Dragi Saša, pozdravljen na Paradinem portalu. Ples zdajle malo počiva, ti pa kot fotograf verjetno niti ne. Je fotokamera vedno s tabo, kamorkoli greš, in kje sem te zdajle ujela?
Zdravo! Poletje je zame pogosto zelo intenzivno obdobje. To je namreč čas poletnih glasbenih festivalov, ki jih obožujem kot fotograf. In čeprav sem zadnjih nekaj let, odkar sem postal oče dveh majhnih otrok, malo manj aktiven na tem področju, sem še pred nekaj leti ‘podrl’ osebni rekord: 30 dni skoraj neprekinjenega fotografiranja (mislim, da sta bila v tem obdobju samo dva dni ‘off’), kar je vključevalo več festivalov v Sloveniji, na Hrvaškem in Slovaškem. To leto sem užival že sedmič zapored kot del uradne foto ekipe Festivala Lent, po festivalu pa smo z družino odšli na zasluženi dopust. Zdaj pa sem že nazaj v akciji, načrtujem nova fotografiranja, pripravljam delavnico koncertne fotografije pod okriljem WishCAM portala, katere mentor bom septembra v Mariboruhttps://wishcam.com/blog/foto-delavnice/delavnica-koncertne-fotografije-s-saso-huzjakom-prijave-v-teku/ in trenutno oblikujem spletno stran za svoj studio SHtudio www.shtudio.eu
Torej nisi plesalec (verjetno kaj zaplešeš), nisi koreograf, nisi pedagog, si pa zelo tesno povezan s plesom na drugačen način. Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavil? Kdo si, Saša Huzjak, in kam si namenjen?
Če odmislimo miganje v disku v najstniškem obdobju, ja, res je, nisem plesalec. V bistvu je glasba tisto, kar je zelo pomemben del mojega življenja, osebno in profesionalno − kot fotograf namreč največ fotografiram prav glasbenike in koncerte. Ples pa je prišel malo pozneje, skoraj slučajno. Na splošno me zelo zanima odrska fotografija, se pravi − koncerti, ples, teater −, in s tem se želim ukvarjati čim več in čim dlje.
Kakšno leto po tem, ko sem se preselil iz Hrvaške v Maribor, mesto, iz katerega je moja punca, sedanja žena Špela, sem kot obiskovalec fotografiral letno produkcijo Plesne izbe Maribor. In ja, glavni razlog mojega obiska je bil ta, da je moja Špela, ki se je nekaj časa ukvarjala s sodobnim plesom, nastopala. Gospe Mojci Kasjak iz Plesne izbe so bile moje fotografije všeč in kmalu po tem me je angažirala kot fotografa za Plesno izbo Maribor, s katero še dandanes uspešno sodelujem. Gospe Mojca Kasjak in Minka Veselič Kološa sta v bistvu najbolj zaslužni, da se ukvarjam s plesno fotografijo, za kar jima bom vedno hvaležen.
V bistvu niti ne. Iz fotografiranja koncertov, kjer imamo pogosto pravico fotografirati samo prve tri komade, potem pa moramo umakniti opremo iz dvorane (zdaj govorim o večjih koncertih), sem navajen tega odnosa − torej umetnik na odru je glavni, fotograf pa je tam ‘samo’, da ujame trenutke. Se pravi, da fotograf nima nobenega vpliva na to, kaj se dogaja, kako je luč ali scena postavljena in podobno. In s tem načeloma nimam nekih težav. Je pa res, da imam večjo svobodo, ko sodelujem s plesalci; že na vajah vidim, kako predstava deluje, na generalki pa se lahko pogosto premikam tudi po odru. Seveda to pomeni, da so posledično možnosti za dobre fotografije večje. Torej zvrst ali sama plesalka/plesalec nista toliko pomembna v vizualnem pomenu, ker se pač trudim vedno iskati zanimive situacije in kadre.
Ja, gre za različne stvari. Pri predstavah je razlika, ali fotografiram samo predstavo (se pravi − nekje skrit, da ne motim preveč občinstva in nastopajočih) ali sem prav najet od plesalcev/producenta, da naredim fotografije predstave, gre najbolj pogosto za premiero. Takrat sem prisoten pogosto že na vajah, na generalki pa naredim največ, ker se lahko več premikam, ne da bi motil občinstvo. Ko gre za promocijske fotografije predstave, se le-te pogosto delajo na neki drugi lokaciji in ne prikazujejo nujno plesalcev v kostumih ali pozah iz predstave, bolj gre za neki občutek, kaj želi predstava povedati. Oziroma bolj gre za to, da se ustvari močen vizualni material, ki bo promoviral predstavo in pritegnil potencialnega gledalca.
Digitalna fotografija je vsekakor omogočila širšemu krogu ljudi, da lažje in hitreje pridejo do dobrih ali celo odličnih fotografij. To velja predvsem za normalne svetlobne pogoje. Vendar zahtevnejši pogoji (ki so zelo pogosto prisotni pri plesni in odrski fotografiji) še vedno zahtevajo profesionalno opremo in predvsem hitre (in drage!) objektive. Pa seveda znanje in izkušnje. Tako da ne bi rekel, da je lahko narediti dobro plesno fotografijo z mobitelom, vsaj ne na nekem malem odru s komorno lučjo − vsa za zdaj! Zame je dobra plesna fotografija dobro ujet zanimiv trenutek. Neke osnove so verjetno pravilna ekspozicija in dobra ter zanimiva kompozicija, če pa je še ujeta energija oziroma emocija, potem je to − to pravo.
Kar se tiče same predstave, najraje fotografiram na generalki, ker je manj ovir, kot sem že zgoraj omenil. Kar se pa tiče fotografiranja zunaj, načeloma ni pomembno, samo da je dobra ekipa in je vedno ‘fajn’.
(Smeh). Glede na to, da živim in delam že 14. leto v Mariboru, je logično, da sem ‘mariborski fotograf’. Lokacija dela absolutno ni pomembna − zelo vesel bi bil, če bi bilo več angažmajev v drugih mestih ali tujini. Pred enim letom sem imel veliko srečo, da sem bil del uradne foto ekipe teatrskega festivala Human Mosaic na Poljskem, kar je bila izjemna izkušnja − čeprav sem zaradi nje moral odpovedati angažma na Festivalu Performa Platforma v Mariboru, katerega uradni fotograf sem bil pred tem kar nekaj let.
Mislim, da so umetniki − se pravi plesalci in koreografi − tisti, ki sporočajo, jaz kot fotograf samo poskušam ujeti določene trenutke njihovega sporočila.
Tukaj moram priznati, da imam veliko srečo in sem zelo redko imel kakšne dodatne komentarje glede fotografij same predstave, kot npr. da nekatere fotografije niso OK za objavo. Spomnim se enega primera, ko je en tuji plesalec prosil, naj umaknemo eno fotografijo iz galerije Festivala Performa Platforma, kjer sem bil uradni fotograf, ampak je bila ta prošnja bila povsem korektna − kajti v predstavi se zgodi en duhovit trenutek, ki ga ni želel odkriti novim gledalcem. In čeprav sem bil zelo zadovoljen s to fotografijo, se mi je njegova prošnja zdela razumljiva in na mestu. Ko pa delamo promocijske ‘fotke’, ima naročnik pogosto zamisel, kaj si želi, potem pa skupaj pridemo do tega kako bi to vizualno prikazali in naredili. Skratka do zdaj k sreči nisem imel nobenih težav in ‘težkih naročnikov’.
Meni ustrezajo dinamični plesalci in dinamične predstave, se pravi skoki, gibi in podobno. Ampak tudi če je predstava bolj počasna in komorna, iščem potem druge načine kako narediti fotografiranje zanimivo in zame zabavno − takrat preprosto lovim neke druge trenutke, luč, drugo energijo … Pred kratkim sem prvič fotografiral plesalce ob drogu, in sicer odlično letno produkcijo plesalcev in plesalk iz Pandora − Art of Pole, kar mi je odkrilo eno novo plesno področje, s katerim se tudi želim ukvarjati.
Ha, to je zdaj − iskreno − malo nenavadna situacija. Namreč jaz sem bolj ‘skromne sorte’ in že ko to rečem, se mi zdi malo nenavadno. Kakorkoli − obstajajo fotografije, na katere sem ponosen, seveda, ampak vedno se trudim narediti še bolje. Po naravi sem perfekcionist in marsikdaj me kakšna podrobnost (na katero pogosto nimam vpliva) moti. Najbolj pa sem zadovoljen, ko so tudi plesalci zadovoljni s fotografijami. Zdi se mi, da zelo pogosto jemljemo stvari samoumevno − marsikateri plesalec ali glasbenik bo to potrdil. Kajti občinstvo uživa na predstavi/koncertu, ampak redkokdo pride do umetnika po dogodku in mu čestita. Pa ne, da jaz potrebujem čestitke in komplimente, da me ne bi narobe razumeli, ampak po enem desetletju ukvarjanja s plesno fotografijo, ko sem se vmes pogosto spraševal, ali grem v pravo smer in če je to, kar delam, dovolj dobro, je ultimativna potrditev prišla ravno to leto. Namreč dva plesalca, ki ju izjemno cenim, Jasmina Križaj in Milan Tomášik, sta mi ločeno, v presledku nekaj tednov povedala, da redki fotografi znajo ujeti gib na takšen način kot jaz. Ne vem, če to sicer drži, ampak na to pa sem zelo ponosen.
Uf, iskanje po arhivu in selekcija sta vedno težka. In vedno traja nešteto korakov in ponavljanj. Na nek način je bilo fino, da sem bil omejen s prostorom in številom fotografij, ki sem jih lahko pokazal, čeprav je to seveda otežilo proces selekcije. Zavedal sem se, da v takih pogojih ni prostora za ponavljanje. Prikazati sem želel tudi čim več različnih plesalk in plesalcev. Kljub temu nekateri, meni dragi plesalci, žal niso prišli v končno selekcijo; verjetno pa bodo, ko bo razstava gostovala v kakšnem večjem prostoru.
Ja, ti ‘backstage’ trenutki znajo biti zelo zanimivi in bi to verjetno bila zanimiva tema za neko serijo. Vendar trenutno pripravljam v glavi malo drugačen plesno-fotografski projekt, za zdaj omejen na mariborske plesalke in plesalce. Upam, da bomo imeli prihodnje leto kaj pokazati, pa se potem spet slišimo (smeh).
Imaš kakšnega foto idola, ki po tvoje naredi najboljše plesne fotografije oz. jih je naredil?
Uf, odličnih fotografov je kar nekaj, ampak tisti, ki mi najprej padejo na pamet, so Jordan Matter, Alexander Yakovlev in Lois Greenfield.
Načeloma je fotoaparat vedno nekje blizu, predvsem na potovanjih. V vsakdanjem nahrbtniku pa imam majhen, odličen fotoaparat znamke Fuji X100s, s katerim lovim te vsakdanje trenutke. Zakaj nastanejo te naključne fotografije? Zelo preprosto − opazim kakšen dober motiv, zanimivo kombinacijo barv, svetlobo in posnamem. Posebej ko sta moja otroka nekje zraven in navihano uživata v življenju. Ne uspem vedno narediti nekaj posebnega, včasih pa.
Plesna fotografija pa je …?
Ujeta energija/emocija, v pravem trenutku, s pravo kompozicijo.
View Gallery
15 Photos
