Urša Rupnik. Po idejo za Izgubljeno k Vesni Vuk Godini

Plesalka in koreografinja Urša Rupnik v predstavi Izgubljena. (Foto: Drago Videmšek)

V Dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma Ljubljana je 23. marca premiero uzrla plesna predstava Urše Rupnik Izgubljena. Pedagoginja, plesalka in koreografinja Urša Rupnik v svojih zgodnjih 30. razmišlja o svoji generaciji, tudi o sebi kot ženski, ki je še vedno finančno odvisna od starševskega gnezda. Pohvalno je, da se aktualna sedanjost in socialni problemi želijo ter znajo umestiti v uprizoritveni prostor sodobne plesne umetnosti. Idejo za svojo socialno  tematiko je našla v prebiranju članka dr. Vesne Vuk Godine Tridesetletnice. Zamisel se je utrnila, avtorica pa se odločila, da misel in idejo podeli s tremi koreografinjami. Za iztočnico je pripravila nekaj svojih plesnih utrinkov, iz katerih so potem tri koreografinje – Daša Lakner, Rosana Hribar in Maša Kagao Knez – iskale izhodišča in gradile na dano temo svojo plesno zgradbo abstraktnih misli ter aktualne realnosti.

V predstavi se snujejo in izpostavijo stanja, v katerih se znajde tridesetletnica, in se sledi ženski izpovedi, v kateri lahko tudi vsaka ženska najde svojo življenjsko prispodobo; saj se karakterno, čustveno in plesno po odru prepleta čutni ženski duh. Urša Rupnik je plesalka estetskih linij in  prefinjenih izraznih rok, je mehka in voljno gibka, ki se jo lahko vedno znova izoblikuje v nekaj novega. Zato ji ni bilo težko slediti trem različnim koreografskim prijemom in posrkati ter vtisniti značilnosti ene, druge ali  tretje koreografije. Na premieri je Uršin plesni duh razvnel obiskovalce, ki so uprizoritev zelo dobro sprejeli, tudi vstali s sedežev in tako še posebej pozdravili njeno predstavo ter izvedbo, hkrati tudi nagradili avtorice treh koreografij. Izkazano zadovoljstvo gledalcev je možno razumeti tudi kot poklon čisti plesni predstavi, ko se v abstrakciji in liriki plesne forme  izpisuje scenski zapis ter izraža aktualni dogodek. Na sceni je bil postavljen le en stol, na katerem v prvi sceni sedi negibna ženska, Urša v elegantno deljeni črni obleki, obrnjena s hrbtom proti gledalcem (scena: Aljaž Verdev, kostum: Sanja Spirić, oblikovanje luči: Janez Kocjan). Zdi se, da skriva svoj obraz in strmi v prazno, vse dokler telo ne sproži rahel premik roke, in kot bi jo zdramil ravno ta naravni vzgib telesa, začne svoje plesno niansiranje (praznjenje) notranje bolečine.

… (foto: Sunčan Stone)
 
Koreografski triptih o izgubljeni tridesetletni ženski generaciji se vsebinsko deli na tri dele, tri koreografske zasnove treh koreografinj, zajete v tematsko celoto, ki zastavljeno problematiko v abstrakciji giba izpišejo kot obup in nemoč, samospoznanje, osveščenost ali rešitev. Plesnih prehodov med koreografijami ni, za trenutek se utrne odrska luč v znak zaključka enega dela in začetka drugega. Vsaka od treh koreografinj je v različnih časovnih intervalih in posamično poustvarjala s plesalko, skupni imenovalec vseh treh koreografskih izhodišč pa je bila predhodna Uršina gibalna zasnova. Nekaj dni pred premiero so se ustvarjalke sestale, pogledale vse tri dele in postavile končno vrstno obliko. Menim, da bi se celota morala kompaktneje preplesti in zaobjeti, da se dramski tok ne bi tako ostro delil na tri faze, sicer je dana rešitev v obstoječi fazi postavitve dovolj razumljiva in v izvedbi Urše Rupnik tudi dovolj prepričljiva.
V prvem delu je Daša Lakner Uršino gibalno zasnovo linearno raztezala, ko je skušala dramatizirati brezizhodnost stanja, ki ga je predvsem slikala kot potenciran mazohistični odnos do lastnega telesa; kot bi se hotelo iztisniti tisto bodeče in boleče iz telesne substance. In ko je nečesa preveč ali se predolgo plete v procesu, se izgubi ravno dramski potencial. Ta del teče v tišini, pospremljen z zanimivim citatom Karen Finley. Sliši se glas v "offu", v dobri izvedbi in angleščini Ule Furlan, ki govori o tem, kako ne more spremeniti sveta, če ne more niti pospraviti svoje sobe … Za dober slovenski prevod, ki je bil posredovan na gledališkem listu, je poskrbela Zala Mojca Jerman Kuželički. Zakaj pa v angleščini, ko bi se pa teži tematike in ženski plesni izpovedi na odru še pa še prilegalo mehkobno razlivanje slovenske besede?! Gotovo bi bila potrebna povsem enaka tehnična podpora, če bi posnetek tekel v slovenščini, za možna gostovanja v tujini pa prav tako ne bi bila taka težava pripraviti še angleške verzije. In slovenska beseda, če verjamemo ali ne, se povsem prilega v slovenski prostor, sploh pa na oder.
Rosana Hribar je na oder vnesla substanco razbremenitve, trenutke, ki notranjo temo razsodno preusmerijo v novo telesno preobrazbo in v nova osebnostna stanja. Tako se sledi domiselni sceni plešočih stopal in koreografskemu vrhuncu – ples tanga, ko glasba (Carlos Gardel: A Media Luz) in ples mehčata ali celo brišeta najtemačnejše misli in telesno razbremenita, da le ne bi osebnost v brezizhodnosti situacije posegla po najmanj zaželenem črnem scenariju.
… (foto: Drago Videmšek)
V tretji koreografiji živih ritmov in ob avtorski glasbi Josea pa Uršina Izgubljena tridesetletnica v koreografiji Maše Kagao Knez doživlja svojo preobrazbo, ko v sosledju ritma drobnih korakov in skokov zaživijo njeni pogledi, zažari razpotegnjen nasmeh in jo končno zaobjame energija življenja. Ta optimistični zaključek kar nagovarja k vesoljnem gibanju, k plesanju, ki v ritmu korakov in telesnega giba mehča vsako težavo; ko stopala srkajo iz tal (zemlje) neskončno energijo, ko razigrano telo vznemiri lasten krvni obtok in se razpiha teža misli, se lažje zadiha ter se jasnejših misli in lahkotnih nog tudi lažje zakoraka na novo pot.
Torej  plešite, in če ne veste, kako, pa vabljeni na ogled predstave Urše Rupnik Izgubljena, ki se ji glede na odziv obiskovalcev prav gotovo obetajo še dodatne uprizoritve.

View Gallery 5 Photos