Pogled v plesno globino. Globina (po)gleda koreografska novodobna vizija.

Globina (po)gleda soavtorice … (foto: Darja Štravs Tisu)

SNG Opera in balet Ljubljana je 27. junija ponudil novo plesno premiero v koreografiji članice ljubljanskega baletnega ansambla Kristine Aleksove, Globina (po)gleda. V vlogi koreografinje se je Aleksova že predstavila na odru Opere Ljubljana, in to na premieri 27. septembra 2012 s svojim koreografskim prvencem Otroci na robu resničnosti v okviru Baletnega večera Stravinski.

… Kristine Aleksove …
Globina (po)gleda je avtorski projekt balerine in koreografinje Kristine Aleksove ter scenografke in vizualne umetnice Žive Petrič, ki je postavljen v novo odrsko prizorišče Opere Ljubljana, v kletni prostor, imenovan dvorana -3; je komorni oder, namenjen raziskovanju in krajšim stvaritvam, polno je zaživel lanskega oktobra ob slovenski praizvedbi monoopere Giorgija Frida Dnevnik Ane Frank. Kristina in Živa sta skupaj že sodelovali pri video raziskavah in prepletu različnih umetniških medijev, ki so predvsem domena umetniških praks Žive Petrič: System Suicide, Fuck Machine po Bukowskem, Omejitev razsežnosti, in kjer Aleksova sodeluje kot koreografinja, performerka ter soustvarjalka.
Že sam naslov Globina (po)gleda večpomensko nagovarja obiskovalca, ko mu ponuja pogled v globino, in ga sočasno izpostavlja opazovanju iz globine, ki jo sam opazuje, torej se gledalca da videti z druge strani globine, kar pomeni, da ga globina gleda ali da ga nekdo tam v globini prostora  tudi vidi. Avtorici sta svoj gibalno performativni projekt postavili na poligon, zaobjet s stranicami črne kocke, obdane s kukali, lečami, ki nudijo različne poglede in vpoglede v dogajanje znotraj osvetljene kocke. Pogledi v notranjost osvetljene in poudarjene  beline kocke so pomanjšani, razpršeni, odvisno od tega, skozi katero pozicijsko kukalo na steni se vrstijo pogledi obiskovalcev. Scenografijo, veliko črno kocko v dvorani -3, je oblikovala Živa Petrič, za oblikovanje luči pa bil zadolžen Borut Bučinel, ki je že poznan po svojem svetlobnem raziskovanju in oblikovanju v gledališki sceni, ko se zna prilagajati scenskemu vzdušju in kompozicijski vsebini. V notranjosti kocke so se znašli plesalci ljubljanskega baletnega ansambla: Tjaša Kmetec, Giorgija Vailati, Georgeta Capraroiu, Tasja Šarler, Marin Ino, Lukas Zuschlag, Owen Lane, Petar Đorčevski, Goran Tatar, Yuki Seki, Michele Pellegrini, Filippo Jorio in Yujin Muraishi.

Koreografija Kristine Aleksove znotraj poligona je tekla v bleščeči svetlobi bežnih premikov množice, ki se je upočasnjenih korakov  postavljala v gručo, se vila v vrsti naprej in nazaj, največkrat pa statično stala praznih pogledov v nevidno ravnino ali zazrtih nekam tam zgoraj.  Najbolj izrazen pogled, ki vtisne občutek iskanja in vsebino razmišljanja, je zmogla Tjaša Kmetec, vsaj sodeč po možnih pogledih v notranjost, ki sicer nikoli ne zaobjamejo celotnega dogajanja v prostoru, saj so stene črne in neprosojne, svetlobni trak pa seva le skozi leče pogledov. Tjaša je tudi zmogla toliko moči, da se je lahko odlepila od celote in se zavrtela v baletnem osnovnem položaju (labodji attitude). Bil je to plesni utrip, svetlobni utrinek v množici enakih, tako kot tisti pogled skozi lečo in ob srečanju dveh očes, tistega Georgetinega in očesa obiskovalke (mene); ko sva se šli variacijo v duetu poglobljenega enookega pogleda v ravnini pogleda naprej-nazaj in vrtenju okoli na okoli. Tako kot so lahko obiskovalci videli plesalce, so jih tudi plesalci lahko videli skozi leče, no, tisti za nekaj centimetrov višji pa so svoj pogled lahko usmerili z najvišje točke postavljenih stopničk še v samo notranjost ter nepričakovano zbudili pozornost skupine, zajete v kocki. Leče so bile različne, so tudi obračale kot pogleda ali iz svetlobe ustvarjale rozete in ob različnih pozicijah pogleda so te spreminjale oblike, barve,  tudi se še dodatno posule z množico prosojnih ter pomanjšanih človeških telesnih obrisov (človečkov), kot vojsko figuric, nekatere tudi približevale množico v pravšnji velikosti.
Avtorici sta svoj poligon označili kot kozmos pogledov, ki ga ljudje od prvega dne skušajo razložiti, ko se večno ozirajo navzgor. Kozmosa ljudem ni dano v celoti videti, zato se avtorici sprašujeta, če bi ga tako po koščkih s tolikšnim zanimanjem proučevali, tudi če bi ga lahko videli v celoti. To, kot kaže, je bil tudi motiv za postavljanje njunega poligona delnega vpogleda, ki se ga bolj razume kot likovno gibalno instalacijo, kjer gibanje oscilira in poživlja oblikovno statiko, tudi estetiko ob avtorski glasbi Saše Kalana. Vhod v dvorano -3 je bil temačen, in ob črni kocki ter slabšem vidu v temi je bilo treba tudi nekaj trenutkov prilagajanja, da vsebnost prostora postane vidna. 
Ob kukalih, ki so bila porazdeljena na vse strani in od spodaj navzgor, so bili aktivni del te likovne instalacije ne samo plesalci znotraj kocke, ampak soto  postali še gledalci. Ti so se postavljali na kolena ali v globine počepov, se tudi dvigali na polprste, včasih celo poskakovali pa hiteli od kukala do kukala oziroma se spustili v lov za še proste poglede skozi nezasedena kukala in si ustvarjali lastne brzice poti ter sestavljenke pogledov. Gotovo bi bil zanimiv posnetek od tam zgoraj, ki bi zajel gibalno dogajanje okoli kvadratne zamejitve ter znotraj te. Ob koncu dogajanja, ko je dvorano -3 obsijala svetloba, je skrivnostna kocka postala povsem črn neugleden predmet, njena notranjost pa obsijana s svetlečo belino, tako kot se je dalo videti skozi kukala in plesalce v belih trikojih (kratke  hlače in majice). Ob koncu e je lahko vstopilo še v notranjost kocke in pokukalo od znotraj navzven.
Likovne instalacije s pogledom v zajeto notranjost so v različicah oblik že bile instalirane po galerijah, pri nas pred nekaj leti tudi v preddverju Cankarjevega doma ali pa že veliko poprej in pred vojnim časom minulega stoletja, ko se je z vrženim novčičem v zarezo lahko sledilo slikam in zgodbam v povezavah, t. i. nickel odeon.
Nove tehnologije dajo možnost novim likovnim oblikam in spodbudam razmišljanja ter ustvarjanja, medtem ko je človek s svojim telesnim ustrojem veliko bolj omejen kot tehnologija, ki jo ustvarja, a vendar je njegov notranji ustvarjalni vzgib tisto, kar tehnologiji doda ali odvzame vsebnost, in nič ni drugače ob umetniškem izražanju, še posebej ko se srečata dva različna umetniška medija. Tokrat se je na na sceni dvorane -3 dogajala koreografija, zaobjeta v likovni instalaciji, ko se je v novi scenski prostor skušalo vnesti novo ustvarjalno povezavo, kar je avtoricam delno uspelo, ne pa povsem že glede poglobljenega vsebinskega razglabljanja v gledališkem listu, s katerim se lotevata in  opisno usmerjata k razlagi avtorskega projekta, ki v besedah veliko več obeta, kot se to sicer zgodi v sceni kukal in ob radovednosti pogledov. 
Gotovo pa je pohvalno združevanje umetniških medijev, tudi iskanje novih poti, in je še posebej vredno, ko neka institucija ponudi svojim članom možnosti ustvarjalne nadgradnje, kot je to omogočil SNG Opera in balet Ljubljana s svojim novo pridobljenim in temu namenjenim prostorom v kleti oziroma dvorani -3. S tega zornega kota je projekt Globina (po)gleda avtoric Kristine Aleksove in Žive Petrič več kot dobrodošla in pogumna odločitev, še posebej, ko vemo, da baletni plesalci nimajo možnosti ustvarjalnega izobraževanja ali nadgradnje, saj  so plesne akademije pri nas še kar v povojih (če sploh so) in so tudi najmanj usmerjene k ustvarjalnim procesom.
… (foto: Darja Štravs Tisu)
Globina (po)gleda je sodobna likovna instalacija prej namenjena razstavnim prostorskim in galerijskim novitetam kot koreografski novodobni viziji, pa vendar brez koreografije in plesalcev ne bi bila to, kar je in čemu je namenjena; in je bila tudi dobro sprejeta strani  prisotnih obiskovalcev oziroma zunanjih akterjev.

View Gallery 10 Photos