodiš otroka, ko prvič zagledaš to najlepše bitje na svetu in pozabiš na vse prestane morilske bolečine pred tem. Ko si na odru, ko nastopaš pred gledalci in razgališ telo ter dušo pred njimi, pozabiš na vse poškodbe, solze, negotovost, ure, preživete v baletni dvorani. A po koncu predstave spet naprej v baletno dvorano v borbo z naslednjo predstavo z naslednjimi težkimi baletnimi elementi.
Še ena posebnost poklica baletnega plesalca je izjemna odvisnost od pogojev za delo. Baletni plesalec namreč ne more baletnega treninga opravljati kjerkoli, vaditi doma, kot to lahko počnejo npr. glasbeniki in večina drugih umetniških poklicev. Baletni plesalec za svoje delo  potrebuje baletno dvorano, s prav posebnimi tlemi, ki so dovolj prožna, da se plesalec pri določenih vajah, predvsem skokih, ne poškoduje. Na ta tla mora biti položen prav poseben baletni ‘tepih’, ki omogoča, da tla ravno prav drsijo – ne preveč in ne premalo. Enak baletni ‘tepih’ je položen tudi na odru za vsako baletno predstavo.

Pri baletnem treningu je nujno potreben tudi pianist oziroma baletni korepetitor, ki ima prav posebno znanje (pozna baletne vaje) in tako lahko spremlja vsakodnevni baletni trening. Tega znanja pianisti ne pridobijo na akademiji, ampak za to delo potrebujejo talent za spremljanje plesalcev, prilagajanje tempa posameznikom in pa predvsem veliko prakse v baletni dvorani. Dobri baletni korepetitorji so pri nas redki in zelo cenjeni. Naj izpostavim Marjana Peternela, ki je z nami že veliko let in je v tem času res postal odličen v tem poslu.
Najpomembnejši za baletnega plesalca pa je seveda baletni pedagog. Vaje za vsakodnevni baletni trening so v osnovi določene. Ve se, kakšna je metodika baleta, kako se vaje imenujejo in kako si sledijo po vrsti. Začne se s približno polurnimi vajami pri ‘drogu’’, nato se začnejo vaje ’na sredini’, ki si tudi sledijo po določenem razporedu – od parternih vaj do baletnih obratov, (po domače piruetov), potem pa skoki, majhni, srednji, večji in na koncu seveda najtežji različni elementi baletne tehnike. Baletni pedagog pa kljub že določenim pravilom in zakonitostim sestavi vsak dan nov baletni trening za profesionalni baletni ansambel. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da za takšno delo pedagog potrebuje veliko mero znanja, izkušenj in posebnega talenta. Mora pa imeti tudi odličen posluh in občutek za glasbo, saj se vaje vedno izvajajo na določeno glasbo in vsebujejo določeno število glasbenih fraz. Ne more biti vsak baletni plesalec tudi baletni pedagog. Niti ni pravilo, da boljši je plesalec, boljši je pedagog, oziroma da moraš biti solist, da si lahko dober pedagog. Pomemben je plesalčev občutek, kako telo pravilno ogreti, ga pravilno ’postaviti’, ga pravilno voditi skozi vsakodnevni trening, da lahko na koncu pokaže svojo najboljše znanje pri najtežjih tehničnih elementih, da lahko vzdržuje svojo telesno kondicijo oziroma jo še nadgrajuje. Zato so dobri baletni pedagogi izredno cenjeni in imajo tudi svojo ceno, ki ponavadi ni nizka, predvsem če prihajajo iz drugih držav Evrope.

Tudi sama se že od leta od leta 2003 ukvarjam z baletno pedagogiko. Čeprav učim tudi otroke v zasebnih plesnih šolah, me posebno ne veseli vodenje treningov v profesionalnih baletnih ansamblih, saj tam ne gre za učenje baleta, ampak za vzdrževanje plesalčeve že v šoli naučene tehnike. Če mi bo zdravje služilo, upam, da se bom lahko s tem ukvarjala še dolga leta. Zase lahko trdim, da sem največ znanja pridobila od proučevanja različnih pedagogov, ki so vodili moje baletne treninge, ko sem še plesala. Razmišljala sem o njihovih vajah oziroma razmišljam še zdaj, saj še vedno spoznavam nove pedagoge Zanima me, kako so vaje sestavljene, kako pedagogi povezujejo različne elemente med seboj, kakšna glasbena tempa uporabljajo, kaj se mi zdi dobro in kaj ne. Učimo se celo življenje in le tako lahko napredujemo ter izboljšujemo svoje znanje.

Za največ pridobljenega baletnega znanja v pedagoškem smislu se moram v veliki meri zahvaliti g. Irini Lukašovi, pedagoginji iz Kijeva, ki je imela zame prav gotovo enega od najboljših baletni treningov v mojem življenju. Osnova njenega treninga je bila trda ruska šola in njihova metodika, ker pa je  g. Lukašova delovala tudi v Angliji in drugod po Evropi, je v svoje treninge dodala nek svoj pridih, ki je odlično dopolnjeval in obogatil njeno znanje ruske šole. Vsak dan nam je ponudila ogromen spekter različnih baletnih korakov, ki jih večkrat zelo pogrešam pri sedanjih baletnih pedagogih. En dan je na treningu poudarila skoke, naslednji dan piruete, delali smo vaje na ’’špicah’’, dele iz različnih variacij. Od nje sem se res ogromno naučila. Seveda pa baletni plesalec ne more imeti vsak dan istega pedagoga, četudi je ta odličen. Pedagogi se morajo menjavati, najbolje na nekaj tednov, saj z vsakim pedagogom pridobiš neke nove izkušnje, neko novo znanje, včasih pa tudi vidiš, kako se ne sme delati, in tudi to je pomembna izkušnja. Včasih se mi zdi, da se v naši Sloveniji takoj navdušimo nad tujimi, drugačnimi pedagogi, še preden se prepričamo, kako kakovosten je njihov trening. Tega plesalec ne občuti po enem treningu, ampak po vsaj enem tednu dela z istim pedagogom, še bolje pa po dveh. Šele takrat plesalec spozna, če se je njegova tehnika z vajami določenega pedagoga izboljšala, ali pa elementov, ki jih je drugače obvladal, ne more več narediti na dovolj kakovosten način. Idealno bi bilo, da bi nacionalna operno-baletna hiša imela nekaj svojih stalnih pedagogov, ki bi se menjavali na teden ali dva, poleg tega pa občasno povabila gostujoče pedagoge iz tujine. Seveda se tukaj takoj postavi vprašanje financ, in ker v današnjem času zategujemo pasove vsepovsod, na žalost tudi pri izbiri še kako potrebnih pedagogov, trenutno ostaja baletni ansambel večkrat prikrajšan v tem pogledu. Koreografi pa so tisti mojstri, ki ustvarjajo čarobne predstave, ki jih potem ponujamo vam, draga publika. Koreografi so seveda različni, predvsem se med seboj razlikujejo po plesnem stilu in izrazu, izbira pa jih trenutni umetniški vodja baletnega ansambla po svojih željah in presoji.

V državnih nacionalnih hišah običajno predstavlja največji del programa klasični, lahko bi rekli železni repertoar, kot so Labodje jezero, Giselle, Trnuljčica, Hrestač in drugi baleti. Zadnja leta opažamo, da so klasične baletne predstave skoraj vedno razprodane ali pa vsaj odlično prodane. Modernega plesa je veliko na izbiro v drugih gledališčih in kulturnih ustanovah, prave klasične predstave pa si gledalci lahko ogledajo le v nacionalnih operno-baletnih hišah, konkretno pri nas v Ljubljani in Mariboru, kjer obstajata edina dva slovenska profesionalna baletna ansambla v Sloveniji. Baletni plesalci so šolani za plesanje klasičnega baleta, ki je po mojem mnenju nekakšna mešanica vrhunske umetnosti in vrhunskega športa, in prav je, da večino svoje kariere posvetijo izvajanju korakov, ki jih znajo najbolje.
Seveda pa mora v današnjih časih plesalec obvladati tudi druge tehnike, med njimi elemente sodobnega plesa, katerih pa se z današnjim šolskim programom nauči že v baletni šoli, zato ne potrebuje dodatnega šolanja. Veliko koreografov ustvarja za baletne ansamble tudi bolj sodobne koreografije, ki so poleg klasičnimi predstav ves čas prisotne na programu operno-baletnih hiš. Običajno pa teh občinstvo ne obiskuje tako masovno kot klasičnih predstav, predvsem jih ne hodijo gledat večkrat, kot se to dogaja npr. s Hrestačem in Labodjim jezerom, zato se sodobnejše predstave prej umaknejo s programa in se zamenjajo z novimi. 

Profesionalni baletni plesalec med baletno sezono (običajno od konca avgusta do sredine julija) pošteno utrudi svoje telo, zato nujno potrebuje tudi malo daljši počitek vsaj enkrat letno. Takrat spočije svoje utrujene mišice in pozdravi nekatere poškodbe.

Nekateri plesalci se še med počitnicami udeležijo kakšne poletne plesne šole, kjer spoznajo nove pedagoge, plesne stile in ustvarijo nova poznanstva in kontakte. Ko si še mlad in zagret, ti ni nič pretežko, ampak si tudi med počitnicami želiš vsaj nekaj časa preživeti v baletni dvorani med preznojenimi baletnimi ‘sotrpini’. Verjetno marsikdo to težko razume, ampak za baletne plesalce je poseben čar, ko pošteno utrudiš svoje telo z baletnimi vajami in se potem počutiš, da si naredil nekaj koristnega zase, za svoj napredek, za vzdrževanje iz izboljševanje svoje tehnike in kondicije. Smo pač malo ’prifliknjeni’ baletni plesalci  – ali ne ? Ampak drugače ne gre.
Zase lahko povem, da sem neizmerno uživala kot baletna plesalka, nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za ta poklic, in vesela ter počaščena sem, da lahko naprej ostajam v baletni dvorani kot baletni asistent, pedagog ali celo koreograf. Moja pokojna mama (kako jo pogrešam) je vedno rekla, kako je vesela zame, da sem ena od redkih privilegiranih ljudi, ki uživajo v svojem poklicu, ki jim poklic v bistvu ne predstavlja poklica, ampak neizmeren užitek in srečo. In kako prav je imela.

Zame je to še vedno eden od najlepših, ampak hkrati tudi najtežjih poklicev na svetu, če ga hočeš dobro opravljati. Zato če si vaš otrok res želi v baletno šolo, ga pri tem vzpodbujajte, saj mu bo to prav gotovo prineslo veliko lepega in koristnega. Če bo iz pravega testa, bo baletno šolo končal, mogoče v baletu celo našel svoje življenjsko poslanstvo, če pa ne, se bo naučil osnovne plesno baletne koordinacije, muzikalnosti, pa tudi discipline, kar v današnjih časih zagotovo ni napačno. Kdor pa bo spoznal, da je balet poklic, ki ga želi opravljati bolj kot vse ostalo, mu zagotavljam, da mu bo poleg vsega potrebnega odrekanja prinesel tudi neizmerno količino posebnih užitkov, ki jih poznamo samo mi – ’prifliknjeni’ baletni plesalci.  (je za naš portal razmišljala nekdanja baletna plesalka in zdajšnja asistentka koreografa in baletna pedagoginja Claudia Sovre o poklicu baletni plesalec)

View Gallery 10 Photos