Priznam, naredila sem usodno napako in po dolgem času odšla na predstavo polna pričakovanj. Kanadska koreografinja Marie Chouinard spada na mojo listo top 10, a z zadnjo predstavo The Golden Mean se lahko zgodi, da bo morala prepustiti mesto komu drugemu. Dunajska publika, ki je doživela to avstrijsko premiero včeraj, 4.8. na dunajskem plesnem festivalu ImPulsTanz in kanadsko skupino naravnost obožuje, pa je včeraj sicer ploskala in vpila bravo, a ne tako zagreto, kot to počne običajno. Je bilo kaj narobe z nami ali pa enostavno s kopico preveč idejami, ki so polesavale na odru ene od dvoran muzejske četrti? Plesalce je koreografinja postavila na oder skupaj z gledalci, kot scenografijo je uprizorila nekakšno skakalnico, kar je seveda spomnilo na osnovni namen predstave, ki je nastala v okviru kulturne olimpijade na letošnjih zimskih igrah v Vancouvru. V zlato odeti plesalci oblečeni ali še bolje slečeni v mrežaste pajkice, nakičene z resicami, no na koncu predstave se na odru pokažejo povsem goli so seveda tehnično brezhibni. Koreografinja pa od njih zahteva še igralsko pevski popolni angažma, kar seveda tudi obvladajo. Uro in dvajset minut nabita predstava z lučmi, video projekcijo, zamaskiranimi akterji, ki si nadenejo v kontekstu predstave tudi odrasle oziroma otroške obraze, mine v deljenih mnenjih. Preveč idej in premalo pokazanega ali preveč pokazanega za skromno idejo. Skrbno zmontirani video odlomek, Marie Chouinard ničesar ne prepušča naključju, vas bo seveda prepričal, da je predstava fantastična.
