S predstavo sem želela stopiti na pot osvobajanja od do zdaj zame ustaljenih umetniških form, ki posameznikovo delo v osnovi definirajo, v mojem primeru od govorice flamenka. Prestopanje mej in polnjenje vrzeli je tisto, kar posamezniku omogoča razvoj lastnega odrskega jezika in izraza. Ne želim biti flamenko plesalka, ne želim biti igralka, ne želim biti glasbenica, želim pa biti nekdo, ki se z vsakim korakom bolj oddalji od pričakovanja zavesti ter se približa tistemu, kar nosimo v sebi že od nekdaj. Pot do tja je še dolga, predstava pa je eden začetnih korakov v tej smeri. (razmišlja o predstavi Kamniti čevlji plesalka, koreografinja, ustvarjalka Anja Mejač in vas vabi na tretjo ponovitev, ki se bo zgodila 21. junija ob 20.00 na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča v Ljubljani.
Kamniti čevlji je plesno-igrana avtorska predstava, ki s povezovanjem različnih odrskih govoric ustvarja prazne prostore za ples zvočnih podob. Govori o medprostoru v človeških odnosih, ki ga preplavlja nešteto razpok, ki režejo v globino naše psihe ter na plan vlečejo tisto, kar bi si včasih želeli, da ostane skrito.
Predstava temelji na plesu flamenka, katerega fragmenti se spajajo z avtorsko elektronsko glasbo, besedo, zvočnim oblikovanjem, prostorom in odnosom med dvema človekoma. Gib in glas, ples in beseda, zvočni ples dialoga, kjer gib besedo išče, jo pripelje do krika in mu odgovarja. Tvorijo se forme, ki plavajoče misli vsrkajo in jih zapirajo v sistem pomenov, iz katerih pozneje občutki divje bežijo. Včasih ujeto, včasih oprto na ritem, včasih popolnoma prosto.)
