Avstrijska športno-plesna federacija ima v zadnjih letih pravico organizirati eno od članskih svetovnih prvenstev v sklopu avstrijskega odprtega prvenstva oz. Austrian Open. Nekoč v središču mesta in zdaj že nekaj let v modernejši dvorani Multiversum v Schwechatu v bližini dunajskega letališča je bilo letos to tradicionalno, več dni trajajoče tekmovanje organizirano že štiriindvajsetič. Organizatorji so se pohvalili z udeležbo nad 1000 plesnih parov iz 55 držav in s petih celin. Slovenskih parov je bilo sicer le za vzorec, smo pa imeli zato med funkcionarji kar nekaj predstavnikov. Natančnega števila enih in drugih ne vem, in da se izognem neprijetnemu položaju, da ne bi koga izpustila, raje ne bom operirala s številkami. Na tekmovanju za mladince v latinskoameriških plesih sta bila na primer med 54 pari slovenska predstavnika le Kiril Tovkach in Dedee Koželj, sodila pa je Alenka Bohak. Kje so bili vsi preostali naši, ne vem. Članskega svetovnega prvenstva so se udeležili Vladislav Kolesnikov in Naja Dolenc ter Jure Bergant in Milana Chekanova. Njihovo konkurenco je predstavljalo 170 drugih prvakov ter vice prvakov iz 50 držav. 87 plesnih parov je sodilo 12 sodnikov, nekdanji predsednik Plesne zveze Slovenije, gospod Drago Šulek, pa je bil glavni sodnik, ki skrbi za regularen potek tekmovanja in nima funkcije sojenja. Razveselilo me je, da je bilo med sodniki kar sedem predstavnic nežnejšega spola, kar je sicer še vedno redkost, žal pa med njimi ni bilo sodnika ali sodnice iz Slovenije. Prvo tekmovalno kolo se je začelo po uvodni ceremoniji s predstavitvijo vseh parov in sodnikov ob 13. uri z devetimi skupinami. Ker je bil ta tekmovalni dan rezerviran le za SP v latinu in World Open v standardu, je bil tempo tekmovanja dober. Izločilna kola so se vrstila z ravno prav dolgimi odmori, da so plesalci lahko stopnjevali svoj nastop. Še vedno pa ne morem razumeti, da v svetovni organizaciji WDSF ne spremenijo pravila, koliko parov gre lahko neposredno v naslednje izločilno kolo. Kar 50 plesnih parov je moralo plesati t. i. ‘redance’ ali ponovitveno kolo, kar se mi zdi za tekmovalce najvišjega ranga (najboljše predstavnike svojih držav!) kar kruto. Menim, da bi bilo bolje, če bi bilo v drugem kolu vsaj dve tretjini parov, od tega bi se jih lahko uvrstilo neposredno vsaj pol, preostali pa preko ‘redanca’. Kajti na SP pridejo pari tudi z drugih kontinentov (Azija, Avstralija …), ki niso slabi, a se mnogi ne uspejo prebiti niti v drugo kolo. Vsekakor bi bilo najbolje za uradna prvenstva ukiniti ‘redance’ in povečati število parov, ki napredujejo iz prvega kola v drugo, oziroma dodati eno kolo pred osmino finala. Ni nenavadno, da nekatere države niti ne pošljejo svojih predstavnikov oziroma nekateri pari, ki si sami financirajo stroške udeležbe, raje ostanejo doma. Prvi vtis, ki sta ga pustila naša para v primerjavi s svetovno elito, je bil dober. Kljub mladosti so vsi štirje izkušeni tekmovalci, pa tudi v članski konkurenci so se že spomladi pomerili z bolj ali manj enakimi pari na evropskem prvenstvu v Španiji. Takrat sta Vladislav in Naja zasedla 36. mesto, Jure in Milana pa 47.
Med 24 najboljših so se uvrstili: po dva para iz Rusije, Nemčije, Francije, Italije in Danske ter po en par predvsem iz evropskih držav in par s Kitajske ter iz Singapurja. Ker sem pred leti redno pisala komentarje o uradnih prvenstvih in nekaterih Grand Slamih ter World Open tekmovanjih, me je zanimalo, kako se stvari spreminjajo na parketu tekmovanj svetovne federacije WDSF oziroma kakšni so trendi. Tisti, ki ste brali moje zapise, veste, da sem bila ponavadi zelo kritična do pretiranega ‘potiskanja’ plesa v šport in izgube umetniške plati, osebne interpretacije in pomembnosti ‘partneringa’. Še vedno me moti, da je ples postal tako grob, da le še redko vidim kaj lepega na plesišču in da so predvsem plesalke postale žrtev ideje, da morajo biti tako močne in hitre kot plesalci. Od njih se zahteva, da imajo 0 odstotkov maščobe na telesu, tako da nekatere delujejo kot posušene mumije brez kančka ženske miline in gracioznosti. Nekatere druge so tako mišičaste, da ne vem, ali gledam ples moškega z žensko ali rokoborbo dveh oseb nedoločljivega spola.
Ni pa vse tako črno. Videla sem tudi precej pozitivnih premikov. Najboljši plesalci počasi odraščajo in razvijajo svoje osebne sloge. Zlasti pri jiveu sem opazila zelo raznovrstne interpretacije tega plesa. Nekatere pare ali posameznike vedno z veseljem pogledam, ker ponujajo živ ples, ne pa vnaprej pripravljen program brez prostora za improvizacijo in trenutni navdih. Njihov ples tudi temelji na dobro natreniranem telesu in visoki tehnični ravni, vendar razumejo, da to še ni dovolj in da mora za dodano žlahtnost ples zadihati kot vino v dekanterju. Tistih nekaj plesalcev, ki stopajo po tej poti, so svetle točke, in iskreno upam, da ne bodo obupali, preden bodo nagrajeni z boljšimi rezultati. Končni rezultat je bil natanko tak, kot je bilo pričakovati. Kljub nenehnim dodelavam novega sistema sojenja sodniki še vedno sodijo predvsem po starem, s primerjanjem parov med seboj, le da morajo zdaj to pretvarjati, v točke, da zadovoljijo novim pogruntavščinam, ki nas baje približujejo olimpijadi. Rečeno nam je bilo, da to sprejmimo ali pa gremo lahko ven. Meni se zdi tak način ocenjevanja absolutno nerealen, saj je kompleksnost plesnega nastopa taka, da ga je nemogoče razcepiti na posamezne elemente. Kdor meni, da je to možno in ‘fer’, je zame ‘blefer’ ali pa robot. Kljub kombinaciji solo in skupinskih nastopov v finalu ter ocenjevanju na lestvici z razmiki po 0,25 točke se vrstni red parov od prvega do zadnjega plesa ni spreminjal.
V vseh plesih sta zmagala Gabriele Goffredo in Anna Matus, ki zastopata Moldavijo, druga sta bila Rusa Armen Tsaturyan in Svetlana Gudyno, tretja pa nemška tekmovalca Marius Andrei Balan in Khrystyna Moshenska.
Najbolj sta navdušila občinstvo v finalu Timur Imametdinov in Nina Bezzubova, tudi predstavnika Nemčije, ki sta pristala na nehvaležnem četrtem mestu. Peto mesto sta si priplesala Francoz Charles Guillaume Schmitt in Elena Salikhova, šesto pa druga ruska predstavnika Andrey Gusev in Vera Bondareva. Novost na tem prvenstvu je bilo novo pravilo, da morajo sodniki svoje odločitve po končanem tekmovanju obrazložiti v tako imenovanem ‘debriefingu’. Če bo to prineslo kaj pozitivnega, ne vem, se pa dobro sliši. Ena od možnih posledic tega je, da bodo rezultati vedno bolj enaki, ker nihče ne bo želel odstopati in biti pozvan na zagovor. Mogoče pa se bo zgodil čudež in bo tu pa tam kakšen ‘blefer’ med sodniki zavrnil povabilo za sojenje prvenstva, da mu ne sodniki zavrnil povabila za sojenje prvenstva, da mu ne bo treba javno razkriti svojega neznanja. "I wish…."
Da ne bom končala zapisa negativno, še ena bolj pozitivna novica: Gabriele je po končanem častnem plesu zaprosil Anno za roko, na kar je Anna skozi solze dahnila: "Si." In to je bilo zadnje dejanje dolgega in zanimivega dne na prvenstvu.
