V življenju ne moremo zamuditi ničesar razen ljubezni

Vse ljubitelje kakovostnega leposlovja čaka na knjižnih policah šest novosti, ki so izšle pri Cankarjevi založbi: Feri Lainšček, Demon ljubezni; Monika Maron, Animal triste (prevedel Jaša Drnovšek); Elena Ferrante, Genialna prijateljica (prevedla Anita Jadrič); Marco Missiroli, Opolzkost v zasebnosti (prevedel Janko Petrovec); Pavel Sanajev, Pokopljite me za šprajc (prevedla Lijana Dejak); Susanne Tamaro, Pojdi, kamor te vodi srce (prevedli Aleksa Šušulić in Anita Jadrič).

Feri Lainšček je eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev, naj gre za njegove romane, knjige za otroke, scenarije ali ne nazadnje njegovo poezijo, ki je pogosto tudi uglasbena. Pesniška zbirka Ne bodi kot drugi je bralce navdušila z ljubezensko liriko z ravninskimi melanholičnimi toni; Pesmi za ženski glas in zvonove pa so avtorjevim melodičnim verzom vdahnile še ženski glas. Tretja knjiga Demon ljubezni je poklon neustavljivi, a tudi temni moči ljubezni ter panonski širjavi, tenkočutno pa opeva tudi pokrajine ‘na oni strani sanj’.

Animal triste (1996) je roman, ki sodi med klasična dela sodobne nemške literature in je doslej največkrat ponatisnjeni roman pisateljice in esejistke Monike Maron (1941), dobitnice vrste uglednih priznanj (mdr. Deutscher Nationalpreis). Neimenovana pripovedovalka, ki zase ne ve več natanko, koliko je stara, obnavlja ljubezensko zgodbo, ki naj bi pred leti usodno posegla v njeno življenje. Ona kot paleontologinja v muzeju varuje brahiozavra, on, Franz, pa je poročen in preučuje mravlje medičarice. Njuna ljubezen se spreminja skupaj z državo in časom, v katerem živita, zato je ključni del te zgodbe tudi zgodovina: druga svetovna vojna, prva povojna leta v Nemčiji, vsakdanjik v vzhodnonemški diktaturi ter padec berlinskega zidu.

Lila in Elena, tako različni, a vendar nerazdružljivi, najboljši prijateljici že od otroštva. Povezani ostaneta vse življenje, več kot šestdeset let, dokler ena od njiju ne izgine brez sledu, druga pa z obujanjem preteklosti pokuša rešiti uganko prijateljičinega izginotja. "Zame je bila to neverjetna bralna izkušnja, podobna tisti iz odraščajočih let, ko bereš hlastno, strastno in enostavno ne moreš nehati, dokler ne prideš do konca." (Brina Svit)
Elena Ferrante je vzdevek italijanske pisateljice, katere resnična identiteta kljub izjemni mednarodni odmevnosti (njena dela se prevajajo v 40 jezikov) in pravcatemu valu ferrantemanije ostaja neznanka. Naj nam zadošča njeno pisanje.

Babica piše pobegli vnukinji dnevnik v obliki pisem. Ta so osebno-izpovedna, iskrena, ljubeča, polna življenjskih nasvetov in spoznanj. Pripoveduje ji o svojem življenju od otroštva naprej in tako stke roman o čustvih in premagovanju bolečine žensk treh generacij. Babičino pisanje spodbudi razmišljanje o resnični sreči in o tem, da nekatere stvari preprosto vidiš in razumeš, šele ko si star.
Susanna Tamaro (1957), rojena v Trstu, se ukvarja z režijo, piše romane in kratke zgodbe. Za literarno delo je bila že večkrat nagrajena. Roman Pojdi, kamor te vodi srce (Va’ dove ti porta il cuore, 1994) je najuspešnejši italijanski roman preteklega stoletja in svetovna uspešnica, po kateri so posneli tudi film.

Sartrova smrt in prve kaplje sperme, starševska ločitev in prvi poljubi. To je zgodba o čustvenem in seksualnem odraščanju mladega Italo-Francoza Libera Marsella, ki se kot deček priseli v takrat še Sartrov Pariz. Šest poglavij, od Otroštva do Odraslosti, je dovolj za razvejeno prvoosebno pripoved o odraščanju, ki se pne od sprva idealizirane družine s samosvojo materjo in dobrohotno intelektualnim očetom do dokončne vzpostavitve Jaza kot nosilca novega cikla življenja: deček Libero z začetka knjige se torej razvije v očeta s konca. Missiroli živahno in boleče odkrito popisuje etape Liberovega spolnega zorenja in njegove obsesije, iskanje osrediščenja življenja v Parizu in pozneje v Milanu ter številne očetovske figure, ki vplivajo nanj. Slogovno sveže, izredno komunikativno delo, v katerem se odkrivanje (temnih plati) seksualnosti pretaka skozi literarno in umetniško (samo)vzgojo.

Pavel Sanajev (1969), ruski pisatelj in filmski režiser, je pri šestindvajsetih letih napisal kratek avtobiografski roman, da bi s pisanjem kot s terapijo predelal uničujoče posledice, ki jih je imelo zanj neprijetno otroštvo. Zgodbo pripoveduje osemletni deček, ki živi pri starih starših, kjer naj bi ga pustila sebična mati. Vendar se postopoma izkaže, da je babica bolj nora, kot se sprva zdi. To je homersko smešna knjiga o grozljivih preobrazbah in prigodah ljubezni. Zato je namenjena najširšemu krogu bralcev, ne glede na starost, spol in svetovni nazor. Roman že ima zagotovljeno mesto v zgodovini ruske književnosti in se je skoraj desetletje obdržal na vrhu uspešnic. Prodan je v več kot milijon izvodih, po njem je bil leta 2009 posnet tudi film.

View Gallery 8 Photos