Uršula Teržan in Tanja Skok sta prijateljici za vedno

Koreografinja, pedagoginja in plesalka Uršula Teržan pojmuje dve prijateljici kot dvojino, dualnost medsebojnega sožitja, kar zahteva prilagajanje in dajanje. V takem poteku razmišljanja se kot  nasprotje sožitju dueta izpostavlja solo oziroma solistični koncept kot osebno, egoistično delovanje, torej ednina. V tem kontekstu se ednina povezuje s svojino, torej sem in imam, in se kaže kot egocentrično stanje, ki vodi k pohlepu; je svojilni princip, ki je vse preveč prisoten v današnji človeški združbi in močno pečati ta moderni čas. Težnja k izolaciji in egoizmu je gotovo osebnostno naravnana, je pa tudi lahko posledica vsesplošnih zunanjih pritiskov, ki kot tujki vdirajo in razkrajajo sožitja združb, prijateljevanja …

V tem stilu avtoričinega razglabljanja o našem svetu izolacije in svojine je tekla tudi predstava v okrogli Štihovi dvorani. Plesna predstava Prijateljici za vedno se je udobno umestila v odrsko okroglino, ki se domiselno izpostavi kot scenski milje ( scenografija Sanja Vatić). Oder Štihove dvorane je globinsko premičen in na začetku se iz temačnih globin skupaj z odrom počasi in atraktivno dvigujeta glavni akterki, oblikovalki giba Tanja Skok in Uršula Teržan v stilu zmagovalnih zvezd in v nenapisanem kontekstu: "Po tolikih letih skupnih poti še vedno skupaj in v sožitju, eureka …"
Njun ples je ples prelivanja likovnih gibalnih oblik, ki jih še posebej poudarjata plesna kostuma potiskana s črtastimi, krožnimi in pravokotnimi linijami v stilu poparta (kostumografija in kreacija maske: One Fiction Fctory / Metka Megušar Bizjan, Irena Tozon Mrhar, kostumska izvedba iz lycre: Marija Pogačnik). Kostumske oblike in kreacije domiselnih dodatkov s pravokotno oblikovano lycro utrjeno na robovih s kovinsko žico se pred gledalca razprostirajo kot iluzije oblačilne mondenosti, ki bi se jih marsikatera tudi željno oprijela. Predstava je do potankosti likovno zarisana, vključno z oblikovanjem luči (Sanja Valič, Danilo Pečar, Ton-ka: Jasmina Bernja). Noto estetskega niansiranja pa še posebej barvajo in poglabljajo plesna zlitja dueta, ko se njuna perfekcija gibalnih linij zazdi v trenutkih statične zamrznitve,   kot da bi jih izklesal kipar, sam mojster Rodin. Uršula Teržan je v tem njunem zlitju dualnosti bolj zadržana, hladna, medtem ko je Tanja Skok mladostno zvedava in topla, kar njunemu plesnemu duhu prijateljevanja doda simpatično začinjenost. 
Prijateljici za vedno je večplastna predstava, ki posega v današnji čas in v osebnostni razvoj posameznika, se gradira in lušči v odnosu dveh, ki se osamosvajata in stopata v fazo samospoznanja. Na koncu njunih prehojenih poti, tudi razdvajanja in orkanov medsebojnega nesoglasja znova zadoni glas prijateljstva, ljubezenski napev, ki ga lirično zapoje in s svojim nepričakovanim vstopom prinčevsko na sceni osvetli Klemen Adamlje, študent tretjega letnika Glasbene akademije – solo petje, ki je svoj čas zaključil osemletno šolanje na instrumentu violončelo v Glasbeni šoli Zagorje.  Avtor glasbe je Mario Marolt.
Prvotno idilo prijateljstva dveh oseb zmoti porajajoči se trenutek sebične egocentričnosti, osebnostnega razmišljanja, torej glas razuma, ko se posameznik sprašuje, zakaj ta ima, je in jaz nimam, nisem ali vidi, si zaželi, vzame, prehiti … Glas razuma po izbranem tekstu Alene Medič in Uršule Tržan je ubesedila igralka Polona Juh; za specialne efekte, tehnikalije pa je bil odgovoren Anže Kreč. Za gibno svetovanje sta si ustvarjalki izbrali plesalca, koreografa in pedagoga Igorja Sviderskega. K dovršenosti predstave in izoblikovanem dramaturškem loku je prispevala tudi Alena Medič, sicer že razpoznavna kot talentirana baletna solistka, ki v naših baletnih hišah ni našla svojega stalnega kotička, tu in tam so ji le omogočili, da je lahko zaplesala ob glavnih solistkah ljubljanskega baleta. Žal prava škoda za slovenske gledalce, ljubitelje baleta in seveda za baletni talent Alene Medič. Maturantka Srednje baletne šole v Ljubljani se je nato hrabro odločila in pridno vpisala na AGRFT na oddelek dramaturgije. Predstava Prijateljici za vedno je bila obenem tudi njena diplomska naloga, ki jo je očitno odlično izpeljala, in kot je dejala Uršula Teržan, je bila Alena Mediči dramaturginja v tistem pričakovanem in pravem smislu, ki  dobrodošlo prispeva k uprizoritveni celoti.
V predstavi se nizajo scene zapletov, ponovnega potapljanja v materijo in temo pod nivo Štihove dvorane, se dogaja sij cirkuških luči in zabavna vaba za napajanja ženskih nakupovalnih izlivov, z obrazno masko in pod masko, tudi v praktiki urjenja borilnih veščin …, dogaja se skratka kolorit sodobnih plesnih praks. Projekt sta plesalki pripravljali v podzemlju Cankarjevega doma v temačni sobici brez oken, kjer vrata krasi napis Ksenija, gotovo v spomin Kseniji Hribar, ki je svoje predstave najprej uprizarjala na odrih CD. Menim pa, da si Ksenija Hribar zasluži vidnejše ime na odrih naših gledališč, saj je na noge postavila profesionalno plesno sceno in več ali manj današnjo zrelo ter uspešno generacijo plesnih ustvarjalcev, ki je izšla iz njenega koreografskega in mentorskega okrilja.  
… (Foto: Miha Fras)
Tako sta Uršula in Tanja svoj duet namenili v spomin Kseniji Hribar, svoji mentorici in tistim časom, ko sta pripravljali svoj prvi duet, plesni prvenec na odru Plesnega teatra Ljubljana. Predstava Prijateljici za vedno je delno tudi njuna intimna izpoved o prehojenih skupnih poteh in obdobju individualnega razhajanja. Je pa predvsem optimistična rariteta na naši uprizoritveni sceni, ko po predstavi obsediš z nasmeškom na ustih, prijetno in milo razpoložen, in kar težko zapustiš dvorano, saj bi še kar naprej sledil njuni gibalni poetiki navdihnjeni z mladostnim optimizmom. Predstavo toplo priporočam, še prav posebej šolam in mladim generacijam.
foto: Miha Fras

View Gallery 6 Photos