Prešeren je oddensal svoj kulturni dan

Anja Mejač in Luka Ostrež v Potopljenih poezijah. (Foto: Milena Rupar)

Da so se  občani in obiskovalci deževne Ljubljane povsem posvetili kulturnemu prazniku, mestnim znamenitostim in muzejskim vsebinam, je pričal otroški poulični živ-žav ob spremstvu letečih staršev, usmerjen po bližnjicah, ki so vodile k muzejskim vratom, še posebej pa povsem zasedena ulična parkirišča.

Voda …
V Mestnem muzeju Ljubljana, ki je minulo leto obhajal že svojih častnih 80 let, so poleg stalne razstave Obrazi Ljubljane, posvečene zgodovinskemu razvoju prostora, na katerem je zrasla današnja Ljubljana, svoj razstavni znanstveno poučni program obogatili še s perečim eko-projektom, posvečenim enemu od glavnih virov življenja na Zemlji, vodi. Razstava o enem planetu in eni vodi nosi naslov Voda, Water, Acqua, Wasser, Eau, Aqua in je še posebej pritegnila pozornost mladih ustvarjalcev OŠ Trnovo, ki so ob svojih učiteljih in mentorjih strnili vtise z razstave ter izvedli dve krajši otroški uprizoritvi, v gibanju pa se prelivali tako kot valovi vodne gladine. Plesni predstavi v okviru razstave o vodi sta nastajali po projektu: gib-most med izobraževanjem in umetnostjo, ki poteka v organizaciji Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in pod vodstvom predavateljice Vesne Geršak, ter v sodelovanju z Univerzo Delaware, ki razvija povezovanje učitelja, študenta in umetnika pri integraciji ustvarjalnega giba v učenju. Pri nastanku obeh predstav so sodelovali še študenti prvega letnika Oddelka za predšolsko vzgojo Pedagoške fakultete, Studio za svobodni ples ter Muzej in galerija mesta Ljubljane z Emo Marinčič. In to, kar smo lahko videli tega plesnega popoldneva v pritlični dvorani Mestnega muzeja Ljubljana, bo mladim izvajalcem, ki jih je kar nekaj prvič prišlo v stik s plesnim izražanjem, prav gotovo ostalo še dolgo v spominu in bo lahko tudi odskočna baza ter popotnica pri nadaljnjem delu in ustvarjanju; saj imajo naši učenci tako malo stika z umetnostjo in ustvarjalnostjo v šolskem učnem programu, kjer je še posebej  zapostavljena plesna umetnost.

Najprej so nastopili učenci 2. a razreda OŠ Trnovo s svojo plesno zgodbo Vodno popotovanje, ki so jo oblikovali pod vodstvom mentoric Anite Godler, Metke Koder in v koreografiji obeh mentoric, skupaj s koreografinjama Uršo Rupnik in Vesno Geršak. Celostno dogajanje se je začelo s prebivalcem ljubljanskih mlak, z veliko zeleno žabo, ki je pripovedovala o svoji vodi in svojih sorodnicah, plesno Vodno potovanje pa s fantom, ki je s plastenko vode v roki  živahno gibalno in vodeno poskakoval ter valoval v ritmu glasbe (glasba: Lado Jakša, African Playground, Vanessa Mae: Tribal gathering). Njemu pa je sledil veliki vodni krog dvajsetih sošolcev, deklic in fantov; one odete v temno modrino in v belih  resastih krilih, oni pa v eko-zelenih majah. Vsi skupaj so se igrivo  podali v vodne globine in vrtince, ki tečejo in si utirajo poti v naravi, vodotok  teče po ceveh tudi do hiš in domov, kar so nazorno zaplesali še z obročem in se tudi utapljali v obilju glasbenega dežja. Pripovedovali in zaigrali so svoja znanja o vodi, ki je umetnost, pesem, igra in je Soča, podkrepili pa še s prisrčno recitacijo nekaj kitic Gregorčičeve pesnitve o reki Soči in poglabljali novo osvojena znanja o moči ter dragocenosti vode.
… (foto: Vesna Geršak)
Povodni mož so svojo sanjsko zgodbo poimenovali učenci 1. b razreda, navdahnjeni s slovensko ljudsko pravljico enakega naslova, ki se pri njih začne s plesom deklice in fanta ter se spotika ob pasteh dveh Povodnih mož, ob privlačni omami zlatih žogic, barvitosti svetlečih trikotnikov, le da tokrat zmaga razsodnost deklice in fanta, ki se rešita nezaželenih mož in se svoje zmage veselita skupaj s prijatelji (mentorstvo in koreografija: Janaja Tajhmajster, Stanka Ilar, Urša Rupnik, Saša Brolih, glasba: Lado Jakša, Yann Tiersen). Mlade ustvarjalce in njihove mentorje ter koreografe je pričakala množica gledalcev, ki je močno skrčila prostor, namenjen plesu, in se je dvajset nastopajočih otrok moralo na hitro prilagajati utesnjenem odru, kar jim je sicer uspelo, čeprav so se gnetli, iskali izhode in močno krajšali plesne korake. Na koncu koncev pa so bili vsi zadovoljni, tako obiskovalci, starši, nastopajoči kot njihovi pedagogi ter organizatorji, tolikšni obisk pa gotovo kaže, kako zaželena je otroška in plesna ustvarjalnost.
… Potopljene poezije …
Plesni umetniški dogodek ob poeziji, glasbi in v korakih flamenka pa se je dogajal točno ob poldne v Rdeči dvorani ljubljanske Mestne hiše in se še enkrat ponovil ob 20. uri v Narodni galeriji Ljubljana. Zgodil se je multidisciplinarni projekt sodobnega flamenka Neiztrohnjeno srce pod umetniškim vodstvom in v koreografiji ter izvedbi Anje Mejač ter v dramaturgiji Pie Vatovec. Ob Anji je zaplesal tudi Luka Ostrež, ki prostor poslika še z  modernim in sodobnim plesnim tokom v lastni koreografski postavitvi in ob koreografinji Mojci Uršič. Predstava se spremlja kot intimni komorni recital plesa, glasbe in poezije Franceta Prešerna, po kateri nosi tudi naslov Neiztrohnjeno srce, in na avtorsko glasbo Nejca Kuharja, Arva Pörta ter ob glasbeni izvedbi pianista Nejca Kuharja, kitarista Ermina Tkalca in tolkalista Vasje Štuklja, za interpretacijo Prešernovih verzov pa je poskrbel Voranc Boh. Glasba in recital se prepletata v tihoti tonov ter moči besed, medtem ko temperament plesalke flamenka plamti v liriki kitare in se krepi ob udarcih tolkala, ko spleta koreografsko vizijo spominov, namenjenih njemu, ko se iluzija obuja v abstrakciji korakov, občutkov in čutnih sfer, v danih koreografskih vrhuncih pa se znova ter za trenutek zlije še v namišljeni srčni objem.
… (foto: Milena Rupar)

Luka Ostrež zelo dobro zaveje poti drsečih talnih konfiguracij in modernih plesnih substanc, zmanjka pa mu osredotočenost v trenutkih mirovanja, ko iluzija zamre in ples zamrzne, ko je še prisoten na odru, vendar obmiruje v vsakdanji drži in le stoji ali korakoma hodi; takrat ko  v njem utihne ples, ga zapusti tudi izraz in roke mrtvo obvisijo ob telesu. Dvajsetminutni glasbeno-plesni recital Neiztrohnjeno srce se kar vreže v srca gledalcev, ko poetično povezuje različne umetniške zvrsti in jih v koreografiji tudi na novo čutno ilustrira.
… Sto Zdravic …
 
Naš kulturni dan pa se je zaključil v Muzeju sodobnih umetnosti Metelkova-MSUM z domiselno solistično in performativno svežino Sto Zdravic v izvedbi poljske performerke, odlične gibalke ter zabavne klovnese Anite Wach, po njeni zamisli in zamisli režiserja Bojana Jablanovca. Sto Zdravic je bilo prvič uprizorjeno na dan rojstnodnevnega slavja gledališkega in vizualnega umetnika Tadeusza Kantorja, za naš kulturni praznik pa premierno posvetili slovenski pesniški veličini Francetu Prešernu, in to v produkciji Via Negativa s podporo Mola in v koprodukciji  Maal Festival Lublin, Ja Ja Ja, Ne Ne Ne Asociation Varšava. V vabilu na predstavo pa so zapisali, da se bo nazdravljalo in bo dovolj vina tudi za vse na smrt zdolgočasene, neskončno zmedene in za vse, ki so brez pravega razloga žalostni, kajti praznik velja za vse, svoje k vzdušju pa je dodala tudi posneta glasba znanih imen: Glen Müller, Michael Nyman, The Strooges in Alfred Schntike.
Ob vhodu v razstavni prostor je obiskovalec moral prevzeti čašo belega vina, dobil pa tudi napotke, kako se ta lahko znova in znova polni. Na  tleh scene je bilo že razvrščenih sto kozarcev po deset v vsaki vrsti, delno napolnjenih z rdečilom in rumenilom vinske barve, ob njih pa slastne slaščice, ki jih je Anita v eku predstave mečkala pod stopali (ob žalostnih vzdihih gledalcev), se tudi postavljala v baletne visoko leteče poze. Najprej pa je nazdravila sebi, gledalcem pa vsem skupaj in njemu, poetu Francetu Prešernu. Nato je sledilo klicanje številk v poljščini in branje zdravic v slovenščini, ki so jih gledalci dobili napisane na listkih. Kar spontano in v sproščenem zabavnem vzdušju je potekalo vključevanje gledalcev v performans, kar – kot vemo – le stežka poteka na slovenski sceni. Nazdravljalo se je jeziku, tudi govejem v solati z bučnim oljem, pa jeziku za zobmi, jeziku ulic, na glasbeni vizualni in plesni jezik, kjer se ne opleta z jezikom, tudi filozofskim stavkom in slovničnim zvezam, ko se je štelo v poljščini in skušalo razumeti ter slediti, ko bi se skoraj zamenjalo število 39 z 79 … Performerka se je ob vseh napetostih in vročicah nazdravljanja hladila z vsebino kozarcev, tudi tekočino akrobatsko zlivala po telesu, na koncu je morala še sleči in ožeti svojo oblačilno mokroto … Ko se je prispelo do števila 70 pa vse do 79, je gibčna Anita navila glasbo na ves glas, kajti nizale so se vse možne uvožene in udomačene kletvice (moje število je bilo 79), seveda se je vseh deset od 70 do 80 sila potrudilo in je jasno ter glasno preglasilo glasbo.
… (foto: Marcandrea)
Počasi so se strasti umirjale ob stavčnih znakih, vejici, dvopičju, pa tripičju in zapičju, da bi se vse skupaj zaključilo s stavčno piko ob 100. zdravici. Na koncu smo se še prešerno razšli in napotili v kulturno noč. Ni kaj, bil je to ploden in poučen kulturni praznik, čeprav na deževen ponedeljkov dan.

View Gallery 9 Photos