Project 51 bo doživel poleg ljubljanske še londonsko premiero. (foto: Drago Videmšek)
Predstava Project 51 je na premierni uprizoritvi 5. novembra 2016 v dvorani 28A postregla z navdihujočim, a razmisleka vrednim sporočilom – kako brati medije in njihovo upodabljanje ‘resničnega’ sveta. Umetniško delo je napisal in režiral Ahmed Najar, ki skozi gledališko-plesne stvaritve uresničuje posebno poslanstvo – predstaviti širšemu občinstvu Palestino, njeno tradicijo in težave, s katerimi se njeno prebivalstvo vsakodnevno srečuje. Svoje poslanstvo izraža s folklornim plesom ‘dabke’, ki pomeni za palestinsko ljudstvo potrjevanje njim lastne palestinske identitete in sredstvo za izražanje – bodisi žalosti bodisi veselja. Plesne elemente omenjenega folklornega plesa je Najar vključil tudi v Project 51, v katerega vpleta med drugim plesne ‘gibe’ sodobnega in orientalskega plesa, za avtentičnost povedanega, tj. 51-dnevna vojna v Gazi leta 2014, pa vključi digitalno projekcijo oz. posnetke, ki prikazujejo ‘resnično’ stanje. …
Koreografskega dela predstave se ni lotil sam, temveč s pomočjo plesalke orientalskega in sodobnega plesa ter ustanoviteljice Studia za orientalski ples Hava Eve Stramšek. Z njo se je Najar spoznal v arabskem kulturnem društvu Rozana pred tremi leti. Skupaj sta sodelovala že lani pri plesno-gledališkem projektu Voda in sol, ki je bil posvečen kot podpora palestinskim zapornikom. V energetsko nabitem ter čustveno napetem delu Project 51 so poleg Ahmeda Najarja, ki je sicer član plesne skupine Al Zaytouna, in Eve Stramšek nastopali plesalci Hava Dabke Troupa: Ana Mužič, Aleša Drofenik Groznik, Barbara Strajnar, Barbara Uršič, Denis Kovačević, Darja Žlogar, Katja Dvanajščak, Ksenija Željko in Špela Pokovec. …
Plesalci so kljub nekajkratnim plesnim spodrsljajem (kot so nedovršena, neodločna izvedba gibov, neenotnost v skupinskih plesnih formacijah, zatik pri izvedbi plesnega koraka) z žarom v očeh, čustveno, z energetsko napetostjo, glasnimi vdihi in izdihi ustvarjali odrski moment, s katerim je dihalo celotno občinstvo. Slednje je (aktivno) z občasnimi ploski sodelovalo pri predaji sporočila, ki je zaobjemalo – že omenjeno – 51-dnevno vojno v Gazi in z njo povezano pristransko medijsko poročanje, ki (vselej) prikazuje izkrivljeno podobo dogajanja v svetu. Poleg tega so plesalci skušali preko plesnega giba predstaviti ujetost sodobnega človeka v individualizem, kjer ta vidi zgolj svojo bit, za preostale pa mu je malo mar. … (foto: Drago Videmšek)
Posebej poveden je bil prizor s slušalkami, ki uteleša ravno to – z individualizmom prežeto družbo. Plesali so vsak zase s slušalkami na glavi in predstavljali polno zaposlenost s samim seboj. Poleg omenjenega prizora je bil družbeno, tudi politično kritičen prizor, ko so si plesalci ogledali nogometno tekmo svetovnega pokala, ki je potekal takrat kot 51-dnevni napad na Gazo. Plesalci so prikazovali navdušenost, vznesenost sodobnega človeka nad nogometno tekmo, ko pa so projicirali na platno televizijsko poročanje o napadu na Gazo, so se z izrazom nezanimanja odmaknili stran. Skratka, zelo poveden element predstave, s katero Ahmed Najar želi predstaviti binarnost – mi, oni. Plesalci so bili oblečeni v ‘vsakdanja’ oblačila, s čimer želijo nakazati, da pripovedujejo zgodbo, zgodbe ‘običajnih’ ljudi. Vsakdanjost so predstavljali tudi posuti scenski elementi, kot so stoli, oblačila, čevlji. Sicer pa sta v predstavi posebej izstopali Barbara Strajnar s petjem ter igranjem na prečno flavto in mila Eva Stramšek z izraznimi dlanmi ter mehkim, ‘neslišnim’ gibom. Predstava bo uprizorjena tudi v Londonu, in sicer v soboto, 26. novembra 2016.