Pristna uprizoritev, magična veščina. Obetavno ime slovenske plesne scene. Vse to je Jernej Bizjak.

Srečanje z Jernejem Bizjakom je steklo na letošnji Poletni plesni šoli v Ljubljani, ko je poučeval mlade plesalce tehniko moderna in jih mentorsko vodil na koreografski delavnici, ko je bila velika telovadnica Športnega društva Tabor je bila kar polna. Takrat mi je dejal, da rad poučuje, da pa se je že nekoliko naveličal mednarodnih plesnih in estetskih višav in je napočil čas, ko si želi tudi ustvarjati. Kot se je slišalo, je vedno bil ustvarjalen in spodbuden sogovornik v danih fazah koreografskega snovanja.

Začel je plesati v osnovni šoli v svoji rodni Vrhniki, nadaljeval pa ob urjenju standardnih in južnoameriških ritmov, pri sedemnajstih prispel do Kazine, se spoznaval z jazz baletom, hip-hopom, nadaljeval s showom, ko je v njem začela tleti želja: biti plesalec. In le leto dni pred odločitvijo, da gre na znano rotterdamsko plesno akademijo Codarts na Nizozemskem, se je spoznaval z modern plesno formo in baletno klasiko. Sprejet je bil med dvesto kandidati, se trudil in plesal, tudi sodeloval z velikimi koreografi, kot sta JiřI Kylián in Hans van Manen. Njegov  notranji nemir in želja po čim več osvojenem plesnem znanju ga je leta 2010 pripeljala na podiplomski študij na Institut del Teatre Dansa (IT Dansa) v Barceloni, kjer je dobil pogodbo za dve leti in nadaljeval sodelovanje z znanimi  koreografskimi imeni, kot so: Ohad Naharin, Alexander Ekman, Rafael Bonachela … Potem je že sledilo njegovo domovanje v Kopenhagnu in v Danskem plesnem gledališču, kjer je plesal tri leta. Končno pa se le odločil za svobodo, za plesalca svobodnjaka, ko lahko samostojno odloča, kje, kdaj in na kak način načrtuje svoj profesionalni uprizoritveni tok, in tako je vzniknila tudi želja po samostojnem projektu.

Petdesetminutni avtorski solo v produkciji Zavoda za sodobno umetniško prakso in teorijo 0.1 (Zavod 0.1) je Jernej Bizjak tudi dovolj sporočilno naslovil: V objemu sprožilca ali pot do točke nič; premierno je bil uprizorjen 8. septembra v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki (in navdušil, op. a.), ljubljanska premiera pa stekla 27. septembra na odru Plesnega Teatra Ljubljana. 

Na sceni ob vhodu v PTL se najprej uzre vrsta urejeno postavljenih kartonskih škatel, ki dajo vtis skladišča, na njihovih ravnih in zloženih pročeljih pa tečejo projekcijske poslikave naše civilizacije. On, plesalec, je tudi vpet v današnji tempo časa, kar se kaže v ritmičnem poteku njegovih osvojenih in že zasvojenih delovnih navad, tudi ob ponavljanju istovetnih gibov. Jernej Bizjak se izkaže za neverjetno domiselnega slikarja izvirnih gibalnih oblik, ko najprej barva abstraktno formo, da bi jo pozneje vtisnil v prostor kot naracijo dejanskega stanja, sočasno pa tudi pronicljiv pripovednik, ko vsak njegov gib postane vzročno in posledično sporočilen.

Ta človek, plesalec, ki stopa po sceni brez časovne zaznave, ima tudi svoj delovni stol, ki je dokaj utesnjeno obdan s skladiščno navlako. Glas je tisti, ki ga opozori, da je čas, da končno zapusti prostor in se odpočije, naspi. Do tega trenutka je delavni človek usmerjen le na izvedbo, potem pa se logični tok njegovih postopkov začne spreminjati, razpadati v sceni pasti, vse dokler na prispe do ničelne točke, ko ga stiska in pritiska ter postane nori ujetnik svojega delovnega okolja, ko dokončno omaga v tesnobi prostora, ki ga obkroža. Dramsko zasnovana koreografija sicer ne odseva pretiranega pesimizma, temveč realno zaznava in dokumentira čas predstavljene človekove osame, tudi njegovo težo osebnostne deviacije, ujete v prostorski gabarit. Predstava je nastajala ob umetniški ekipi, ki se je vidno in v ustvarjalnem sožitju  poglabljala v nastopajoča stanja današnje najpogostejše bolezni, depresije, ki svoje lovke kar prehitro širi po generacijah sodobnega časa: glasba Matija Strniša, video Rok K. Nagode, dramaturgija Sara Živkovič, scenografija Adriana Furlan, oblikovanje svetlobe David Orešič, glas: Vid Klemenc.
Na sodobni plesni sceni že kar prevečkrat sledimo kartonski embalaži, tako da se zastavi vprašanje, zakaj je ta v tolikšni meri scensko zanimiva, ko je v industriji skoraj že odpisana, tudi časovno zaprašena in prežvečena, vendar očitno za oder še kar aktualna, verjetno tudi cenovno primerna. Jernej je pojasnil, da sta z dramaturginjo želela čim bolj pristno in jasno razgaliti nastopajočo človeško psihično praznino,  zato sta sodelovala s psihiatri in obiskala temu primerna zdravilišča. Njemu pa se je ravno s pomočjo kartonske embalaže odpiral prostor svobodnega gibalnega izražanja, povezan z zastavljeno tematiko njegovega prvenca. S kartonsko embalažo se je koreograf in plesalec  ilustrativno poigraval, jo lovil v gibanju in z gibi, se skrival ob njej in tudi poniknil v njeno praznino, domišljeno si zakrival poglede ter se stiskal v konturah podolgovatih in kockastih oblik, z magijsko veščino pa iluzorno obvladoval fizikalne zakonitosti, ter vnesel tudi kar nekaj inovativnih scenskih in plesnih domislic v ta svoj kartonski objem.

Zastavi se tudi vprašanje: Zakaj znova depresija na sceni? Koreograf Jernej in dramaturginja Sara sta dejala, da so tovrstna človekova stanja največkrat postavljena na stranske tirnice družbe, so pa žal že kar pereči problem te iste družbe, na umetniški sceni tudi največkrat klišejsko zastavljena. In ravno temu sta se želela izogniti, zato sta iskala in razvijala lastno scensko formo tega sodobno zastavljenega koncepta. 

Koreograf Jernej Bizjak je z izbrano umetniško ekipo zasnoval pristno uprizoritev, v kateri se poglobljeno členijo intimna stanja posameznika, tudi tenkočutno in živo okviri koreografska celota, ko imata vsak gib in zastoj na sceni premišljeno zastavljeni čas; tisti točno določen ‘timing’, ki se v pravem trenutku in na pravem mestu prelevi v novo napetost ter novo zaporedje dogajanja. Na sceni ni odvečnih ali praznih prostorov, saj gibalni slovar dovršenega plesalca ubesedi napetosti, izliva notranja stanja in občutja, ki docela pristno zadihajo v ozračju dramske, glasbene in scenske forme.
Plesalec Jernej Bizjak se bo s svojim avtorskim solom V objemu sprožilca ali pot do točke nič zapisal kot vzniklo novo in obetavno koreografsko ime naše sodobne plesne scene. Ni imel prav veliko časa premlevati vtisov po predstavi, kajti že prihodnje jutro je poletel na Švedsko, v tem trenutku pa je že v New Yorku, kjer ga čakajo novi koreografski izzivi.

View Gallery 7 Photos