Petindvajset plodnih let festivala Mittelfest. Na njem vedno slovenske predstave.

Mednarodni festival Mittelfest se dogaja v slikovitem mestu Čedad, v italijanski pokrajini Furlaniji/Cividale del Friuli. Mesto stoji na skali,  obdani s prelepo listnato zeleno reko Nadižo/Natisono, ki teče v globeli pod mestnim skalovjem. Mesto je osnoval Julij Cezar 50 let pr. n. š in ga imenoval za središče pokrajine Forum Julii. Bogata, burna in bojevita je bila zgodovina te doline in mesta, ko so se skoraj vsakih sto let menjavali vladarji in so potekala osvajanja različnih narodov, ljudje so tudi bežali pred vojno vihro in osvajalci.

Mittelfest je festival, ki povezuje kulturo osrednje Evrope, na njegovih odrih pa velikokrat gostujejo ustvarjalci z raznih koncev sveta. Festivalski program snujejo na izbrani tematiki in gradijo na aktualnih, zgodovinskih ter spominskih temah. Tako je leta 2002 programska tematika  zaobjela široko pojmovanje odhajanja in vračanja, tudi po poti jantarja in svile, ter obujala globeli spominov na medkulturne spopade in migracije, ko se je program dogajal celo v jaških soške fronte. Pomen mednarodnega festivala Mittelfest je v njegovi umetniški širini, v široko zastavljeni paleti programskih uprizoritev, kjer se aktualno posega v obstoječi zdaj, se tudi kritično spregovori o zgodovini, največkrat tisti v prostorih osrednje Evrope.

Mittelfest obhaja letos svojih 25 plodnih mednarodno zasnovanih programskih let, v vsem tem času je bil festivalski umetniški program tudi neposredno povezan s slovenskimi gledališči, režiserji, glasbeniki, plesalci in koreografi. Ob njegovih začetkih je to bila Koreodrama režiserja Damirja Zlatarja Freya, največkrat je na festivalu gostovalo Slovensko mladinsko gledališče, tudi Glej, Betontanc in En-Knap, prav tako baletna predstava 1:0 Gorana Bogdanovskega, leta 2006 pa je festival slovesno odprla plesna predstava Branka Potočana Zarjavele trobente, veličasten sprejem pa je doživela predstava režiserja Tomaža Pandurja (1963–2016) Tesla electronic company, ki ga je tukajšnji tisk leta 2005 imenoval za genija mizanscene, ki je genialno upodobil Teslo kot preroka, vizionarja in utopista, in še bi  lahko naštevala  gostovanja naših umetnikov, ki so v vseh teh letih vtisnili tudi svoj umetniški pečat v program Mittelfesta.

Letošnji Mittelfest se programsko osredotoča na tematiko o zemlji in ognju v naslovu: Zemlja! … in na obzorju ogenj. Umetniški vodja Mittelfesta Franco Calabretto je ob svojem triletnem mandatu zasnoval programsko trilogijo treh zemeljskih virov življenja, tako sta lanski vodi sledila letošnja zemlja in ogenj, drugo leto pa bo na vrsti še tema Zrak. Zemlja je planet, ki gosti življenje in povezuje ozemlja ter ljudi, medtem ko je odkritje ognja pračloveku dalo novi življenjski vzgon, hkrati pa je to tudi prežeča in goreča bakla tako v znamenju vojn kot  naravnega uničevanja, pač odvisno od človeškega ravnanja in naravnih ujm. 
Mittelfest 2016 se je začel 16. julija s premiero komorne opere Menocchio, posvečene mlinarju Domenicu Scandelliju iz Montreala,  domačinu in velikemu krivovercu iz 16. stoletja, njegovo zgodbo je spisal Karlo Ginzburg v knjižni uspešnici Sir in črvi (nedavno prevedena v slovenščino). V vlogi Menocchia je nastopil solist SNG Opera Ljubljana, tenorist Branko Robinšak. Slavnostno se je Mittelfest zaključil v nedeljo, 24. julija, s koncertom Slovenske filharmonije Ljubljana. Vsako leto gostujejo na festivalu tudi lutkarska gledališča, k tovrstnem programu je letos prispevalo Lutkarsko gledališče iz Maribora s Kafkovim Procesom, posebno pozornost pa so namenili pionirjem lutkarskega gledališča 20. stoletja: Podrecci, Klemenčiču in Lanzu, zasnovali pa kot evropski lutkarski projekt, v katerem sodeluje tudi Lutkarsko gledališče Ljubljana. In tam, kjer je zemlja in je ogenj, je prav gotovo tudi vonj po hrani, v festivalskem sklopu je potekala še organizirana dvodnevna razstava, degustacija in prodaja bioloških pridelkov ter vin v lokalih Čedada, kjer je bila zastopana tudi Slovenija z domačimi dobrotami; okušale pa se dobrine iz Kamnika, tudi poseben trdi sir z Velike Planine.

V času med 17. in 20. julijem so se kar vrstile plesne uprizoritve, prva med njimi je bila ognjena predstava Feminine Flame v izvedbi sicilijanskega Teatro del Fuoco, edine tovrstne skupine v Italiji, ki svoj kulturni program namenja ognju. Enourni ognjeni dogodek je potekal  17. julija ob 22. uri na odprtem odrskem prizorišču Piazza Duomo, na odru pa ni manjkalo niti cirkuških umetelnosti na tkanini, v kotalečih se obročih ter na trapezu. Njihove ognjene uprizoritve se dogajajo v krajših plesnih in gibalno razgibanih kompozicijah solov, duetov ter skupinskih izvedb, ko se v gibu vrtijo in zavrtijo ognjeni zublji, na koncu pa še fascinira svetlobni spektakel ali vrteči se ognjemet, ko svetlobne  rozete kar pršijo po odrskem prostoru. Bil je to zabavni poletni spektakel svetlobe, akrobatike in gibanja na sceni dokaj hladnih poletnih čedadskih večerov.

V frančiškanski cerkvi Chiesa San  Francesco je 18. julija navdušil glasbeni koncert španskega glasbenega tria Nes, v sestavi Francozinje alžirskih korenin, temperamentne in šarmantne pevke (poimenujejo jo kar zlati glas), tudi čelistke, Nesrine  Beltmokh, ob čelistu ter vokalu Matthieu Seglioju ter sila razgibanemu bobnarju Davidu Gadeaju, ko so zadoneli ritmi jazza, bluza, soula in se izvajale čutne arabske pesmi ter spevni francoski šansoni. Festivalski program se tudi sicer dogaja v zgodovinskih cerkvenih poslopjih, prirejenih za odrske nastope in s postavljenimi sedeži, ki jih pridno zasedajo gledalci, tudi abonenti z naše strani meje. Po mestu se kar vrstijo festivalski dogodki, eden teh je Jazz Aperitiv ali glasbene jazzovske poslastice na prostem in v središču mesta.

Za izložbeno plesno poslastico je poskrbel mladostni duh skupine Bolzano Danza s kratkimi plesnimi stvaritvami v izložbah trgovin na ulici corso Mazzini in via Carlo Alberto, najprej v koreografiji Neuesicht/Novi pogled in v eleganci plesne izvedbe mlade Sarah Merier. Za stekleno površino druge vitrine je stekel sugestivni performans Zoo, navidezni boj osvobajanja akterke in koreografinje Sanitje Bieza, zamaskirane neme zveri, ki se osvobodi okovov, sname živalsko masko in odlepi lepilni trak s svojih ustnic. Na traku pa je z rdečimi črkami izpisana beseda svoboda, vrednota, ki jo prilepi na steklo na ogled in v opozorilo prisotnim, medtem ko v ozadju videoprojekcije Marca Sonna teče realna zaznava stanj trpečih in nesvobodnih živali.

Koreograf Tommaso Monza pa je za plesalca Marca Bissolia v izložbeni okvir in v stilu pouličnih gibalnih domislic ter izolacij simpatično zasnoval sosledja fantovske zagate Yes, Man, ko se plesalec osvobodi steklene kletke in se znajde na ulici med gledalci ter odpleše svoj odhod.

V gledališču Ristori, ki je dobilo ime po veliki igralki Adelaide Ristori (1822–1906), rojeni v Čedadu, se dogajajo aktualni gledališki trendi in provokativne scenske uprizoritve. Tokrat je za državno provokacijo poskrbel avtor in hrvaški režiser Oliver Frljič, ko je na oder gledališča Ristori postavil dramo Aleksandra Zec v izvedbi HNK Reka. Z umetniško distanco je Frljič osvetlil morilski čin specialne enote notranjih organov države Hrvaške, ki je leta 1991 na Trešnjevki v Zagrebu umorila očeta srbske narodnosti, njegovo 12-letno hčer ter ženo, ki sta bili neposredni priči tega poboja. Čista scena, pristna igra ob zanimivem in filozofsko obarvanem preskoku časa, ko preteklost postane sedanjost, ko se dvanajstletnice sprašujejo ter komentirajo: Kaj bi in kako bi bilo, če ne bi …, je vrednota te uprizoritve, ko avtor in režiser podčrta ter izpostavlja otroške žrtve vojn in so gledalci ob koncu uprizoritve pretreseni obsedeli v popolni tišini.

Plesne in baletne predstave znanih velikih ansamblov ter koreografov se v času festivala uprizarjajo na velikem odru novega gledališča Teatro Nuovo Giovanni v Vidmu/Udine, za vstopnice in prevoz pa poskrbi organizator festivala. V prepolni gledališki dvorani gledališča Giovanni in v dogovoru s 64. Ljubljana Festivalom je bil 19. julija uprizorjen balet Konfucij v izvedbi Kitajske nacionalne opere in plesnega gledališča. Predstava je bila odlično sprejeta, aplavz pa se usul po vsaki scenski epizodi, gledalci so tudi vstali in so bile slišne glasne ovacije. Odlični plesalci in scenski spektakel je gotovo navdušil, ekipa nastopajočih pa je bila enaka kot v Ljubljani 14. julija, ko je nastopila druga zasedba vlog.

V vlogi Konfucija je nedvomno izstopal plesalec Shanshan Zhang, ne le s svojo plesno izvedbo, ampak predvsem s poglobljeno zaigrano in zrelo upodobitvijo plesne vloge velikega Konfucija, in je s svojo pristno igro v zadnji sceni učiteljevega odhoda tudi povzdignil val navdušenja v avditoriju, saj je bil v tolikšni meri prepričljiv, da se je to moralo dotakniti.

Sodobno plesno sceno je zastopal koreografski in plesni trio iz Poljske, v skoraj 40 minutah pa predstavil svojo vizijo pomladnega rituala ali žrtvovanja porajajočih se novih moči na glasbo Igorja Stravinskega La Sacre du Printemps (koreografija: Joel Claesson, Nicholas Keegan,  Janusz Orlik, plesalci: Darren Anderson, N. Keegan, J. Orlik). Njihov koncept je zamišljen kot žrtvovanje plesalcev za gledalce, hkrati tudi kot žrtvovanje gledalcev za njih plesalce. In je žrtvovanje tudi dejansko potekalo tako na eni kot na drugi strani tega sodobnega koreografskega  koncepta. Na sceni so nastopili trije akterji že v zatonu plesnih let, tudi ob zmanjšani gibalni kondiciji, sicer so dokaj zanimivo repetirali koreografski sklop udarnih gibov, kratkih drsečih korakov in poskokov ob udarnih glasbenih pospeških, si tudi vzeli potreben čas za umirjanje sape in še za kaj; sicer lahko sledimo podobnim sodobnim trendom tudi na naši konceptualni plesni sceni, ko nastopijo leta zrelosti in upadajo gibalne telesne moči.

20. julija ob 22. uri se je na odru Piazza Duomo le zgodil sodobni plesni in umetniški presežek, za katerega je poskrbel kenijski plesalec  Anuang´a s svojo koreografijo Traditional Future, ko je členil elementarne gibe masajskega bojevnika in ritualne vzgibe plemena Masajev ter jih odseval v gibalni sodobnosti, se tudi poigraval s peščeno gmoto na odru in je peščeni prah polzel iz njegovih rok, tudi slikovito zasijal v svetlobi v spomin na naravni klic zemlje. Njegov bojevnik zrači telesno moč napetosti, zgoščeno koncentracijo ter usmerjenost k cilju, kjer je tudi pogled živ in fiksiran. Njegovi koraki, neslišni premiki in statične pozicije bojevnika pa se na sceni povsem lahko identificirajo s sodobnimi plesnimi tehnikami, tudi njegovi skoki so višinski in leteči, mišična moč hrbtišča pa čutna ter reliefno pripovedna. Koreografova  plesna izpoved o tradiciji, spominih in sodobnosti se dogaja v skoncentrirani tišini, ob občasni glasbeni spremljavi Maasaï Vocals in ob  Anuang´a sodobni glasbeni kompoziciji, izzveni kot poema naravi, gibu in plesnem izrazu.

 
Izvirni uprizoritveni presežek plesalca Anuang˙a je bil del skupnega 80-minutnega plesnega večera Earth & Fire/Zemlja & Ogenj, kjer je v prvem delu programa nastopil turški koreograf in plesalec Ziya Azazi s svojim ognjenim konceptom Ember. Avtor se ob ognjenih plamenih neštetih gorilnikov, postavljenih na koncentrirane obode krožnic, sprašuje o začetku in koncu, radosti in bolečini, očitno tudi v povezavi z ognjem, ko začne v tišini teči svoj prvi krog in prižigati svetleče plamene. V teku, ki se sčasoma staplja s tradicionalnimi vrtenji turških dervišev, in ob vrtečih se krožno krojenih krilih pa slikovito zaveje svoj ognjeni ples radosti, padcev ter spominov, zaključi pa stoje v malem krogu, do katerega so se neopazno skoncentrirali tudi vsi nešteti bakreni gorilniki, ko sila privlačnosti pač skrivnostno in magično lahko deluje.

Nekaj pa smo letos kljub temu pogrešali na festivalu Mittelfest, ko so bili letošnji gledališki listi posamičnih predstav izpisani le v italijanščini, torej bi bil prevod še v vsaj en svetovni jezik kar dobrodošel; pred leti so bili ti v angleščini in nemščini. V gledališki knjižici je dobrodošlica Federicoa Rossia, predsednika asociacije Mittelfest, zapisana tudi v slovenščini, ki je med drugim dejal, da želi vsem, da bi se v tem kraju snovala nova Evropa, postavljena na novih temeljih kulture, kjer so si prebivalci izborili človekove pravice. 

View Gallery 15 Photos