S plesalcem po svetu, a dragi te čaka doma!

Ana Mesec (foto: Marko Mesec)

Ana Mesec tokrat razmišlja, kako definirati odnos v plesnem paru.

Predstavljajte si, da vas doma čaka ljubezen vašega življenja. Čez dan živi ‘normalno’ življenje, hodi v službo, vi pa dan preživite v plesni dvorani, na treningu s svojim plesnim partnerjem. Trening po navadi traja vsaj okoli štiri ure, potem pridejo še fitnes, balet in poučevanje in še kaj drugega se najde. Vse to ves dan počnete s plesalcem ali plesalko, in šele zvečer, ko pridete domov, zagledate svojega dragega/drago. In ko že mislite, da bo vsaj vikend namenjen samo vama, se s plesnim partnerjem odpravite na tekmovanje v tujino, torej ves vikend z njim potujete, ste z njim v hotelu in na večerji, medtem ko vaš zasebni partner doma prek interneta spremlja rezultate tekmovanja ali pa navija prek ‘live-streama’. Se vam zdi situacija nekoliko nenavadna? Dobrodošli v svet profesionalnih plesalcev.

(foto: Marko Mesec)

Vsakič me je kar malo zabavalo, ko je do mene prišlo vprašanje: “A vidva s soplesalcem sta tudi zasebno par?” In potem ko sem odgovorila z ne, se je na drugi strani pojavil začuden in zmeden pogled. Sploh če je to spraševal nekdo, ki sam ni bil del plesnega sveta, ker kar ni mogel razumeti, kako lahko dva človeka tako zaljubljeno plešeta rumbo na plesnem parketu, ampak zasebno nista par. Pa kljub temu, to vprašanje sem večkrat dobila tudi s strani plesalcev drugih plesnih zvrsti. Ljudem se po navadi zdi malo nenavadno, ko jim začneš razlagati, da s soplesalcem preživiš skupaj okrog šest ur na dan, da z njim potuješ po svetu, si včasih deliš posteljo v hotelski sobi, spoznaš njegovo družino in da v nekaterih primerih lahko tudi živita skupaj. Vse skupaj se sliši kot neko zakonsko življenje. Poznam res veliko plesalcev in plesalk, ki so v svoj dom in v družino sprejeli dobesedno še enega družinskega člana, ker se je njihov plesni partner recimo k njim preselil iz tujine. Sama sicer nikoli nisem živela skupaj s soplesalci in nikoli z njimi nisem bila par v zasebnem življenju. Ampak stvar ni tako preprosta, in res se strinjam, ko mi kdo v šali reče, da si plesalci latinskoameriških in standardnih plesov na neki točki zaslužimo tudi doktorat iz partnerskih odnosov.

Vse skupaj v bistvu postane malo zmedeno že v mladih letih, ko prijatelji v šoli ne razumejo povsem, zakaj toliko časa preživljaš z nekim fantom/punco v plesni dvorani. To po navadi pač pomeni, da sta verjetno zaljubljena. Pa potem vse skupaj postane še bolj zmedeno, ko prijatelji dejansko vidijo, kako se med plesom plesalca dotikaš, kako sta si med plesom blizu in tako naprej. Takrat ti pač nihče ne verjame več, da nista skupaj. Ampak pri res mladih letih je vse še zelo prijateljsko, plesalec je po navadi tvoj dober prijatelj, in če dva mlajša plesalca plešeta skupaj nekaj let, se med njima velikokrat splete nekakšen bratsko-sestrski odnos. To mi je bilo vedno lepo opazovati. Novi izzivi pridejo pozneje, ko se dejansko pojavijo prve ljubezni in se vse skupaj začne malo mešati. Včasih je recimo težko imeti zasebnega partnerja neplesalca, ki ne razume, zakaj skoraj več časa preživiš s soplesalcem v dvorani, kot pa z njim doma. Hitro se pojavi ljubosumje in že v mladih letih si se kar nekako primoran naučiti ravnati s temi občutki, če želiš, da je plesno partnerstvo še naprej uspešno. Seveda je to proces, ki traja, ker ravnanje s takimi občutki ni tako preprosto. Govorim iz lastnih izkušenj. Ko sem bila še malo mlajša, mi je večkrat v glavo prišla misel: “Pa zakaj se moram že pri 16-ih letih ukvarjati s problemi, s katerimi se v odnosu ukvarjajo ljudje, ki so že več let poročeni?” Šele pozneje ugotoviš, koliko lekcij za življenje ti je danih skozi plesni trening in kako lahko zaradi svojih izkušenj že v mladih letih drugače gledaš na odnose med ljudmi.

(foto: Tomaž Tomažin)

Težko je zares definirati odnos med dvema osebama v profesionalnem plesnem paru. Na nek način je plesalec tvoj prijatelj, ampak po drugi strani je veliko več kot to, čeprav ni tvoj fant (vsaj v mojem primeru). Tukaj vse skupaj postane nenavadno, ker si plesalca med seboj izmenjata toliko zasebnih stvari, občutkov, ker preživita toliko časa v zelo osebnem prostoru drug drugega, se čutita. In zelo hitro se tudi tukaj lahko pojavi nekakšna navezanost, občutek, da ta oseba na drugi strani pripada meni, da je ‘moja’. Vsaj meni se je to velikokrat zgodilo in težko se je tega otresti. V vsakem odnosu, ne le plesnem, se je dobro zavedati, da si nikoli ne moremo lastiti osebe na drugi strani, ne glede na to, kako strah nas je, da nas bo zapustila, izdala ali kakorkoli prizadela. Spet je to lažje reči kot narediti, ker vsak s seboj nosi stare bolečine, ki v odnosu vedno priplavajo na površje, in dlje ko neko plesno partnerstvo traja, več bolečin se pokaže (in enako seveda v kateremkoli partnerstvu, ne samo plesnem). Zelo hitro ugotoviš, da stvari ni pametno pometati pod preprogo, ker se to že naslednji dan čuti na treningu, ker je ples takoj drugačen, ker kar naenkrat ‘partnering’ ne ‘štima’ in se plesalca kar naenkrat ne razumeta. Zato vedno pravim, da se je naučiti plesati zares preprosto v primerjavi z vsem delom, ki ga je treba vložiti v odnos med plesalcema. To je šele pravo mojstrstvo.

(foto: Marko Mesec)

Skozi ples se učimo komunikacije, v odnosu s plesnim partnerjem se učimo, kako komunicirati s človekom, s katerim morda nimamo tako veliko skupnih lastnosti oziroma smo si lahko celo popolno nasprotje. Seveda ni vedno tako in tudi ne glede na to, kako drugačen se ti zdi človek na drugi strani, čez čas ugotoviš, da ti je mogoče v nekaterih aspektih v bistvu zelo podoben. Človek nasproti ti je vedno ogledalo in najtežje je, ko v njem zagledaš dele sebe, ki jih sam nisi pripravljen srečati in sprejeti. Zato je včasih tako ‘naporno’ trenirati vsak dan, ker veš, da plesni trening ni navadna služba v pisarni, kamor prideš, oddelaš svoje in greš. Plesni trening je proces, kjer se vsakodnevno srečuješ s svojimi zelo osebnimi občutki, ki jih deliš s plesnim partnerjem in tudi trenerjem. In če tem ljudem ne zaupaš 100-odstotno, se to takoj pozna v plesu, v tvojem fizičnem gibanju in psihološkem izrazu. Učimo se zaupanja, kako se plesalcu popolnoma predati, kako se odzivati na njegove impulze, informacije in kako mu dajati impulze nazaj. In vse to se takoj lahko prenese v vsakodnevno življenje, tako lepo je spoznati, da je življenje ples in ples življenje. V bistvu ni razlike.

(foto: Marko Mesec)

Po drugi strani so seveda tudi plesni pari, ki so skupaj tako na parketu kot tudi v zasebnem življenju, ampak to ni vedno lažje. Včasih je celo težje, saj se v tem primeru res gledaš ves dan in vso noč. Zdi se mi, da je ključ vseh teh odnosov, da se naučimo, kako razširiti naše zavedanje. Kako smo lahko popolnoma  prisotni tako v zasebnih kot profesionalnih odnosih, kako imamo radi in dajemo pozornost več ljudem naenkrat. Ampak dobro je začeti na začetku. Ker če ne znamo biti v odnosu z enim partnerjem, pa naj bo ta zasebni, plesni ali službeni/profesionalni, če čutimo, da ga nismo sposobni imeti brezpogojno radi in mu zaupati, potem nam več odnosov hkrati ne bo pomagalo. Šele takrat ko spoznamo, kaj zares pomeni imeti nekoga rad, ga sprejeti takšnega, kot je v svojem bistvu, in ko spoznamo, kaj je sploh namen nekega odnosa, takrat se veliko lažje začnemo povezovati z različnimi ljudmi in naši odnosi postanejo bolj polni in zdravi.