Miha, pozdravljen. Ob letu osorej prihajaš znova na Ljubljana Festival s plesno delavnico Predani korakom, ki si jo letos naslovil Življenje je cirkus. Kakšna je torej letošnja zamisel in zakaj ravno ta?
Letos sem spet prejel povabilo s strani Ljubljana Festivala, da bi kot režiser in koreograf sodeloval pri projektu Predani korakom, ki sem ga seveda z veseljem sprejel. Ta projekt mi vedno predstavlja izziv. V samo šestih dneh pripraviti predstavo, za katero predhodno ne veš, kakšni bodo sodelujoči otroci, je precejšen zalogaj ter potrebuje veliko priprave in improvizacije. Življenje se mi zdi pravi cirkus, če ga tako dojameš, od tod tudi ta zamisel. Želim prikazati, da ni nujno, da smo vedno popolni, da v življenju vse izvajamo popolno, ampak da je dovoljeno imeti le željo in strast, da stvari stečejo v pravo smer.
V delavnico, ki je že razprodana in je namenjena otrokom med 7 in 14 let, ki so tudi gibalno ovirani, si vključil tudi Lada Bizovičarja. Kako se je on znašel v tem kontekstu?
Gre za projekt, kjer bodo vključeni tako otroci iz URI Soča kot tudi otroci, ki so se prijavili prek Ljubljana Festivala. Ta združitev ima seveda nek smisel, saj želimo, da bi z obeh strani otroci začutili, da imajo enake želje, enake sanje, le po različnih poteh pridejo do njih. To, da lahko pri ustvarjanju predstave sodelujejo z znano osebo, jim zelo veliko pomeni. Tako smo kot ekipa pri ustvarjanju Predani korakom prišli na zamisel, da bi bil Lado s svojo osebnostjo, s sproščenim obnašanjem in seveda veliko gledališkega znanja prava oseba. Lado je temu projektu zelo naklonjen in tudi sam se že zelo veselim tega sodelovanja.
Kakšen proces dela pričakuješ v devetih dneh med 19. in 27. avgustom?
Zdaj, ko bo zame to že tretje sodelovanje pri tem projektu, bo seveda veliko lažje. Pa vendar vsakič znova čutim vznemirjenje, saj ne vem, kakšne sposobnosti pričakovati od otrok. Čeprav imam koncept že zamišljen, že zdaj vem, da ga bom moral na samih vajah spreminjati, saj me bodo otroci prav gotovo presenetili s kakšnimi svojimi posebnimi znanji. Vem pa, da bo po prvem uvodnem dnevu vse veliko lažje. Same vaje bodo potekale šest dni in zato bo potrebne veliko discipline.
Predstavili se boste tudi javno, in sicer na zaključku 27. avgusta ob 18.00 na odru SNG Ljubljana. To je tudi poseben izziv, kajne, saj je to profesionalni oder. Koliko vznemirjenja je prisotnega in kako otroke pripraviš, da se znebijo morebitne treme?
Če je predstava dobro postavljena, da ima rep in glavo in da tudi otroci to tako zaznajo, potem je pretirana trema odveč. Na vajah se tudi veliko pogovarjamo o tem in vsakemu povem, da tudi če se bo na odru zmotil ali kaj pozabil, ni nič hudega. Pomembno je le, da gre naprej. Včasih se mi zdi, da imam več treme jaz kot oni, saj si vedno srčno želim, da bi jim vse uspelo.
Imaš tremo tudi ti?
Trema se mi zdi prav dobrodošla, saj pomeni vznemirjenje, adrenalin, če se le ne pojavi v taki meri, da te ohromi. Sam se nikoli nisem spopadal s pretirano tremo, drži pa tudi, da kilometrina naredi svoje.
Kaj pa se je na področju tvoje kariere zgodilo v tem letu, v tej sezoni? Kaj si delal, kje si nastopal, poučeval. Povej nam.
Novo leto se je začelo s pripravami na snemanje novega pilot filma, v marcu pa sem vodil delavnico v Los Angelesu. V juniji sem obiskal Broadway Dance Center in Steps v New Yorku in se spet posvetil intenzivnemu učenju filmske in gledališke tehnike (Ute Hagen) v HB studios.
Je prisotna misel, da se vrneš v Slovenijo, ki si jo zapustil pred 21 leti?
Kot sem že velikokrat povedal, Slovenija za vedno ostaja v mojem srcu. Svojo kariero sem zgradil v tujini in tam se mi še vedno ponujajo velike priložnosti, tako da o vrnitvi za zdaj še ne razmišljam. Če pa mi čas dopušča, se vedno rad odzovem novim ponudbam v Sloveniji.
Kaj je načrt nove sezone?
To pa naj ostane skrivnost, ki jo bom zelo rad razkril v prihodnjem intervjuju.
Hvala, da si si vzel čas in z mojimi bralci in bralkami delil svoje misli. Želim ti uspešno izpeljavo projekta.