Tretji oder je 6. 3. 2021 napovedal novo online premiero, Črna koža, bele maske, ki se je v živo predvajala z odra Anton Podbevšek Teatra (APT) ob produkcijski ekipi APT in koprodukciji APT & Plesni Teater Ljubljana. Naslednjega dne, 7. 3., je stekla še prva online ponovitev v živo (ko je sledil tudi online ogled te predstave) in že napovedujejo nove marčevske ponovitve predstave: 19., 20., 21. in 22. ob 20.uri.
Plesni projekt Črna koža, bele maske je ustvarjen po konceptu, režiji in koreografiji Maše Kagao Knez, ki si je za imenovanje svoje nove plesne predstave izposodila naslov knjige Studia humanitatis francoskega psihiatra, filozofa, pisatelja in revolucionarja, rojenega na Martinaku, izšolanega v Lyonu: Franzta Fanona (1925−1961): Črna koža, bele maske (v izvirniku: Peau noire, masques blancs). Knjiga je izšla 1952., kratki citati iz pisateljeve knjige so uporabljeni in slišni tudi v predstavi. Pisatelj Fanon je na rodnem otoku doživel rasistično represijo za časa 2. svetovne vojne in se pridružil Svobodni Franciji.
V najinem pogovoru je Maša dejala, da zaključuje svojo magistrsko nalogo, pisni zaključek njenega post diplomskega študija na AGRFT, ki se dotika tudi razmišljanj pisatelja Fanona. V tem času je preštudirala in prebrala veliko tovrstne literature, tako da je ta predstava pravzaprav tudi sestavni del njenega zaključnega magistrskega projekta. V intervjuju za časopis Delo je dejala, da so se po usmrtitvi G. Floyda v ZDA prebudile množice in spodbudile proteste gibanja BLM, kar je tudi njo spodbudilo k premišljevanju o rasizmu 21. stoletja, ki obstaja, pa čeprav se ignorantsko odriva in daje občutek neobstoja, kljub temu pa se vidno zaznava, ne le v vrsticah pisateljeve knjige: “ko je greh črn in je krepost bela.”
Odločitev je padla, da se o vsem tem spregovori na umetniški sceni, da se raziščejo in v odrski sceni predstavijo stereotipi in ’pocukrane’ žaljivke domačih logov, namenjene Zamorcem. V že omenjenem intervjuju je Maša osvetlila še egoistične strahove, s katerimi se na splošno blatijo vsi drugačni po rojstvu in videzu, ko se ne prizanaša niti sovaščanom, in se kopičijo celo v času virusnega sedanjika; vede ali nevede, dejstvo pa, da so slišni in vidni, najslabše pa, da se o tem ne spregovori, kot bi bili preslišani.
Za svoj novi projekt je koreografinja Maša Kagao Knez povabila ekipo umetnikov, ki jih korenine po očetovi strani vežejo za Afriko, sicer rojenih in izšolanih v Sloveniji. Tako v njenem novem projektu nastopa pet umetnikov, razpoznavnih slovenskih ustvarjalcev, tudi z mednarodno reputacijo, ki jih s slovenskim narodom vežejo materinska DNK, jezik in vzgoja, so tu šolani in so po narodnosti ter državljanstvu Slovenci. Dogovorili so se, da po spominu zapišejo svoje osebne zgodbe, jih konceptualno beležijo, predstavijo in pripovedujejo na gledališkem odru (dramaturgija in režija 2: Ivana Djilas, soustvarjanje koreografije: Rosna Hribar, oblikovanje videa: Vesna Krebs, maska: Anita Ferčak). Tako je svoje življenjske zgodbe zaigralo, zaplesalo in zapelo pet soustvarjalcev in nastopajočih v predstavi: Lina Akif, Joseph Nzobandora–Jose, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Maša Kagao Knez (ob avtorski glasbi Boštjana Gombača in umetniških sodelavcih: Blažu Celarecu (tolkala), Žigi Golobu (kontrabas), Primožu Fleischmanu (sopranski in tenorski saksofon; besedila songov pa pripravil Joseph Nzobandora-Jose).
Koncept predstave dovolj zgovorno sledi zgodovinskemu času glasbenega in plesnega preporoda zahodne civilizacije, ki se je, kot vemo, začel že s prihodom prvih afriških sužnjev na ameriško celino, ko so si ti afriški ujetniki ‘dajali duška’ v svojih plesnih ritmih in petju. S časom pa je njihov novi in osvobojeni rod na teh osnovah ustvarjal nove ritme in novo glasbo, tako so nastajali: gospel, čarlston, swing, jazz … Niti južnoameriških ritmov ne bi bilo brez njih in celo naših dni ne hip-hopa. V predstavi se zgodovinski in glasbeni spomini prepletajo v odrskem stilu kabareta ob solističnih plesnih, glasbenih in igralskih recitalih. Prva skica se začne v scenski osvetlitvi gugalnice, na katero se povzpne dama s perjanico na glavi, odeta pa v kostumski bleščeči lesk (kostumografija: Jelena Proković, oblikovanje svetlobe in scenskih elementov: Danilo Pečar, oblikovanje kreative: Eva Mlinar). Je lik spominov na Josephine Baker (1921−1975), prvo mednarodno priznano zvezdo afroameriških korenin, sicer umetnico glasbenih in plesnih odrov, ki je zaslovela v Parizu, tudi junakinjo francoskega odporniškega gibanja in prepoznavno borko proti ameriškemu rasizmu. V vlogi umetniškega odseva Bakerjeve pa Irena Yebuah Tiran s svojim toplim izšolanim vokalom zapoje znano pesem molitev − gospel: Wade in the water, ko melodija obuja spomine, sicer je tudi povezovalna intonacija predstave. Melodiji se sledi še v slikovito zasnovanem glasbeno-plesnem in večglasnem segmentu skupine: Mi vsi smo Afrika. Zadnja stena se še večplastno izpiše z video projekcijo rasističnih plakatov zgodovinskih dni, ko s pozicije plakatiranja začne svoj pohod skupina v ritmu in skladju bosonogih korakov, med njimi pa Maša v svojih iskrivih plesnih utrinkih, v višajih, ki v skupini enakih silovito izstopajo; v zgodovini časa pa so to tisti potenciali posameznikov, ki so in še spreminjajo svet.
V nizu korakov, plesa in glasbe sledi še Mašin pohod v ritmu stepa, v slogu velikega umetnika stepa Billa Robinsona − Bojanglesa (1878−1949), ki je v svoji plesni eleganci še filmski junak tistih dni, veliki partner male Shirley Temple, tudi se v ozadju uzre njegova silhueta (mentorica za step: Pia Vatovec Dirnbek). Bill je gotovo bil vzornik Fredu Astairu (1899−1967), kot tudi drugi novi generaciji na čelu s Frankom Sinatro (1945−1998). Kot se zdi, pa je nekako padel v pozabo skupaj s filmi male Shirly. Gotovo je njegov pomen ustvarjalca plesne zgodovine večji kot njegova takratna filmska slava.
Plesalka Maša v svojem recitalu obuja kostumsko eksotiko Bakerjeve, ki ukaže na premoč njene humorno zasoljene satire, ko si tistih davnih dni nadene krilce, obdano z bananami, pravzaprav v odgovor na vzdevek, s katerim so jo obmetavali: ’opica’; in tistikrat banane niso bile vsepovsod dosegljive, kot je to danes.
Po odru se razliva tudi ritem čarlstona, v zabavnem plesnem duetu sester dvojčic Yebuah, ko baterijo tolkal prevzame Maša, čeprav tam ves čas dominira Leticia. Takrat pa Leticia nad svojo baterijo domiselno zaveje še izvirni ples svojih čutnih rok, ko te v ritmu sambe zaplapolajo nad tolkali, kot bi jim pele svoj gibki recital zahvale. Nato Leticia v ritmu sambe sestopi še do plesnega podija, kjer zaiskrijo njene gibke amplitude telesnega ritma, tudi jo popeljejo skoraj do ekstaze gibalnega osvobajanja; sicer je znano, da so tolkalci najboljši plesalci med glasbeniki, saj jih vodi ritem, s katerim so ves čas prežeti.
Presuneta pa dve otroški doživetji. Za Joseja je to bil njegov prvi šolski dan, ko ga razred, v katerega prvič vstopi, žaljivo zavrača, on pa nemočno zbeži domov. No, pozneje se vendar opogumi tudi upreti, ko neljubi dogodek postane boleč spomin. Scena, ki jo zaigra igralka Lina Akif, pa kar rezko zareže v punčico problema, in to v tolikšni meri, da dobesedno strese, koža pa se nenavadno naježi. Kot otrok je imela govorno napako, zato se je znašla na stolu logopedinje, ki pa jo je začela neusmiljeno spraševati, dobesedno sadistično vrtati vanjo o tem, kakšni so Afričani, kako živijo, govorijo, kakšne lase imajo, če živijo v kolibah … Deklica pa nemočno ponavljala, da ne ve, da ni bila nikoli v Afriki, da je rojena v Mariboru in pozna samo Maribor.
Maša zase iskreno pravi, da zaradi svoje barve kože res nima hudih izkušenj razen nekaj opičjih vzklikov in pošiljanja nazaj, od koder je prišla, hujšega ji ni bilo, ko je v svojem krogu sprejeta takšna, kot je, tudi njene drugačne polti niti ne opazijo, pa se vendar sprašuje: “Kaj pomeni, ko te nenehno pošiljajo domov, v Afriko? Afriko, ki je morda še nikoli nisi videl. Živeti v manjšini pomeni vsakodnevno soočanje z drugačnostjo, ne pripadanjem.“
Celovečerni projekt Maše Kagao Knez ostro in večplastno zareže v socialno problematiko človeštva, ki v sebi, kot se zdi, nosi neki nedefiniran (pra)strah pred drugačnostjo, pred spremembami, pa vendar ravno ta drugačnost in nenehne spremembe vodijo svet. Ta strah se zazna v povestih, pravljicah, v neverjetno velikem strahu malih otrok pred temo in nočjo … Zgodovinska dejstva in iskrenost celostno zasnovane koreografske pripovedi kar izpovedujejo moč, ki lahko razoroži človeško neznanje, tudi presvetli temo sebične strahovlade; tako kot je Josephine Baker razorožila njej namenjeno (rasistično) kritiko. Škoda, da predstava Črna koža, bele maske za zdaj ostane ujeta le v okvir video projekcije, da ne more zaživeti na odru v živo in svojega ustvarjalnega potenciala neposredno širiti v medsebojnih izmenjavah s prisotnimi gledalci. Upam, da se to le zgodi, saj je tudi ustvarjena za gledališki oder.
In recital Črna koža, bele maske nima začrtanega zaključka, tudi se ob koncu ne zagrne zastor. Konec izpisujejo pisateljeve besede, Jose pa je njegov slišni glas: “Nisem suženj idej, ki jih imajo o meni … Hotel bi biti le človek, človek kot drugi ljudje …” Ko tiho melodijo in vokal Irene nepričakovano prekrije tema, takrat pa se zazna nevidni prostor, očitno vsem dan v premislek. V zaključek in tovrstni premislek: predstava Črna koža, bele maske je hkrati tudi izjemna pedagoška in študijska snov, pravzaprav učna ura, najprej dobrodošla srednješolski generaciji.
