V Dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma Ljubljana je 23. marca premiero uzrla plesna predstava Urše Rupnik Izgubljena. Pedagoginja, plesalka in koreografinja Urša Rupnik v svojih zgodnjih 30. razmišlja o svoji generaciji, tudi o sebi kot ženski, ki je še vedno finančno odvisna od starševskega gnezda. Pohvalno je, da se aktualna sedanjost in socialni problemi želijo ter znajo umestiti v uprizoritveni prostor sodobne plesne umetnosti. Idejo za svojo socialno tematiko je našla v prebiranju članka dr. Vesne Vuk Godine Tridesetletnice. Zamisel se je utrnila, avtorica pa se odločila, da misel in idejo podeli s tremi koreografinjami. Za iztočnico je pripravila nekaj svojih plesnih utrinkov, iz katerih so potem tri koreografinje – Daša Lakner, Rosana Hribar in Maša Kagao Knez – iskale izhodišča in gradile na dano temo svojo plesno zgradbo abstraktnih misli ter aktualne realnosti.
V predstavi se snujejo in izpostavijo stanja, v katerih se znajde tridesetletnica, in se sledi ženski izpovedi, v kateri lahko tudi vsaka ženska najde svojo življenjsko prispodobo; saj se karakterno, čustveno in plesno po odru prepleta čutni ženski duh. Urša Rupnik je plesalka estetskih linij in prefinjenih izraznih rok, je mehka in voljno gibka, ki se jo lahko vedno znova izoblikuje v nekaj novega. Zato ji ni bilo težko slediti trem različnim koreografskim prijemom in posrkati ter vtisniti značilnosti ene, druge ali tretje koreografije. Na premieri je Uršin plesni duh razvnel obiskovalce, ki so uprizoritev zelo dobro sprejeli, tudi vstali s sedežev in tako še posebej pozdravili njeno predstavo ter izvedbo, hkrati tudi nagradili avtorice treh koreografij. Izkazano zadovoljstvo gledalcev je možno razumeti tudi kot poklon čisti plesni predstavi, ko se v abstrakciji in liriki plesne forme izpisuje scenski zapis ter izraža aktualni dogodek. Na sceni je bil postavljen le en stol, na katerem v prvi sceni sedi negibna ženska, Urša v elegantno deljeni črni obleki, obrnjena s hrbtom proti gledalcem (scena: Aljaž Verdev, kostum: Sanja Spirić, oblikovanje luči: Janez Kocjan). Zdi se, da skriva svoj obraz in strmi v prazno, vse dokler telo ne sproži rahel premik roke, in kot bi jo zdramil ravno ta naravni vzgib telesa, začne svoje plesno niansiranje (praznjenje) notranje bolečine.
Koreografski triptih o izgubljeni tridesetletni ženski generaciji se vsebinsko deli na tri dele, tri koreografske zasnove treh koreografinj, zajete v tematsko celoto, ki zastavljeno problematiko v abstrakciji giba izpišejo kot obup in nemoč, samospoznanje, osveščenost ali rešitev. Plesnih prehodov med koreografijami ni, za trenutek se utrne odrska luč v znak zaključka enega dela in začetka drugega. Vsaka od treh koreografinj je v različnih časovnih intervalih in posamično poustvarjala s plesalko, skupni imenovalec vseh treh koreografskih izhodišč pa je bila predhodna Uršina gibalna zasnova. Nekaj dni pred premiero so se ustvarjalke sestale, pogledale vse tri dele in postavile končno vrstno obliko. Menim, da bi se celota morala kompaktneje preplesti in zaobjeti, da se dramski tok ne bi tako ostro delil na tri faze, sicer je dana rešitev v obstoječi fazi postavitve dovolj razumljiva in v izvedbi Urše Rupnik tudi dovolj prepričljiva.
Torej plešite, in če ne veste, kako, pa vabljeni na ogled predstave Urše Rupnik Izgubljena, ki se ji glede na odziv obiskovalcev prav gotovo obetajo še dodatne uprizoritve.
View Gallery
5 Photos