Strastno poljubljanje v vetru, na pesku in pod zvezdami

Zavedanje lastnega telesa in strastni poljub dveh plesalk. (foto: Miha Fras)

Na povabilo Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in v njihovi produkciji je koreograf Iztok Kovač režiral in postavil na oder dvorane novomeške pomladi plesno-gledališko predstavo Veter, pesek in zvezde, po avtorskih zapisih francoskega pisatelja, poeta, žurnalista,  aristokrata in letalca Antoinea de Saint-Exupéryja (1900–1944); premiera v ATP je bila 20. novembra, v Ljubljani pa 16. in 17. decembra v CK Španski borci in v koprodukciji En-Knap, po dve predstavi, ena za drugo ob 18.in 20.30.

Koreograf Iztok Kovač. (foto: Marcandrea)
Pisatelj s polnim imenom Antoine Jean-Baptiste Marie Roger Visconte de Saint- Exupéry ni samo avtor svetovne uspešnice Mali Princ (1942), napisal je tudi več kratkih romanov o letenju, med njimi dve avtobiografiji: Vol de nuit (1931)/Nočni let ter Terre des hommmes (1939)/Zemlja ljudem, obe deli pa v slovenščino prevedel  Edward Kocbek leta 1968 pod skupnim naslovom Veter, pesek in zvezde. V romanu Terre des hommes pisatelj opisuje soočanje s smrtjo, ko sta z mehanikom doživela nesrečo in je njuno letalo po skoraj 30 urah letenja strmoglavilo v puščavi Sahara, ko sta ostala brez vode in se  v puščavski vročini povsem dehidrirana po treh dneh tudi čudežno rešila, čudežni rešitelji so bili beduini. Antoine de Saint-Exupéry je kot pilot  služil na linijah francoske zračne pošte, zračne poti so ga peljale po Evropi, Afriki in Južni Ameriki, letel je tudi po ZDA in Kanadi. Z začetkom druge svetovne vojne je služil v zračnih enotah Francije, leta 1944 pa še zadnjič vzletel s Korzike z lovcem P-38 in izginil neznano kam. Pozneje, šele leta 1998 so našli srebrno zapestnico z njegovim in ženinim imenom, leta 2000 pa še del letala P-38 ter leta 2003 tudi letalo. Predvideva se, da je letalo padlo v bližini otoka île de Rion pri Marseileu. V romanu Vol de nuit je pisatelj preroško opisal lastno izginotje, ko  pilot, junak romana, izgine med poletom, njegove sledi pa veliko pozneje najdejo. To je roman o poletih na začetku 30. let in brez instrumentov, o veličastnem in nevarnem letenju, ko se boriš sam in se nenehno soočaš z neznanjem in nevarnostjo, tudi o mislih, ki se takrat porajajo, in o filozofiji življenja …
Veter, pesek in zvezde …
Predstava Veter pesek in zvezde je dramatizirana priredba romana, besedilo je priredil Stojan Pelko, glavna vloga pripovedovalca je zaupana igralcu Pavlu Ravnohribu, soustvarjalke in plesalke so: Lada Petrovski Ternovšek, Anja Rupnik, Veronika Valdés, vizualije: Komposter, scenografija: Tobias Putrih, glasba in oblikovanje zvoka Vanja Novak, oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc in Luka Curk, vodja vaj Tanja Skok.
Gledalec se znajde na odru Velike dvorane, ograjenem s črnimi zavesami, že na začetku se v stranskem kotu zavese ugleda človeka v belem kombinezonu, rahlo osvetljeno silhueto pilota, ki daje vtis, kot bi prihajal. In že od začetka je gledalec aktivni del scenske interakcije, ko se  znajde v siju nočnega zvezdnega neba, v fascinaciji vizualij, po katerih se pretakajo tudi simboli znanosti, letalstva, vibrirajo zvočne amplitude, občasno tudi tihota, ki jo razbija glas igralca in pripovedovalca Ravnohriba. Prisotni se skupaj z njim premikajo in ga tudi mestoma obkrožajo, vsi skupaj pa prežeti s simulacijo medzvezdnega neba, ki teče po stropu, stenah in tleh. Kot grafiti se izpisujejo pisateljeve besede,  pripovedni citati stečejo o človeku in smrti, o elementih, ki gradijo svet, o planetu Zemlja in njenih zakladih, o planetih okoli nas, o oazah in peščeni puščavi, v kateri se znajdeta ujetnika, o žeji, ki ubija, in fatamorgani, ki seje upanje, o spoznavanju onstran vidnega, o odrešitvi …
Zgodi se tudi prispodoba obličja ognjenega sonca na tleh in med nogami obiskovalcev, kontradiktorni trenutek, ki v misel prikliče vizijo vulkanskega žrela. Scena se čez čas nenapovedano in kar naenkrat tudi spremeni, gledalce pa posede v realnost in na klopi, namenjene gledišču, ki so postavljene v ospredje odra. Veliki zastor je odprt, v dvorani pa vidna skupina ljudi, ki se premika med vrstami in sedeži,  medtem ko v višini odra tečejo posnetki beguncev iz časa nacizma, bombni napadi nad Afriko in se nekoč enači z danes, v gledališkem listu pa zapiše: "Danes se ne da leteti nad severno Afriko, ne da bi videl vseh razsutih držav, vohal vse izčrpane nafte in jokal z vsemi begajočimi ljudmi."
Tako se realno zdaj skoraj neopazno vtke v tekst, sicer pa je tudi avtobiografska pripoved pisatelja primerljiva s sedanjimi stanji nemoči, osebnih borb, bežanja pred uničenjem in vojnami. Klopi se še enkrat nemudoma premikajo, tokrat v ozadje odra, pripoved pa preusmeri na pisateljevo puščavsko avanturo, kar je tudi zaključni del predstave in je čas namenjen premikom ter gibanju. V zgodbi izstopajo stanja zavedanja lastnega telesa, ki se trpeče bori za preživetje in se v razbeljeni vročini jasnijo podobe fatamorgane. Torej gibanje je življenje, in v tej fazi zaživi ples življenja ter za življenje, ko na oder stopijo tri plesalke, tri odlične ilustratorke puščavskih lisic, in ko v gibih radoživih živali zaživi vaba ter oživi gibanje. V koreografiji se vrtinčijo osebnostna stanja, veje sožitje, ne zaobide se niti pripovedovalca, ko se telesa  medsebojno pretakajo, med njimi pa v ospredju Lada s svojo prefinjeno gibalno strukturo. Bralna beseda je postala že stalnica naše gledališke scene, ki zahteva tudi nov režijski pristop, in Iztoku Kovaču je uspelo besede pomensko zaobjeti v sceno odra, le slišne niso bile vedno in povsod enako, zlasti za tiste gledalce, ki so se med obhodom znašli za hrbtom pripovedovalca.
Predstava Veter, pesek in zvezde je domiselno v gledališko sceno umeščena pripoved, ki pa zahteva še nekoliko več pozornosti za dramsko gradnjo, saj je bolj usmerjena k vizualni podobi, ki vsekakor navduši in animira, vendar le za določen čas. Gledališki tekst je deloma zaupan tudi plesalkam, kot besedni odmev pripovedovalca, kljub temu pa bi se lahko pričakovala boljša dikcija. Veronika s svojim scenskim vtisom prepriča, tako kot Anja in Lada, njena prednost pa se kaže v naravi obvladanja izgovorjene besede. 
… (foto: Miha Fras)
Koreograf in režiser Iztok Kovač je skupaj s sodelavci in ustvarjalci stopil na pot scenskega iskanja in raziskovanja, se tudi aktivno soočil s časom in odrsko tehnologijo, poustvaril pa slikovito scensko vizijo Veter, pesek in zvezde, pripoved o metafiziki človeških misli in želja za onim onstran njegovih obzorij, ki burijo svet in so tudi pilota Antoinea de Saint-Exupéryja.

View Gallery 7 Photos