Samostojni ustvarjalec na področju kulture z žaljivim spisom na družbenem omrežju Facebook nad mariborske ustvarjalce
V nedeljo se je odplesala, odigrala in odpela sedma ponovitev Carmine Burane koreografa Edwarda Cluga v izvedbi mariborske baletne in glasbene ekipe. Občinstvo je navdušeno, predstava je že povabljena v Cankarjev dom, večina kritik je pozitivnih in naklonjenih tako predstavi kot koreografu in izvedbi.
Poudarek seveda na večina, saj se je na družbenem omrežju na Facebook pod zapis oz. post (Carmina Burana … Clug … TV SLO ravnokar … mešani občutki) pedagoginje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana Jane Kovač Valdes odzval Rok Vevar, teatrolog, publicist, kritik, in dobesedno ‘pobruhal’ predstavo, Edwarda Cluga in celo ravnatelja mariborskega gledališča Danila Roškerja.
Zapis objavljam v celoti, nelektoriran: “V resnici bi bila politika kritike naslednja: to je bil prvi pravi in resnični JAVNI medijski dogodek slovenskega gledališča po razglasitvi prve epidemije in zato ga je treba pozdraviti. Problem je v tem, da je politika v teh časih zapletena zadeva, umetnost plesa pa tudi. Obstaja tista šolska anekdota, ko Giacomettija vprašajo, kaj bi reševal iz goreče hiše: vrhunsko umetniško delo v obliki slike ali mačko. Giacometti seveda reče: “Mačko.” Če ne rešiš življenja, umetnost nima nikakršnega smisla. Clug iz goreče hiše rešuje tisto umetnost, ki ji ponavadi pravimo: umetelnost, ker je to v glavnem tisto, kar pozna. – Izogibanje SNG Maribor, Cluga in Roškarja, da bi se opredelila do masakra kulturnega sistema, ki ga v teh trenutnih v RS doživljamo, bo v neki zgodovinski perspektivi, ki bo prej ali slej nastopila, opredeljena kot oblika kolaboracije. Vsi, ki v tem trenutku na kakršenkoli način sodelujejo s to vlado ali Ministrstvom za kulturo, bodo v nekem trenutku pred zgodovino postavljeni z resnimi vprašanji. Tako daleč smo prišli. – Zatiskanje oči pred stvarnostjo in pred življenjem je nekaj, kar je vpisano v Clugovo koroegrafijo. V njej na račun koreografije življenje molči. Na odru so plesalci, ki nimajo človeških lastnosti. (“Ko je koreografija gotova, jo je treba samo še izvesti,” bi se glasila parafraza nekega slavnega citata.) V TV posnetku se kamera v nekem trenutku približa obrazu ležeče balerine. Njen obraz je obraz pacientke na rentgenu. Pred nami ni ženske, človeškega posameznika, ampak izpraznjeni obraz prestrašene in votle telesne lupine, ki nima v mislih ničesar drugega, kakor svojega koreografskega programa. To je ples, pri katerem telo nima drugega kot skorjo. Telesa te koroegrafije so bila gotova že leta pred njeno izvedbo. So kakor gotovi algoritmi, vključeni v na novo zmontiran koreografski program. Kompozicijsko tovrstna koreografija deluje, kakor da bi jo izdelali v kakšnem dizajnerskem studiu. Sestavljena je iz vizualnih učinkov ter prirejena na slikovno polje ekrana. To je bolj aranžerska, kakor koregrafska spretnost. Kot nekdo, ki leta gleda ples, pri takšni koroegrafiji preprosto nimam nikakršnih nalog. Vse, od gotovega plesnega stila, ki mu je lahko vnaprej predvideti njegov kinetični program, do kompozicijske logike, pri kateri ti postane zelo hitro jasno, da se tu ne bo zgodilo nič, kar te lahko preseneti, vse je jasno in razvidno. – Ples sem sam v nekem trenutku začel gledati prav zaradi tega, ker je bilo gleališče predvidljivo in prerazvidno, ples pa je vseboval nekaj, kar sem sam povezoval bolj z življenjem kot z obrtjo nastopanja: lep je bil, ker si je drznil biti tudi brutalen, šaljiv, inteligenten, kdaj tudi divji, človeški in nežen, vznemirljiv mi je bil tudi, kadar sem moral z njim reševati različne odrske uporabne naloge – bil je nekaj, kjer je bila artikulirana resnica o meni. – V Carmini burani telesa nimajo nič razen skorje, niti kosti in mišic, da ne govorimo o kakršnikoli misli – padajo iz ene sedanjosti v drugo v obliki “masovnega ornamenta” (ta Kracauerjeva knjiga se napoveduje v slovenskem prevodu, mimogrede), nimajo časa (nobene preteklosti, prihodnosti ni slultiti v njih), zato nimajo ethosa in so brez diha. Imajo zgolj prostor, teritorij, pogoje, ki ga obupano branijo. Teritorij “umetnosti” v obliki demonstracije veščin, ki jih zaposluje neka umetniška institucija. Življenje jim je tuje, življenje je drugje in je negotovo; prekarno, bi lahko rekli. – Ljudje brez časa imajo zgolj to lastnost, da zavzemajo in branijo prostor. Tehnične ovire se berejo iz njihovih skorjastih kož. – Če pogledamo odlomek koreografije Dimitrisa Papaioannoua (zgoraj jo je prilepil Nik Rajšek), ki ga je Clug – recimo – citiral, nam je razlika očitna. Tam so prisotni ljudje.”
Pogled na Vevarjeve dosedanje kritike (dokler so mu še pustili pisati za časnika Delo in Večer) seveda razgalja dejstvo, da ne prenese institucionalnega plesnega niti baletnega gledališča. Absolutna naklonjenost sodobnemu plesu ali še bolje improviziranemu sodobnemu gibu se kaže tudi v njegovih programskih izborih predstav, recimo za prihajajoči Cofestival v Kinu Šiška. Rok ne prenese polnih dvoran, ne izpiljenih izvedb, niti koreografij, še posebej ne tistih, ki ji kreira Edward Clug. Zakaj je Edward Clug kar naenkrat postal sovražnik št. 1 slovenske kulturne scene? Preprosto zato, ker je v oddaji Tarča na nacionalni televiziji pred dvema tednoma povedal jasno in glasno videnje situacije plesne kulture med koronskimi ukrepi. Njegovo nejamranje in delovanje pod pogoji, ki so bili dani, so marsikoga, ki je užival v denarnem nadomestilu in neaktivnosti, seveda ujezili. Glede na to, da Edward veliko dela tudi v tujini, je še dodal, da so bili ukrepi ob pandemiji pri nas precej bolj blagi glede na situacijo v gledališčih po Evropi in svetu. Njegovo izjavo v celoti si lahko ogledate tukaj https://4d.rtvslo.si/arhiv/tarca/174775439
Jasno, da se je Vevarju zmešalo, ker resnica je peklenska. In kdo je Rok Vevar, ki vehementno piše edino kulturno resnico? Z Rokom se poznava že dolga leta, bil je tudi član žirije, ko smo podeljevali plesno nagrado Povodni mož, in takrat je bil še precej simpatičen sogovornik, že nekaj časa pa tudi mene ne prenese več. Sem pač neprijetna spraševalka.
Povzeto po Wikipediji pa se je rodil 1973 in je teatrolog, kurator, dramaturg, publicist in zgodovinar sodobnega plesa. Med letoma 1997 in 2011 je objavljal gledališke in plesne kritike ter eseje v domačih in tujih periodičnih publikacijah. Obdobje je sklenila knjiga Rok za oddajo: izbor kritik in člankov (Litera, 2011). Leta 2012 je ustanovil Začasni slovenski plesni arhiv, ki je leta 2017 dobil svoj prostor v Muzeju sodobnih umetnosti Metelkova v Ljubljani. Leta 2018 je uredil knjigo Noč, dan + človek = ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918–1960 (Maska, JSKD, Nomad Dance Academy Slovenija). Je član balkanske sodobnoplesne mreže Nomad Dance Academy in organizacije Nomad Dance Academy Slovenija, v okviru katere sokurira CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa (2012). Pred tem je skupaj s Sinjo Ožbolt ustanovil festival plesnih perspektiv Ukrep, ki ga je soustvarjal med letoma 2008–2012. Za svoje delo je prejel nagrado Ksenije Hribar za zgodovino in teorijo plesa (2019) ter priznanje Vladimirja Kralja (2020) za dosežke na področju teatrologije med letoma 2018 in 2020. Je samozaposlen na področju kulture. Tu dodajam še pripombo – s pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna!
Bo pa Rok del letošnjega festivala Borštnikovo srečanje, in sicer bo 25. junija predstavil monografijo Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978, katere avtor je. Lokacija pa, hm, SNG Opera in balet Maribor. Lahko računa na bližnje srečanje z Roškerjem in Clugom, če le ne bo slednji imel še zadnje vaje na Bledu, saj sodeluje z mariborskimi baletniki pri otvoritveni proslavi ob predsedovanju Evropski uniji z novo nastajajočo predstavo Povodni mož. Dogajanje se bo odvijalo na blejskem otoku 1. julija.
In da ne končam članka z negativo, je tukaj recenzije Jaše Lorenčiča za urbani.si. Totalni slavospev Clugu in celotni Carmini Burani, v kritiki so plesalci človeštvo! Zaključek pa je prav evforičen: “Nagnjena realnost se je nagnila v vse smeri, dimenzije so se pomnožile. In ko je prišla ponovitev O, Fortune, so prišli tisti mravljinci. Ko te je strah. Ker je nekaj tako prekleto… Zadelo. In se je dvignila krožnica trenutka, bistva, vsega. Glagol biti je bil tam spodaj v tisti telesih. Plesalci že kake pol ure niso bili več plesalci. Bili so človeštvo. Bili. Eros je bil tanatos, tanatos je bil eros. In nekje nad vsemi je bil On. Polbog. Sfinga. Clug.” V celoti si lahko recenzijo preberete tukaj http://urbani.si/2021/05/16/sfinga-polbog-genij-clug/
