Posvetitev pomladi sredi zime. Koreografski triptih Menger & Knez & Hribar

Leta 1913 se je zgodil najpomembnejši glasbeno-plesni dogodek 20. stoletja, ki je odpiral poti plesnemu osvobajanju, kot je zapisano v zgodovinskih analih, ko je bila leta 1913 v pariškem Theatre des Champs Elysées uprizorjena glasba Igorja Stravinskega (1882–1971) za novi balet Vaclava Nižinskega (1889–1950): ‘Le Sácre du printemps’. Baletna premiera novega časa takrat ni bila najbolje sprejeta, je  dobesedno razdelila takratne pariške gledalce, verjetno zaradi divjih kompozicijskih ritmov in brutalne plesne energije, kjer se žrtvuje devica, ki pleše do smrti. Nižinski je skupaj s slikarjem in filozofom Nicholasom Roerichom (1874–1947) študiral starodavna obredja in sta za libreto uporabila žrtvovanje iz časa prazgodovinskih narodov na območju Rusije. Slovenski prevod tega glasbeno-baletnega dela, Posvetitev pomladi, predvidoma izhaja iz nemškega prevoda ‘Die Frühlingsweihe’, kjer ‘weihen’ pomeni posvetiti, ob besedi smrt pa tudi biti zapisan smrti; sicer tako francoski kot angleški naslov ‘The Rite of Spring’ in ruski ‘Vesna svjaščenaja’ v slovenskem prevodu pomenijo Pomladno obredje. Leta 2012 je na Festivalu Ljubljana gostovala skupina Béjart Balleta z njegovim kultnim delom ‘Le Sácre du printems’ in v gledališkem listu je naslov predstave preveden kot Pomladno obredje, kar po svoji plesni vsebnosti ta genialna Béjartova koreografija tudi je (www.paradaplesa.si 28. 8. 2012; 4. 9. 2012).

Kako pa so se naši koreografi odzivali na partituro Stravinskega? Na naši sodobni plesni sceni se je z glasbo Stravinskega soočal koreograf Matjaž Farič, ko je leta 1995 za zagrebški Studio za suvremeni ples postavil svojo koreografsko stvaritev Stravinski i ja. Leto pozneje je v Ljubljani v sezoni 1996–97 stekla njegova koreografija Posvetitev pomladi, kjer je plesalo več danes poznanih baletnih in sodobnih plesalcev, med njimi tudi Jana Menger in Rosana Hribar. Farič se je pozneje še enkrat srečal s Stravinskim na plesni sceni, ko je leta 2014 za zagrebški Studio za Suvremeni ples postavil svojo novo verzijo Posvečenje proljeću.

Koreograf Edward Clug pa se je aprila 2012 ob 100. obletnici rojstva Stravinskega na velikem odru SNG Maribor poklonil temu glasbenemu geniju s predstavo Hommage á Stravinsky / Poklon Stravinskemu. Leto pozneje, in sicer 27. aprila 2013 je Balet SNG Maribor več kot uspešno gostoval ob stoletnici praizvedbe tega glasbeno-baletnega dela v mestu Nižinskega, v Sankt Peterburgu.

Novo Posvetitev pomladi je na odru Plesnega teatra napovedala produkcija Flota Ljubljana, ki deluje pod umetniškim vodstvom Matjaža Fariča, s premiero 1. 12. 2016 v postavitvah treh koreografinj: Jane Menger, Rosane Hribar in Maše Kagao Knez. V gledališkem listu je o njihovi postavitvi razmišljal in zapisal dramaturg Rok Vevar kot o delu in partituri Igorja Stravinskega, ki predstavlja koreografom enak izziv kot sama zgodba-libreto, in ga poimenuje falsifikat slovanskih žrtvenih obredov, saj je bil podrejen ekonomski logiki kulturne produkcije, ko pa slovanska ljudska obredja po zgodovinskih-antropoloških virih nikoli niso poznala žrtvovanja ljudi. Seveda bo ostalo vedno odprto vprašanje, zakaj sta se Nižinski in Roerich lotila časa prazgodovine-neolitika na območju današnje Rusije, ko sta obelodanila libreto smrtonosnega obredja; sicer so se in se še vijejo plesna obredja, vendar največkrat kot molitve za plodno letino. Možno je, da je h krvavi zgodbi žrtvovanja botrovalo tudi leto 1913, ki ga je le za 365 dni delilo od začetka prve svetovne vojne (1914–18) in je dalo že slutiti na prihajajoče se krvavo bojevanje ali pa sta se umetnika tako kot v tem času naših dni in ‘ekranske’ kriminalitete ter vojnih posnetkov le podrejala novim zaznavam ekonomske kulturne politike!? Rok Vevar je ob koncu zapisal: "(..,) da bo partituro igral zreduciran glasbeni stroj kot metaforo ‘sodobnih finančnih elit’, ki bo s koreografsko-glasbenim obredom pripeljal do žrtvovanja človeka, umetnika ali umetnosti."

Posvetitev pomladi omenjenih treh koreografinj je bila ena zadnjih v vrsti letošnjih plesnih premier, prav gotovo finančno močno zreducirana plesna predstava glede na finančno podporo, ki so jo neodvisni plesni umetniki (ne)deležni od državnih institucij, vendar pa v vrsti najuspešnejših in najbolj ekspresivnih predstav tega leta, prav gotovo na samem vrhu leta 2016. Tri naše uveljavljene koreografinje so za ozadje svojega koreografskega triptiha izbrale ter z glasbeniki tudi inovativno prevzele glasbeni ritem Stravinskega, tisti najbolj divji ritualni del  njegove partiture, ko porajajoče se zemeljske sile bobnijo in se po koreninah ter žilah poraja novo življenje, ki ga ne more nič zaustaviti, saj  vulkanske energije bruhajo življenjske orkane nove prihajajoče pomladi, in to v teh naših srednjeevropskih predelih ciklično, vsako leto do datuma natančno, reklo bi se do ure, če bi bila ta izven dometa novodobnega premikanja urinih kazalcev.

Koreografski triptih Posvetitev pomladi treh avtoric se deli na tri faze, na  tri korake prebujanja življenjskih energij. V prvi fazi in ob glasbeni priredbi Tomaža Gorkiča štiri plesalke naše mlajše sodobne plesne generacije, Maša Hawlina, Kristina Rozman, Tajda Podobnik in Veronika Valdés, korakoma napovedujejo pričakovanje in snujejo upanje novega v koreografiji Jane Mneger. V odločnih korakih, pozah, hitenju, teku in srečanjih steče natančna ter linijsko čista koreografija v konturah svetlobnih stožcev navzgor in navzdol obrnjenih piramidnih oblik, ki skoraj neopazno simbolizirajo večnost enakih ciklusov, kar so v prenesenem pomenu tudi koraki, ki korakoma prehodijo vsa mogoča življenjska obdobja od pradavnine pa do tega zdaj, povezana z modrino neba (vrh svetlobne piramide obrnjen navzgor) ter sile zemlje, ki porajajo življenje na planetu (vrh svetlobne piramide navzdol proti tlom), vendar vseskozi in za vse čase enako usmerjene v istovetna pričakovanja porajanja novega življenja. Jana v gledališkem listu obrazloži, da koreografija združuje dramo Samuela Becketta Kvadrat, ki v uprizoritvi predstavlja gibalni poligon, kjer se modelira matematični gibalni konstrukt, se tudi podčrtava ritual in se rekonstruira ponavljajoči se glasbeni izvleček Posvetitve pomladi Stravinskega. Vsekakor dobro zasnovana ideja v natančno določenem ponavljajočem se in jasnem gibanju, ki teče po kvadratni ploskvi, na tlorisu domovanja, in ko v igri svetlobe ostri tudi obraze plesalk, ko s temno liso razdeli njihove obraze na dve polovici, ko za trenutek črta vsako posamično strukturira kot svojstveno osebnost, in kjer je Veronika Valdés tako kot na festivalu Živa 2016 znova prišla do izraza s svojimi ozaveščenimi ter natančno izostrenimi gibi, tudi jasno koncentriranimi pogledi in izrazom.

Druga koreografska uprizoritev je stekla po zamisli ter v izvedbi koreografinje in plesalke Rosane Hribar, kjer sta se na sceni aktivirala še dva umetnika, Ana Pandur Predin in Marjan Stanič, tokrat v vlogi ritmičnih domislic in glasbene improvizacije, ki znani ritem partiture Stravinskega prevaja v ritmične udarce rok po steni, na vratih in na bobnu. Ana Pandur pa s petami in čeveljčki flamenka še dodatno sinkopira moč ritma, je tisti, ki zna plesalko bodriti, tudi umiriti, je neke vrste zemlja in sonce, on glasbenik, ki pospešuje rastoči plesalkin ritem.

Drugi del steče po krajšem odmoru, ko se najprej oglaša bobnenje porajajočih se sil, preden vstopi ona v črnem in zakrita s črno plapolajočo tančico, je kot skrivnostni klic novega, ki prihaja, tudi vihra po odru kot vešča, ki se žene proti svetlobi. Njen zakriti ples se ritualno polni z energijami strasti, vse dokler vražji ritmi ne zavladajo telesni substanci, ko se odkrije, in Rosana plesalka zapleše svoj božanski ples  magnetiziranih strasti, ki se po odru širi kot svetloba sama, potem pa se v poplavi telesnih tekočin razdaja, poti, vrtinči, prelamlja in gnete po  tleh, vse dokler njeno telo ne izgori v ognjenih zubljih strasti, ko omaga in končno najde zatočišče v naročju njega in nje. Tako je plesala in se razdajala umetnica, boginja sodobnega plesa Rosana Hribar, v gledališkem listu pa zapisala, da je njena koreografija navdih in razmislek o kultnem delu ter obredju danes in je najbližje tistemu, kar Ionesco imenuje nujnost naivnega gledališča: "(…) da resničnosti ni treba uresničevati: resničnost je, kar je." Resničnost je tudi, da je Rosanin ples venomer pristen in je ples njenih izvirnih vrelcev strasti, je prepoln  življenjskih moči, je živ in prepričljiv.

V tretjem delu, v koreografiji plesalke in koreografinje Maše Kagao Knez se spregovori o žrtvi, ko avtorica zapiše, da je Posvetitev pomladi posvetitev življenju: "(…) ne z žrtvijo, ampak z odločitvijo, vsakodnevno, da svoj čas, svojo pozornost, svoje moči posvečam temu, kar spoznavam za vrednoto." Klaviatura klasične harmonike pod prsti umetnika Marka Hatlaka pričara in repetira glasbeni izvleček pospešenega ritma Stravinskega, ki ga podčrtajo toni ritma bobnarja Issiaka Sanouja, jih tudi podkrepijo glas ter ritmi Joseja-Josepha Nzobandora in glasbene improvizacije Murata. Maša na povsem svojstven način prepleta glasbo in ples, ko glasbeniki v svojih ritmičnih izvedbah ustvarjajo ples, plešejo in ona poustvarja glasbo v ritmih gibkih premikov, je njej lastna simbioza dveh abstraktnih medijev, kjer glasba vibrira na slišnih frekvencah, ples pa na vizualnih valovih, ko rezultirata skupni imenovalec, ki mu pravimo umetnost videnega in slišnega, umetnost ekspresije. Njen ples je znova in na novo povsem nov, ko pada v ekstaze moči, ko na tleh nivelira nove gibalne ravni ter sprošča presežek notranjih napetosti, in ko tretja koreografija triptiha več ne pripoveduje, je dejansko obredje, ki veje mistični čar. Jose spregovori o svojem življenju, ki se mu posveča, in pravi, da ni žrtev, zanimivo, kako beseda v trenutku čutne mistifikacije deluje materialno in zabriše čare nastale ekstatičnosti. No, njegove besede so bile slišne le za trenutek, tako da je polnokrvna moč izvedbe vseh prisotnih na odru tudi zanosno zadonela po avditoriju in je zaključek sprožil doneči aplavz.

S tem enkratnim umetniškim plesnim dogodkom po zamisli in izvedbi treh koreografinj Jane Menger, Rosane Hribar, Maše Kagao Knez pa se reminescence na kultno predstavo Posvetitev pomladi ne končajo povsem oziroma se le za kratek čas, saj lahko že aprila 2017 pričakujemo novo različico Posvetitve pomladi v režiji Matjaža Fariča in v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana / LGL, ki se že napoveduje kot baletno- lutkarski dogodek. 

View Gallery 10 Photos