Rdeča kapica, Metamorfoze in retorika. Bara in Rosana v akciji.

Plesalka Rosana Hribar kot Rdeča Kapica. (Foto: Sunčan Stone)

Začetek nove gledališke sezone je na uprizoritveno sceno naplavil številne scenske dogodke, in ker se novo delovno obdobje začne 1. septembra, je nastopila poplava predstav v tem obdobju, v mesecu jesenskih začetkov. Predstave so se dnevno vrstile ter celo večkrat ob isti uri in na isti dan. Tako sta skoraj zaporedoma stekli tudi dve premieri, ki sta se večmedijsko, a vsaka na svojem scenskem področju lotili komparacije preteklega časa z aktualnim sedanjikom. V četrtek, 10. septembra, je premiero uzrla predstava Bare Kolenc Metarmofoze 3°, Retorika na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, 12. septembra na odru Stare Elektrarne pa Rdeča Kapica, lutkarska predstava za odrasle v produkciji Zavoda Gulag ter v sodelovanju z Bunkerjem Ljubljana.

Plesna predstava Bare Kolenc …
Plesalka, koreografinja, performarka in doktorica filozofije Bara Kolenc in Atej Tutta, diplomant Akademije za likovne umetnosti v Benetkah, že od leta 2008 sodelujeta pri projektu Metamorfoz, epske pesnitve starega grškega pesnika Publija Ovidija Nasoa, ki je predstavil kozmični razvoj od začetkov stvarjenja pa do njegovih dni, ko ga je končal leta 8 pr. n. št. Bara in Atej sta na odru Katedrale predstavila tretjo izdajo Metamorfoze 3°, Retorika iz cikla svojih petih scenskih preobrazb, ki se poglabljajo v aktualno politično in etično tematiko ter izpostavijo človeka.
Predstava Metamrofoze se začne s poetično video poslikavo Ateja Tutte, s portretiranjem znane odvetnice, pisateljice in političarke dr. Ljube Prenner (1906-1971), ki je zase govorila, da ni ne ženska in ne moški, oblačila pa se v moška oblačila in nosila tudi tovrstne klobuke. Ljuba  je bila človek velikega srca, vseskozi predana pravici in v pomoč drugim. V svojem ne ravno lahkem življenju ni nikoli odstopala od svojih načel in pravnih stališč, pred drugo svetovno vojno se je borila kot aktivistka za pravico in proti okupatorju, v povojni Jugoslaviji pa doživela tudi zapor zaradi svojih neomajnih stališč, ki so slonela na pravu in človeškem sočutju. Lik Ljube Prenner je odlično upodobila operna pevka Rebeka Radovan in svojim spevnim vokalom še enkrat izpostavila moč človeškega glasu, ki nadvladuje besedo. Z likom Prennerjeve se predstava začne in tudi konča, ko Rebeka na koncu vstopi v dvorano in se s svojim prodornim vokalom začne vzpenjati na oder po razsutih posteljnih žimnicah. Predstava se gradi na dveh ravneh, je videoprojekcija, in ko se filmsko platno počasi dviga (tudi prepočasi) z nasmeškom igralke in pogledom usmerjenim v dvorano, se vse bolj razpira temačen in prazen odrski prostor, drugi del, torej scena  oprijemljivega tostranstva. Na sceni odra so na eni strani vidne številne zložene žimnice, na drugi pa mehanske postavitve, zvočniki in pod njimi še ženske nogice. V prostor vdre Bara Kolenc in razmeče žimnice, kmalu pa se premaknejo tudi nogice in je vidna že druga akterka, Sanja Nešković Peršin. Na gledališkem listu je sicer zapisana kot nastopajoča Barbara Novakovič Kolenc, ki jo je očitno nadomestila Bara Kolenc v vlogi retoričarke. V tem drugem delu dobijo besede svoje pomenske prevode (oblikovanje zvoka Jernej Černalogar, skladba govorice Matevž Kolenc, tehnična podpora Radovan Jauševec). V danem trenutku delavci med obe akterki postavljajo pregrado iz očitno več pomenskih žimnic, ko Bara nervozno kliče Sanjo, ker je ta ne sliši in ne odgovarja, pa resignirano izusti: " … saj me ne sme slišati …" Pojavnost statične Sanje vnese v prostor določeni optimizem, ko stoji in zrači notranjo lepoto, taka je tudi, ko se po kupu žimnic vzpenja in z zvočnikom v roki nepremično strmi proti gledišču, in tudi ko jo žimnice prekrijejo ter se znova vzravna ter postavi na noge, je človek preživetja.
… (foto: Polona Eržen)
Drugi, scenski del, je kar jasno berljiv, ko v praznino prostora vnaša težo in indiferentnost časa (dramaturgija Pia Brezavšček). Kljub temu pa je premoč video dokumentarca prvega dela očitna in tolikšna, da drugi del v toku uprizoritve vsebinsko bledi in deluje nepovezano, sicer se  ob zaključku in s ponovnim prihodom Renate Radovan na oder uprizoritev le zaokroži v celoto. Menim, da bi bil vsekakor dobrodošel režijski rez , da bi se oba dela predstave lahko tudi bolj homogeno povezala. Predstava Metamorfoze 3°, Retorika žal ni imela ponovitve, vzroki so verjetno vezani na sredstva, obeta pa se nastop v Mariboru in 28. in 29. januarja načrtuje tudi mednarodna premiera v Berlinu – Uferstudios; nastala pa je v produkciji KUD Samosvoj ter v koprodukciji Kina Šiška Center urbane kulture, KUD Pozitiv in Plesne izba Maribor.
Rosana Hribar v Rdeči kapici …
V novodobni lutkarski predstavi Rdeča kapica se zastavlja vprašanje o pomenu starodavne, vendar še popularne otroške pravljice istega naslova v teh naših dneh, ko se pravljično zver, ubogega volka, lahko vidi le še v železnih kletkah. Predstava je nastala v režiji in po vsebinski zasnovi Zorana Srdića Janežiča (tudi izdelava senčnih lutk, scenografija) in Jane Putrle Srdić, ko se znana pravljica zasuka  za 180 ° (pač postavi na glavo) in prebarva z barvami perečega sedanjika (kostumografija Maja Peterlin, glasba Jaka Berger, oblikovanje svetlobe Igor Remeta), ko živalske vrste izginjajo in jih lahko zasledimo le še v umetnem človeškem okolju. In je pravljični gozd viden na odru le na videoprojekciji (video Gorazd Krnc), kjer se občasno premika tudi drobna rdečelasa animacija, ki ni nič kaj podobna pravljični deklici Rdeči Kapici. V ospredju in po praznem odru pa se šopiri volk, volkulja samotarka, plesalka in koreografinja Rosana Hribar, ki živalsko podobo udejanja v svojstvenem gibalnem razkošju in je njen simpatično izoblikovan volk mogočen (poslednji) samuraj, je vladar prostora, medtem ko se potika po tleh ter je nenehno na preži.
V prostor vstopi še človek, igralec in lutkovni animator Miha Arh, ki prostor nemudoma začne polniti s polivinilno navlako naših dni in kot lovec tudi kaj hitro zapleše tango z volkom. Na začetku njunega tanga je v prevladi še volk, ki pa postopoma izgublja moč in po tangu človeških strasti nikakor ni več isti. Človek se pač dokončno potrudi in mu s cevjo izsesa življenje, za povrh pa ga še prekrije s tenko polivilno folijo. Plesna dinamika Rosane Hribar in njena poslikava volka, tudi v duetu z Miho Arhom, predstavlja scenski vrhunec te večmedijske uprizoritve, kar kaže na določeno in ne ravno zaželeno disharmonijo med  povezavami  različnih scenskih struktur v uprizoritveno celoto. Gotovo pa bi bila ta lutkarska predstava o Rdeči Kapici odličen in dobrodošel scenski medij za pouk ter diskurz o uprizoritveni sceni z odraščajočo mladino in v kulturne namene.
… (foto: Sunčan Stone)
Obe uprizoritvi, tako Metamorfoze 3°, Retorika kot  Rdeča Kapica, predstavljata po svoji vsebinski in scenski strukturi svojstveno rariteto na sodobni uprizoritveni sceni, ko se v jeziku scenske umetnosti izpostavljajo paralele med preteklim in sedanjim ter se skušajo strukturirati vzroki ter povezave v času in prostoru.  

View Gallery 7 Photos