Preteklost, sedanjost? Kje sem ostala? Ne sprašuj se. Pleši, samo pleši …

Gledališka predstava producenta KUD Transformator Kje sem ostala? je premiero uzrla lani 4. decembra, potem pa so že sledile letošnje marčevske ponovitve 6., 7., in 8. na odru Plesnega teatra Ljubljana, ko je tudi zadnja predstava ob dnevu žena napolnila dvorano. Ekipo  čakajo še marčevska in aprilska gostovanja v Novi Gorici, Mariboru, Zagrebu in Radljah ob Dravi. Besedilo in predstavo so postavili ter ubesedili: režiserka Nina Šorak, dramaturginja Urša Adamič, igralca Marinka Štern in Iztok Drabik Jug; video: Pila Rusjan, scenografija: Aleksander Vujović, oblikovanje luči: Janko Oven ter Vid V. Vodušek kot strokovni sodelavec.

Na belem, lično zasnovanem kartončku, ki služi kot gledališki list, je zapisano, da se v uprizoritvi Kje sem ostala? izpostavlja odnos med sinom in materjo, ki trpi za demenco, zasnovan na osnovi osebnih izkušenj s starimi starši. Namen mlade ambiciozne ekipe ustvarjalcev  KUD Transformator je raziskati vse bolj razširjeno in pereče bolezensko stanje demence ter pridobljene izkušnje predstaviti na odru, torej neposredno posredovati javnosti na sceni umetnosti. "V prvi vrsti želimo s predstavo destigmatizirati bolezen, saj ta trenutno kot tabu bolne izloča iz družine," so zapisali.

Oder PTL-ja je bil tokrat obdan z golimi stenami in okni, ki gledajo na cesto, izpolnjen pa z interjerjem, ki opredeli možne uporabne prostore, kot so kuhinja, soba, stranišče. Že ob vhodu v prostor se gledalec sreča z obema akterjema v sproščeni in še neslišni debati, z začetkom predstave pa sledi pogovoru med materjo, ki živi sama, in sinom, ki je ravno postal oče novorojene deklice. Obiski sina in njegovi pogovori z materjo se stopnjujejo v korakih napredovanja zahrbtne demence ter v času nastopajočih petih let, ko bolezen postane že neobvladljiva, ko mati noče slišati za oskrbo izven doma, tudi ne za tisto najnujnejšo doma. Stanja pa se stopnjujejo od otročje naivnih do prostorske fobije in osebnostne stiske, razmetavanja odpadnih vsebin in poigravanja z rolami toaletnega papirja, ob lucidnem veselju, tudi v zabavnem poplesavanju ter prepevanju nekoč kultne melodije in plesa Let´s Twist Againe, ko spomin posega po preteklosti, sedanjosti pa več ne zazna in celo ne prepozna niti lastnega sina. Sin je potrpežljiv in ljubeč do matere, postane tudi skrbnik njenega vsakdanjega življenja, ob tem pa že nemogoče razpet med službo, družino in neprepoznavno materjo, ki se s časom vse manj zaveda svojih dejanj. Na sceni se vrstijo lucidni trenutki, tisti humorno senčeni podtoni nastopajočih bolezenskih stanj, ki sprva po svoji čudni logiki presenečajo, potem pa se sprejemajo in se skuša odgovarjati na podoben način, da le ne bi nastalo stanje prehitro in preveč prizadelo. Časovne vrzeli med realnostjo in spomini ter dejanji na sceni dopolnjuje in dodatno beleži kamera, ki jo v napredujočih se stopnjah bolezenskih faz nosi igralka na glavi. Pridobljene poslikave se neposredno in nato še v časovnih zamikih projicirajo na steno dvorane, kar še vizualno izpostavlja in dopolnjuje dogajanja na sceni. Ob  koncu se še poučno in podrobno izpišejo razvojne faze te kronične možganske bolezni, ki se beleži lahko že pred 60. letom, po 80. pa po podani statistiki prizadene že velik odstotek starostne populacije.

Marinka Štern je vrhunsko odigrala vlogo matere, in to v siju velike igralke, tako kot je snovala svoje vloge na odru matičnega Slovenskega mladinskega gledališča. Lik dementne matere je vsebinsko poglabljala, tudi z vsakim delom telesa zrcalila trenutna stanja bolnice, ko se  brada nenavadno podaljša, dobesedno obvisi na koncu obraza, ali pa ta trmasto otrpne in oči izražajo zamaknjenost ter odsotnost; ko je telo povsem obmirovalo ali celo brez življenja obležalo, da bi se v novem trenutku zavihtelo po prostoru z neobvladljivo ubijalsko močjo in se mati z nožem v roki zažene celo proti lastnemu sinu. Le koliko obrazov in različnih osebnostnih odtenkov je Marinka tega večera upodabljala ter barvala po odru, njena sugestivna igralska moč pa bila tolikšna, da gledalci po zaključku predstave niso zapuščali prizorišča PTL-ja in so  čakali na veliko igralko. Mlada obiskovalka se ji je še posebej zahvalila za njeno odrsko uprizoritev lika dementne matere, ko je lahko  prepoznavala nastopajoče bolezenske faze svojih gojenk in jim tudi povsem sledila.

Pohvala, in kot je bilo videti 8. marca ob ogledu predstave, tudi zahvala gledalcev različnih generacij gre celotni ekipi ustvarjalcev KUD Transformator, ki se je lotila omenjene bolezenske tematike ter jo na gledališki sceni tudi dramsko in poučno znala predstaviti, pa čeprav gre za bolezen, značilno za določeno starostno populacijo; saj ta čaka in seveda žal tudi mnoge dočaka. Ta večer smo tudi slišali, kaj pomaga, zavira ali blaži bolezen. Niti ne reševanje križank, ampak učenje povsem nečesa novega, česar človek še ni počel. V prvi vrsti pa je to ples, živa in trenutna prostorska orientacija na glasbo, v skupini in v dani koreografiji. Torej plešimo in plešimo!

View Gallery 5 Photos