Project 51 – predstava s sporočilom Ahmeda Najarja in Eve Stramšek

Predstava Project 51 je na premierni uprizoritvi 5. novembra 2016 v dvorani 28A postregla z navdihujočim, a razmisleka vrednim sporočilom – kako brati medije in njihovo upodabljanje ‘resničnega’ sveta. Umetniško delo je napisal in režiral Ahmed Najar, ki skozi gledališko-plesne stvaritve uresničuje posebno poslanstvo – predstaviti širšemu občinstvu Palestino, njeno tradicijo in težave, s katerimi se njeno prebivalstvo vsakodnevno srečuje. Svoje poslanstvo izraža s folklornim plesom ‘dabke’, ki pomeni za palestinsko ljudstvo potrjevanje njim lastne palestinske identitete in sredstvo za izražanje – bodisi žalosti bodisi veselja. Plesne elemente omenjenega folklornega plesa je Najar vključil tudi v Project 51, v katerega vpleta med drugim plesne ‘gibe’ sodobnega in orientalskega plesa, za avtentičnost povedanega, tj. 51-dnevna vojna v Gazi leta 2014, pa vključi digitalno projekcijo oz. posnetke, ki prikazujejo ‘resnično’ stanje.

Koreografskega dela predstave se ni lotil sam, temveč s pomočjo plesalke orientalskega in sodobnega plesa ter ustanoviteljice Studia za orientalski ples Hava Eve Stramšek. Z njo se je Najar spoznal v arabskem kulturnem društvu Rozana pred tremi leti. Skupaj sta sodelovala že lani pri plesno-gledališkem projektu Voda in sol, ki je bil posvečen kot podpora palestinskim zapornikom. V energetsko nabitem ter čustveno napetem delu Project 51 so poleg Ahmeda Najarja, ki je sicer član plesne skupine Al Zaytouna, in Eve Stramšek nastopali plesalci Hava Dabke Troupa: Ana Mužič, Aleša Drofenik Groznik, Barbara Strajnar, Barbara Uršič, Denis Kovačević, Darja Žlogar, Katja Dvanajščak, Ksenija Željko in Špela Pokovec.

Plesalci so kljub nekajkratnim plesnim spodrsljajem (kot so nedovršena, neodločna izvedba gibov, neenotnost v skupinskih plesnih formacijah, zatik pri izvedbi plesnega koraka) z žarom v očeh, čustveno, z energetsko napetostjo, glasnimi vdihi in izdihi ustvarjali odrski moment, s katerim je dihalo celotno občinstvo. Slednje je (aktivno) z občasnimi ploski sodelovalo pri predaji sporočila, ki je zaobjemalo – že omenjeno – 51-dnevno vojno v Gazi in z njo povezano pristransko medijsko poročanje, ki (vselej) prikazuje izkrivljeno podobo dogajanja v svetu. Poleg tega so plesalci skušali preko plesnega giba predstaviti ujetost sodobnega človeka v individualizem, kjer ta vidi zgolj svojo bit, za preostale pa mu je malo mar.

Posebej poveden je bil prizor s slušalkami, ki uteleša ravno to – z individualizmom prežeto družbo. Plesali so vsak zase s slušalkami na glavi in predstavljali polno zaposlenost s samim seboj. Poleg omenjenega prizora je bil družbeno, tudi politično kritičen prizor, ko so si plesalci ogledali nogometno tekmo svetovnega pokala, ki je potekal takrat kot 51-dnevni napad na Gazo. Plesalci so prikazovali navdušenost, vznesenost sodobnega človeka nad nogometno tekmo, ko pa so projicirali na platno televizijsko poročanje o napadu na Gazo, so se z izrazom nezanimanja odmaknili stran. Skratka, zelo poveden element predstave, s katero Ahmed Najar želi predstaviti binarnost – mi, oni. Plesalci so bili oblečeni v ‘vsakdanja’ oblačila, s čimer želijo nakazati, da pripovedujejo zgodbo, zgodbe ‘običajnih’ ljudi. Vsakdanjost so predstavljali tudi posuti scenski elementi, kot so stoli, oblačila, čevlji. Sicer pa sta v predstavi posebej izstopali Barbara Strajnar s petjem ter igranjem na prečno flavto in mila Eva Stramšek z izraznimi dlanmi ter mehkim, ‘neslišnim’ gibom. Predstava bo uprizorjena tudi v Londonu, in sicer v soboto, 26. novembra 2016.

View Gallery 4 Photos