Okrogla obletnica Zimske plesne šole

Trideset let je minilo od tiste prve plesne Zimske plesne šole/ZPŠ, ki se je zgodila 28. januarja in se zaključila s produkcijo 2. februarja 1985, ves čas pa je bila gonilno in vodilno kolo Minka Veselič Kološa; odsotna le tiste mesece njene porodniške, danes pa njeni trije fantje že tik pred maturo. Prva ZPŠ se je zgodila v dvoranah ŠTUK, v tistih, kjer se je takrat dogajala plesna skupina Magra KUD Študent. Že od prve ZPŠ vsa ta leta poučujejo tako domači kot tuji priznani pedagogi, plesalci pa so prihajali od vsepovsod, tudi iz širnega sveta.

Minka Veselič Kološa je lahko upravičeno ponosna na okroglo obletnico.
Število udeležencev se je ves čas gibalo med 115 in143, le ob selitvi v Karanteno iz unionskih prostorov jih je bilo manj, ko so se prijave praktično prepolovile. Kakšen pomen ima  prostor in kaj pomeni navada! Očitno še vedno velja tisti znani rek: navada je železna srajca. Dobri pogoji, dobri pedagogi in številčnost se je ponovno aktivirala.
Na letošnji ZPŠ je bilo 120 udeležencev, ki so prispeli iz različnih krajev Slovenije, tudi iz Italije, Avstrije Hrvaške in celo Velike Britanije. Odlična ekipa pedagogov je gotovo pritegnila, zato prepolne dvorane in natrpan urnik, ki se je začel malce čez  9. uro zjutraj pa trajal vse do 19. ure zvečer.
Pedagogi od leve proti desni: Kjara Starič Wurst, Daša Rashid, Edward Clug, Maša Kagao Knez, MInka Veselič Kološa in Lotem Regev.
Začelo se je z jogo, natančneje z utelešeno anatomijo in jogo pod vodstvom Snježane Premuš, ki je ob jogijskih asanah razgibala in segrevala tudi z dodatno gibalno vadbo, ko so ob pravih anatomskih prejemih prišli na vrsto še posamični deli teles. Vadbene tehnike so se kar prelivale ene v drugo, vmes pa odmori v trajanju četrt ure. V jutranjih urah je začela tudi Kjara Starič Wurst, ko je svoje  tečajnike vodila po  prepletu modernih plesnih tehnik, ki bazirajo na klasični baletni liniji. Sodobni ples je tokrat prvič na ZPŠ poučeval izraelski plesalec in koreograf Lotem Regev,  tečajnike pa najprej zmehčal v oblikah telesne improvizacije, ko so se telesa plesalcev dodobra pregibala, zgibala, vrtela in upogibala, da bi ob srečanju s talno podlago tudi mehko zdrsela ter brez vidnega napora še zaplesala. Edward Clug, koreograf in umetniški vodja Baleta SNG Maribor, je v svoji varianti sodobnega baleta zavel dinamiko minimalnih vzgibov, malih presenečenj in trenutnih sprememb, tudi vsak trenutek vsakogar kaj hitro izostril v izvedbi. V času, namenjenem kosilu, pa je bila na učnem sporedu še plesna dramaturgija; debate, pogovore in mnenja je s prisotnimi delila ter  vodila Andreja  Kopač. Popoldan so do svojih plesnih tal prišli tudi otroci, ki jih je animirala in razgrela Saša Lončar v Mali in Veliki plesalnici. Delavnico latino tolkal (bongosi, kongi, timbale) je vodil Kubanec Lazaro Ahmed Hierrezuelo Zumeta, zaključek plesnih delavnic pa je vibriral v dinamičnih ritmih, in to v plesu zahodne afriške kulture, ki jo je Maša Kagao Knez spretno ter smiselno spletala s sodobnimi plesnimi elementi. Za plesalke, ki si želijo zaplesati in uživati v španskem duhu, je bil na urniku še flamenko pod vodstvom Daše Rashid. Vsem, ki so čutili potrebo za dodatno zdravilno gnetenje po kar zahtevni plesni vadbi, je bila na voljo Tina Dobaj s sila učinkovito (preverjeno) masažo shiatsu, ko je v času svojega šolanja na PARTS plesni akademiji v Belgiji, hkrati obiskovala še akademijo za japonsko masažo shiatsu in tudi tam diplomirala. V času ZPŠ pa komaj prispela le na en plesni trening, če pa so jo plesna telesa povsem okupirala.
 
Na koncu zadnjega dne je na sporedu stekla pisana produkcija na velikem odru Unionske dvorane, pester prikaz vsega, kar se je dogajalo v dvoranah Karantene in na ZPŠ, dogajalo pa se je veliko.
Minka Veselič Kološa je odprla 30. produkcijo ZPŠ, predstavila pedagoge, par besed namenila tudi spominu na tiste začetke, ki so stekli v  času zimskih počitnic, kar je v vseh teh letih doprineslo k izjemni plesno umetniški sceni Maribora in  tega dela naše države.
Produkcija ZPŠ št. 30 se je začela z latino ritmi, ko so dekleta prevladovala in dodobra obvladovala bobne skupaj z edinim predstavnikom nasprotnega spola, vsi skupaj pa skladno sledili ritmu učitelja Lazara Zumete. To je bil glasen ritmičen uvod, ki mu je sledila tišina, ko je na  odru zaplesala svoj solo v nastajanju mala plesalka Lana Kariž Meško pod mentorstvom Saše Lončar. In če ne bi videla, kako sta začeli s pripravami za ta ples, ne bi verjela, da je oder tako navdihnil in povzdignil Lano, kajti novi koraki so se kar rojevali, pogledi iskrili in poprej še gibalne motnje postale zaresni plesni koraki.
Koreografski zaključki plesnih delavnic I in II so si sledili v zaporedju različnih plesnih form in v dobrih izvedbah. Na vrsti je bil sodobni ples Lotema Regeva, razgibana vodena improvizacija skupinskega srečavanja in prepletov, kjer so se izmenjavala ležerna sproščanja z gibalnimi motivi moči in kontrakcije. Moderna kompozicija Kjare Starič je na plan postavila najprej manj zahtevne, vendar dobro osvojene skupinske oblike na prvi stopnji, da bi plesalci višje stopnje – II stilno zaplesali zahtevno koreografijo modernih plesnih oblik in v  tehniki visokih baletnih nog. Edward Clug je iz kratkega učnega segmenta, ki so ga plesalci pridno urili v dvojicah, na koncu predstavil zabavno koreografijo, ki je zaobjela celotni oder in je vsak plesalec imel svoj izstopajoči trenutek, se še spletal v dvojicah, tercetih, na koncu pa so se ti posamezni utrinki zlili v zaokroženo celoto. Slikovita in vedra koreografija minimalističnih utripov je bila za vse zanimiv koreografski izziv in ne le učna ura, ampak slikovito osmišljena plesna dramaturgija, torej dobrodošla koreografska učna ura, ki je nastajala v tisti zadnji uri in pol na odru. 
Zaključek produkcije se je znova zgodil ob bobnarskih ritmih in v jakosti udarcev, ki so vabili na ples, ter v izvedbi že tria znanih tolkalistov: Brin, Matic in Nejc Kološa, na oder pa privabili Afro-sodobno skupino Maše Kagao Knez, ki je skupaj z bobnarji dobro razmigala gledišče.
Na samem koncu in med pokloni pa še velika torta za 30. rojstni dan, sledil je še ritual vsakoletne podelitve certifikatov, potrdil za udeležbo na ZPŠ.
Dogajalo se ni le na večer zadnjega dne, že prvi večer je bil v čast odprtja 30. ZPŠ na sporedu avtorski performans v Narodnem domu Maribor, solo predstava Portugalke, ki deluje na Nizozemskem, Cristine Planas Leitäo: Prenesi me/Bear me. Plesalka se v predstavi aktualno poigrava z angleško besedo "bear", ki ima kar precej pomenov. Najbolj znan pomen je ime živali – medved, zato plesalka in performarka gradi svoje scensko vzdušje v naravnem okolju severnega medveda, si tudi nadene kostumski beli kožuh, ko z obliko medvedje glave v roki niza in pripoveduje zgodbe v povezavah z ostalimi pomeni besede "bear" (medtem ko ima naš medved povezavo le z besedico med), in ti so: opirati se, obstreljevati, borzne špekulacije, prenesi, odnesi … Njen govor je živ in jasen, gibalne veščine pa se zlivajo z onimi medvedjimi in kažejo na medvedji svet, ki mu nikakor ni lahko v tem času.
V soboto, 21. februarja, je gledalce osvojila Leja Jurišič na malem odru Narodnega doma s performansom Balet upora. Pohvale so kar letele, še zlasti tistih, ki so sledili premieri 2012, saj se je predstava ob tolikih reprizah vidno nadgradila.
… (foto: Saša Huzjak)
V nedeljo, 22. februarja, je bil na programu plesne dramaturgije tudi ogled video filma v kletnih prostorih Karantene, predvajala pa se je projekcija Razpotja, koreografija Kjare Starič, ki je premiero ugledala na odru Linhartove dvorane leta 2013 in se v njeni filmski zasnovi ter režiji ob pomoči znane filmske režiserke Vesne Zorman/Ambrosia postavila še na filmsko platno. Urbani plesni film je razprl kar nekaj debate v večernih urah na temo dramaturgije, o težavah koreografov in plesalcev, ki ustvarjajo v neverjetnih pogojih, tudi o tem, kako se iz nikakršnih sredstev in z veliko dobre volje le pride do filmske zaznave plesnega dela. O filmu in snemalnem dogajanju v narativni zaprašeni sceni industrijskih hal zapuščene tovarne Rog, praktično v centru Ljubljane, sta imeli veliko zanimivega povedati tako Kjara kot režiserka Ambrosia. Na koncu je sledilo še slovo od  30. Zimske plesne šole in Minke Veselič Kološe, ki vedno skrbno drži in vleče vse organizacijske niti v svoji delovnih in strokovnih rokah. 

View Gallery 10 Photos