Knjige svetovno znanega argentinskega psihoterapevta, pisatelja oz. pripovedovalca zgodb Jorgea Bucayja sem dobila v roke pred okoli tremi leti. Njegove zgodbe, način, kako jih pove oziroma zapiše, je tako preprost, prepričljiv in te nevsiljivo pripelje do razmišljanja o tem, kdo si, spoznavanja sebe in učenja o sebi, o stvareh, o katerih prej morda nisi nikoli, o pogledu na življenje in svet … Ne ponuja rešitev, temveč te spodbudi in pomaga, da najdeš sam način in pot do notranjega miru in zadovoljstva, kar je po njegovem mnenju sreča, čeprav ljudje (zmotno) mislimo, da je sreča trenutna vzhičenost, jo zamenjujemo z veseljem. Spominjam se, da sem takrat, ko sem brala eno od njegovih knjig, Pot srečanja, pomislila, da bi bilo dobro, če bi jo dobila v roke nekaj let prej. Toda gotovo je že prav tako, kajti instant rešitev ni, prav tako ne bližnjic, in prav je, da izbiramo svoje lastne poti in stranpoti, načine do sreče ter ustvarjamo svoje lastne zgodbe. Vedno, kadar berem knjige, razne zapise, predvsem takšne, ki naj bi na ljudi delovale terapevtsko, premišljujem o tem, kakšen je avtor, kakšna je njegova osebnost, kako deluje, če resnično tudi sam živi svoje besede, razmišljanja … In 11. septembra sem dobila priložnost srečati se z Jorgejem Bucayem. Ko je, lahko bi rekli po pravljičnih sedmih letih znova prišel v Slovenijo in dva večera (11. in 13. 9.) povsem napolnil Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Da je med slovenskimi bralci priljubljen, je potrdil tudi glasen pozdravni aplavz obiskovalcev ob njegovem prihodu na oder. Pred nas je stopil sivolas, skoraj 70-letni gospod. Že njegove prve besede so nakazovale, da gre za dobrodušnega, prisrčnega, iskrenega, realnega ter posebnega človeka hitrega razmišljanja in izjemne sposobnosti pripovedovanja, s katerim vzbudi zaupanje, te pritegne, da mu prisluhneš, se te dotakne in ‘prebudi’.
Bucay že leta potuje po svetu in pripoveduje o svojih knjigah, razmišljanjih, psihologiji in človekovem vedenju. Svoja predavanja in predstavitve vedno obogati z zgodbami, ki jih že vse življenje zbira iz najrazličnejših kultur. In tokrat nam jih je povedal deset, ki so, kot pravi, pomembno vplivale nanj in mu pomagale, da se je oblikoval kot človek. Začel je z zgodbo o grdem račku in ob njej izpostavil tri temeljna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti in nanje odgovoriti: Kdo sem? Kam grem? S kom grem. Ob preostalih zgodbah smo spoznavali, kaj je sreča, kako pomembna je družina, prijateljstvo, izbira pravega učitelja … Vse zgodbe je pripovedoval sproščeno, duhovito, obarval s humorjem in nam z njimi razkril svoja življenjska spoznanja, odnos do življenja ter predstavil oziroma nas opomnil, kako preprosto je lahko pravzaprav življenje. V teoriji, da pa to preneseš v prakso, ponotranjiš, živiš, traja, je proces, potrebni so čas, lekcije in izkušnje, učenje, učimo se pa vse itak življenje …
Jorge Bucay se je rodil leta 1949 v Buenos Airesu, kjer je diplomiral iz medicine in se specializiral za področje psihičnih bolezni. Delal je kot psihoterapevt, sedaj pa poučuje na univerzi v mehiški zvezni državi Durango. Izdal je 26 knjig v 30 jezikih in 40 državah (ZDA, VB, Nizozemska, Italija, Norveška, Švedska, Danska, Kitajska, Finska, Koreja, Madžarska in številne druge dežele). Na lestvicah branosti se najvišje uvrščajo v Nemčiji, Franciji, Grčiji, Bolgariji, Mehiki, Španiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. V slovenščini je izšlo dvanajst njegovih knjig: Ti povem zgodbo?, Ljubiti z odprtimi očmi, Zgodbe za razmislek, Ti povem še eno zgodbo?, To ni žalostna zgodba, štiri knjige v zbirki Kažipoti (Pot samoodvisnosti, Pot srečanja, Pot solza, Pot sreče), Želim si in Najlepše pravljice, da se bolje spoznamo.
Pravkar je izšla slikanica Priklenjeni slon po njegovi najbrž najbolj znani zgodbi (izšla je v knjigi Ti povem zgodbo?), v kateri s pretanjenim občutkom išče odgovor na vprašanje, zakaj se velikanski slon ne osvobodi količka, na katerega je priklenjen. S pravljico vlije pogum otrokom – pa tudi odraslim – da nikoli ne nehajo poskušati in da se nikoli ne vdajo, in bo gotovo ganila tako mlade kot odrasle bralce, ter še trinajsta knjiga Jorgeja Bucaya v slovenščini, Še več najlepših pravljic, da se bolje spoznamo. Na predavanju je povedal svojo misel o pravljicah: "Otrokom pomagajo zaspati, odrasle prebudijo."
Argentinski pisatelj in psihoterapevt skuša živeti tako, kakor svetuje v knjigah in na predavanjih. Na vprašanje, če se ukvarja z meditacijo, je v enem od intervjujev odgovoril: "Lahko bi tako rekli. Nekaj ur vsak teden posvetim popolnemu brezdelju. Ne mislim, ne berem, ne poslušam glasbe in ne opazujem pokrajine. Ne počnem čisto nič. Nič od nič." Bralci v njegovih zgodbah najdejo motivacijo, navdih, tolažbo in spodbude za spremembe v razmišljanju in dojemanju sveta. Vse njegove knjige pa imajo v resnici enako temeljno sporočilo: "Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase." In njegove zgodbe so se gotovo dotaknile tudi nas, s katerimi je 11. septembra delil svoja razmišljanja in spoznanja. Dolg in glasen aplavz, ki smo mu ga namenili na koncu, je to samo še potrdil.
Uspešnice Jogeja Bucaya najdete na tej povezavi: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi#