Kuga na celjskem plesnem odru

Gimnazija Celje se ponaša z že več kot stoletno tradicijo, danes pa v njej delujejo trije programi: predšolska vzgoja, splošna gimnazija in umetniška gimnazija likovne smeri, je tudi edina naša srednja šola, ki ima naziv kulturna šola 2015–2020, kjer potekata izobraževanje in ustvarjalno delovanje za skoraj 1000 učencev ob zaposlenih 80 učiteljih. Ravnatelj šole Gregor Deleja, po izobrazbi glasbeni pedagog, je v pogovoru dejal, da se trudijo predstaviti učne programe učencem tudi na privlačnejše, ustvarjalne načine, in upa, da bo v prihodnje takih izzivov več.

Deleja prav tako na novo spodbuja programsko usmeritev Hiše kulture Celje, kjer bo letos steklo kar 25 projektov na glasbenem, gledališkem in uprizoritvenem področju, in njegove ambicije so na tem polju kulturnega delovanja še večje. Tako je bil na premieri 1. februarja na odru Plesnega foruma Celje storjen že prvi korak v smeri izobraževanja in kulturno-umetniškega  povezovanja, ko sta svoje umetniške potenciale  združili Gimnazija Celje – Center (GCC) in II. osnovna šola Celje ter na plesni oder postavili učno čtivo za drugi letnik gimnazije, kratko zgodbo Maska rdeče smrti ameriškega pisatelja, pesnika, kritika in urednika Edgarja Allana Poeja (1809–1894) ter s tem obudili zgodovinske čase, ko je smrt kosila v obliki morilske črne kuge.

Koreografijo za polurno plesno predstavo Maska rdeče smrti sta prispevali Sandra Jazbec, ki je pripravila gimnazijske dijakinje, in Breda Stepan, ki je vodila učenke osnovne šole. Sandra Jazbec izhaja iz učnih baletnih ter modernih plesnih programov celjskega Harlekina, svoje plesno šolanje je nadaljevala na SVŠGL umetniški gimnaziji, smer sodobni ples, deluje kot plesna pedagoginja, saj redno poučuje ter vodi plesne programe tako pri Harlekinu, na GCC in še kje ter se še naprej plesno izobražuje. V predstavi so nastopile njene gimnazijske plesalke: Katjuša Tratar, Jona Veber, Ajda Kostevec, Lana Leskovšek, Iva Planko, Iva Cimperman Fric, Amanda  Černoša in Urška Režen; iz osnovne šole pa so plesale: Pia Jelena Džakulin, Nija Blažan, Neža Končan in Ula Dobovičnik. Posebej so v koreografski zasnovi prišle do izraza že bolj ozaveščene plesalke, npr. v triu, ki zlovešče napoveduje strahove: Ajda Kostavec, Katjuša Tratar in Jona Veber, ko so ubrano, tudi dovolj izrazno gnetle ter izražale svoja notranja stanja. Joni Veber in njeni plesni ubranosti se potem sledi še v duetu sodobno plesnih povezav ter akrobatike s Katjušo Tratar, v prizoru borbe prebivalk izven dvornega obzidja, ko skušata prodreti skozi premikajočo se, vendar strnjeno vrsto grajskih čuvajev, plesalcev. Na zaključnem dvornem plesu, ki barva slog dvornih plesov, pa po svoji estetski plesni drži izstopa tudi Pia Jelena Džakulin. Ajda, Jona ter Pia, tudi članice PFC, so še dodatno povezane z ustvarjalnim gibom. V predstavi nastopa še štirinajstčlanski zbor GCC, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Gregorja  Deleje.

Oder Plesnega foruma Celje se je svetil v niansah rdeče barve, ki so se med predstavo spreminjale v bolj modre, bil še dodatno razgiban z vmesnim platojem, ki ga s plesnimi tlemi povezuje poševna konzola. Na obeh straneh odra so člani zbora pričakali obiskovalce ter ves čas  niansirali in potencirali besede o rdeči smrti ter strašni bolezni, imenovani kuga, delovali pa kot zbor, ki ubrano izgovarja besedne višaje ter nižaje po taktu nevidne taktirke. Razgibana scenografija z mnogimi hodi in izhodi ter kostumografija je delo profesorice umetnostne zgodovine in likovne vzgoje Ane Pečnik, avtorsko glasbo je prispeval glasbenik Bojan Draksler, scenarij so pripravile Breda Stepan, Sandra Jazbec in Ana Pečnik ob dramskem  besedilu profesorice slovenščine Liljane  Prevolnik  Jazbec, povzetek novele in jezikovni pregled pa Nataša Grobelnik.

Scenarij se je začel že pri samem vhodu obiskovalcev, ko so jim bile dodeljene črne maske in so tako hočeš nočeš postali tudi del uprizoritve.  V tej plesno-glasbeni predstavi se dramska oblika smiselno prepleta s koreografsko postavitvijo, gib z govorjeno besedo in gledališka igra s plesno formo, kjer poleg plesalk nastopajo še junaki pripovedi: Nejc Drev, prefinjeni princ Prospero, prinčevske, kar prirojene baletne drže; poskočni in igrivi dvorni norček I Gašper Marčič, ki je svoji vlogi vdihnil mladostno svežino in kar prijetno igralsko noto; dvorni norček II  je izkušena plesalka določene plesne generacije PFC Paulina Veronek, ki pa je še vedno aktivna na plesnih vajah, tokrat v damski skupini Gee Erjavec; njena norčava vloga je bila dobro zaokrožena, tudi zaplesana v duetu z ritmičnimi tolkali in s svojim mladostnim norčkom; oba norčka sta se predstavila kot glasnika prihajajočih dogodkov, kot razgibana pripovedovalca dramske zgodbe. Koreografija je dramsko zasnovana, tudi poslikana z likovnimi in situacijskimi gibalnimi utrinki, kar kaže na dovolj poglobljeno razmišljanje o dramski zasnovi in njeni uprizoritvi v jeziku plesne abstrakcije ter gibalne pripovedi, kar dodatno niansira in potencira tudi avtorska glasba. 

Na sceni se podrobneje osvetli strašna črna smrt, kuga, ki že dalj časa vlada v deželi princa Porspera, vendar po njegovih dvornih dvoranah, kot meni, pa le ne poseže, zato se odloči pripraviti slavnostni, tudi zmagovalni ples na svojem dvoru. In povabi svoje prijatelje. Plesno veselje  zavlada na dvoru in gostje se veselijo pozno v noč, zabarikadirani za varnim obzidjem pred morilsko kugo. V uri strahov pa jih obišče neznana figura, odeta v črno ogrinjalo ter zakrita s kapuco, da je videti le njeno rdečo obrazno masko. Na vse načine jo skušajo pregnati, vendar ne morejo, je z njimi, vse dokler krvavo rdeče in nepremično ne obležijo na dvornih tleh, medtem ko figura z rdečo masko kar izpuhti, kajti na tleh obležita le njena maska in razprostrto črno ogrinjalo.

Zgodba se sicer zaključi v nekem drugem tisočletju, ko na novo obujeni nastopajoči na novi zaključni ples povabijo še gledalce, ko vsak od njih pripelje na plesišče še svojega izbranca iz sedežnih vrst. In tako se na plesišču znajde tudi minister za kulturo Anton Peršak, ki je spodbudno obiskal ta kulturni uprizoritveni dogodek dveh celjskih izobraževalnih institucij, tudi po končnem zaključku prisluhnil uspehom plesnih izobraževalnih centrov v Celju, ki dosegajo vidne izobraževalne ter umetniške dosežke na poljanah plesne umetnosti. Eden teh je prav gotovo tudi plesno-glasbena produkcija GCC & II OŠC, Maska rdeče Smrti, ki bo doživela še eno predstavitev 14. februarja v dvorani PFC, in bi bilo zaželeno, da ta ne bi bila tudi zadnja, ampak da se pogumno napotijo na odre ter festivale, namenjene mladim ustvarjalcem, saj so pohvalno in domiselno postavili dramsko uprizoritev, svoj učni program, na uprizoritveni oder.

View Gallery 7 Photos