Veveriček je posebne sorte plesalec

Letošnji januar nam ni prinesel le ledu in snega, ampak tudi 9. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, ki se v svoji deveti ediciji še posebej osredotoča na večkulturnost, ko skuša mladim približati aktualno ter pomembno, tudi spodbuditi dialog, pripadnost in sodelovanje. Omenjeni letošnji festival se je začel 21.januarja in bo trajal vse do 8. februarja, na njem pa se bo zvrstilo 225 dogodkov. Odprtje festivala je steklo ob animiranih filmih v Slovenskem mladinskem gledališču, ki je tudi izvršni producent festivala v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in v koprodukciji s Kinodvorom. Na slovenski kulturni praznik, 8. februarja, pa se bodo Bobri poslovili v Centru ubrane kulture Kino Šiška z uprizoritvijo izbranih otroških pesmi Svetlane Makarovič.

Festivalski program je popestrila tudi otroška plesno-lutkovna predstava Veveriček posebne sorte, ki je bila premierno uprizorjena 28. januarja v produkciji in na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL). Tematika obravnava življenjsko drugačnost, ki nas obkroža in s katero se soočajo tudi otroci s cerebralno paralizo. Pravljico je napisala in pripravila skupaj z ilustratorjem Marjanom Mančkom naša znana otroška pisateljica Svetlana Makarovič ter jo posvetila otrokom s cerebralno paralizo, da bi nas lahko opomnila, da gibanje ni samo po sebi umevno, kajti včasih se lahko tudi ustavi.

V režiji Ivane Djilas in ob njeni adaptaciji zgodbe o Veveričku posebne sorte, v koreografiji Maše Kagao Knez ter ob glasbi Blaža Celarca in v sinergiji z nastopajočimi soustvarjalci – M. K. Knez, B. Celarc, Vito Weis, Joseph Nzobandora – Jose – je bila na odru PTL uprizorjena še ena  prisrčna predstava za najmlajše, za otroke od 2 do 8 let, ki bo, kot kaže, nova otroška odrska uspešnica, tako kot je bila že njihova prva ter večkrat nagrajena predstava za otroke Juri Muri v Afriki pleše.

V tej odrski pravljici pride kot prva na plan mama račka v beli kostumski opravi, ki simpatično zaobli svoje pernato obličje, da je videti tako mehko in plavajoče lahkotno, in še tiste svoje rumene tačke, ki se mnogokrat postavijo v prvo baletno pozicijo, in svoj širok, malce navzgor zaobljen kljun! Ni kaj, odlična prispodoba prisrčne bele ‘gagice’ tako v kostumu kot v toplo oblikovani maski živih oči, za kar je skupaj z uporabnimi rekviziti, ki še posebej spodbujajo otroško domišljijo, in z oblikovanimi podobami vseh preostalih prebivalcev Veveričjega gaja poskrbela Barbara Stupica, za svetlobo nekega aprilskega ter deževnega dne pa oblikovalec luči Janko Oven. In te male prebivalce so vsi  nastopajoči odlično oživili, tudi v glasbi ter ritmih niansirali v živo strukturirani koreografiji in v dinamični igri slikovito zastavljene scenske uprizoritve.

Odprta scena je pričakala gledalce vseh starosti, ki so zapolnili dvorano, na odru pa valjaste lesene oblike, sestavljene iz letev, ki se zdijo kot hlodi, iz njih štrlijo še veje in vejice ter so postavljeni na tenke vejaste nogice. Nastopajoča četverica animatorjev, ki v živo bobna, in ko svojo glasbeno noto zaigra tudi kitara, se živahno giblje po odru, tudi zvedavo obrača svoje naglavne maske. Zgodbo o deževnem jutru začnejo kot sugestivni pripovedovalci Maša, Jose, Vito in Blaž, ko začnejo nevidno, vendar slišno kapljati kapljica za kapljico dežja, ko se slišijo še prvi pljuski kapljic nekje v neko lužo, nato pa se še usuje slišni tropski naliv. Zvok dežnih kapljic in njihovo pljuskanje po mlakah ali naliv je slišati naravno v izvedbenih domislicah ustnic, glasu, prstov ter peščenega ritma, v domišljeni zvočni animaciji in v originalni svežini izvedbe. Dež je  napojil zemljo, tudi zalil vejice lesenih valjev, iz njih pa so se milo, kar poetično odpirale barvite rožice. Bila je to nadvse ljubka predstavitev pomladi.

Dež je privabil mamo raco, ob njej pa tri mladičke, tri likovne oblike malih bučk, obdane s semeni. Raca je bila v prepoznavnem, zanjo značilnem gibanju prisrčno zabavna, predvsem pa ponosna mama, skratka občudovanja vredna ob svojih račkah. V gaju se prikažejo tudi druge male živali; tu je še velik zajec, ki vse povprek preskakuje, pa tihi ježek. Idilo, ki se ji sledi na odru, nenadoma preseka velika vreščeča šoja, ki v svojem besedičenju kar v šesti prestavi obdela ves gaj, preden pove pomembno novico, da je veverička Puhovka postala mama in je v silnih skrbeh, ker je njen najmlajši veveriček Čopko prav posebne sorte, saj se boji skakati in ne more preskakovati z veje na vejo. Mama veverica je bila zaskrbljena in objokana, ko je veveriček svoje tačke nerodno vihal navznoter in ni imel pravega ravnotežja, podobno kot pri plesu. Šoja pa je tako vreščala, da je za dogodek izvedel že ves gaj in je na obisk k jokajoči Puhovki prišla teta, stara Replja, ki je takoj opazila, kako veveriček, ki sicer ne skače, z zanimanjem opazuje svet okoli sebe, in je urno začela z novim učnim programom, najprej s štetjem nabranih storžkov.

Malčki in otroci so zatopljeno spremljali prizore, ko pa veveriček ni mogel preskočiti lesenega valja in je ob vseh poskusih vedno znova padel, so se živahno smejali, saj so v njegovih padajočih izvedbah prav gotovo prepoznali svoje lastne padce in nerodnosti.
Veveriček posebne sorte je prisrčna plesno-lutkarska in glasbeno ritmična animacija, ljubka po svoji celostni zasnovi in izvedbi, tudi dovolj razgibana pa še neposredno naravno poučna, vsekakor enkratno zaokrožena uprizoritev, namenjena otrokom, tudi kar dobrodošla še za odrasle, ki se jo da  znova in znova gledati, tako kot se sledi animiranim risankam, ki se kar zasidrajo v srce. Ob koncu predstave so rezali še veliko torto v počastitev novih prebivalcev Veveričjega gaja in za dobrodošlico vsem prisotnim otrokom.

View Gallery 7 Photos