Ko sem marca lani prebrala intervju Nine Orel s Sergejem Poluninom, sem si rekla: "O, ti ‘šment’, le kako ji je uspelo? Kakšne hudičeve povezave je uporabila, da ji je uspelo prebiti trideset minut s tako opevanim baletnim plesalcem našega časa." Nina bo vam in meni vse lepo razložila v intervjuju, h kateremu sem jo povabila, da nam razloži, kako je Polunina doživela ne samo kot umetnika, ampak tudi kot človeka. Intervjuju je Nina kar sama dala delovni naslov Bitka za intervju s Sergejem Poluninom ali: Kdo se boji Nine Orel?
Meni je Nina od nekdaj všeč, ker je samosvoja, ljubiteljica barv, in kot sama sebe opiše že več kot dvajset let dela na področju medijev kot novinarka, svetovalka za odnose z javnostmi, organizatorka in moderatorka poslovnih dogodkov. Obožuje svojo psičko Ullo, neokrnjeno naravo, tišino in samotne izlete na dvatisočake in v – umetnost. Poleg občasnih, manjših vlog v filmih, oglasih in televizijskih serijah jo navdušuje pisanje (iz svojega kontroverznega bloga Slavetomyself https://slavetomyself.com/ že pripravlja knjigo!) in – čeprav je celo mladost trenirala košarko – ji srce od nekdaj utripa tudi za ples. Kot deklico jo je navdušil klasični balet, zaradi česar se je še s toliko večjim navdušenjem odločila lani spomladi narediti za Sobotno prilogo Dela intervju s plesalcem, koreografom in superzveznikom svetovnih baletnih odrov, Sergejem Poluninom https://www.delo.si/sobotna/sem-clovek-z-izjemnim-spominom-a-obenem-sproti-vse-hitro-pozabljam.ht, ki marca prihaja tudi v Ljubljano. Na svoji novinarski poti je v dvajsetih letih doživela že marsikaj, a ker je bila njena izkušnja lanske ‘bitke za Polunina’ nekaj najbolj divjega in nenavadnega, kar se ji je dotlej v okviru te veje njene poklicne poti pripetilo, je za naš portal spregovorila o svoji nepozabni izkušnji. Torej izvolite, drage bralci in bralke, podajte se v bitko za balet, tudi tisti, ki nimate vstopnic za predstavi 4. in 5. marca v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Nina Orel, pozdravljena na našem portalu. Zdaj se bodo bralci in bralke čudili, zakaj sem te povabila k intervjuju, saj nisi ne plesalka ne koreografinja, skratka skoraj ničesar skupnega nimaš s plesom, čeprav imam nekje v mislih nek zaznamek, da si plesala?
Hvala za vabilo k temu pogovoru, draga Barbra, in ne boš verjela, da sem tudi jaz – sicer nekdanja košarkarska reprezentantka, ki je temu športu posvetila 14 let svojega življenja (trenirala sem najprej na Ježici in nato na Iliriji) – zaljubljena v ples od majhnega! Kot otrok sem – poleg igranja prečne flavte in klavirja – plesala klasični balet v srednji baletni šoli in standardne ter latinskoameriške plese v Kazini, poizkusila na gimnaziji tudi ‘šnelkurz’ iz modernega plesa in se pred tremi leti totaaaaalno navdušila nad tangom! Vsake toliko najamem zasebnega plesnega pedagoga, da obnovim vse to znanje. Tako da mogoče niti nisem tako zelo ‘konceptualno out’ na tvojem portalu (smeh).
No, pa kljub temu imaš eno peklensko ekskluzivo, na katero sem po slovensko ljubosumna. Naredila si intervju z baletnim plesalcem Sergejem Poluninom, in za uvod nam razloži, kako je do tega sploh prišlo?
Ufff … dolga zgodba. Sergei Polunin je prvič vzbudil mojo pozornost aprila leta 2017, ko sem imela več zaporednih poslovnih poti v Dubaj in sem si krajšala čas na letališču tudi z brskanjem po spletu. Ob tem sem nekega dne našla vrhunske črno-bele modne fotografije Jacoba Suttona za revijo Número Homme Magazine. Na njih je mlad, postaven, tetoviran, na pol gol baletnik, v ‘stajlingu’ Jeana Michela Clerca, med piruetami, grand jetéji, santéji in assembléji, dela reklamo za moška oblačila. Ker mi novinarska žilica ni dala miru, sem šla takoj raziskat, kdo je ta baletniški fotomodel, in prišla do imena Sergej Polunin in do –- zdaj že kultnega – Hozierjevega videa Take me to church, v katerem Sergej presunljivo pleše v leseni, beli kapeli sredi tropskega gozda na Havajih. Spomnim se, da sem takoj objavila eno od omenjenih črno-belih ‘fotk’ na svojem instagramu in facebooku in da sem med svojim tisoč in enim ogledom tega videa začutila (poleg globokega občudovanja te Sergejeve ‘perfektne nepopolnosti’), da bi se – razumela z njim. Tako, po človeški plati. Da bi mu lahko tudi jaz kaj zanimivega povedala, ne samo on meni. In vedno, kadar me takšen občutek neke hecne ‘vzajemnosti in bližine’ prestreli z do tedaj tujo osebo, vem, da se mi bo z njo zgodilo srečanje. Čutim to. Pa če je človek na drugem koncu planeta, to sploh nima veze, ker zame ni ovir, ko se v meni vzbudi ta notranji poriv, da nekaj naredim. Temu rečem, da sem ‘vodena od zgoraj’. Takrat ti Bog (ali pa neka višja sila znotraj tebe, kakorkoli temu rečeš) utre pot do cilja. Ampak preden mi jo je Bog leto dni pozneje tlakoval do Polunina, je zmotil mojo pozornost še temnopolti koreograf modernega plesa, Bill T. Johnes, ker sem to isto pomlad prebrala njegov intervju v Sobotni prilogi in gledala malo pozneje njegovo predstavo v Cankarjevem domu. In sem se odločila, da grem najprej spoznat njega v New York. Odkorakala sem direktno v njegovo plesno podjetje Bill T Johnes & ArnieZane DanceCompany/New York Live Arts, ki se nahaja v gejevski četrti Chelsea, na jugozahodnem delu Manhattna. No, gospoda Billa T. Johnesa kljub številnim poskusom srečanja z njim žal takrat nisem spoznala, sem pa nekega drugega črnca iz Namibije, ki mi je pošteno zmešal glavo, ampak o tem kdaj drugič (smeh).
Ko sem se po več odhodih v Dubaj in New York vrnila za šest mesecev v Slovenijo, sem našla – bilo je lani, nekega januarskega večera – na spletu dokumentarec Stevena Cantorja Plesalec, o Poluninovi življenjski zgodbi, ki me je tako presunil, da sem šla naslednje jutro takoj v akcijo. Klicala sem urednika Sobotne priloge Dela, če bi ga mogoče intervju s Poluninom zanimal. In ker mi je takoj pritrdil, sem nemudoma aktivirala vse svoje znanje, izkušnje in naveze iz časov, ko sem pred desetletjem delala štiri leta kot piarovka ministra za kulturo. Po desetinah telefonskih klicev in e-mailov na številna društva, organizacije in institucije (med tem sem pa intenzivno študirala Poluninovo življenjsko pot in si kar že pripravljala vprašanja za intervju, čeprav nisem za njegovo realizacijo imela še nobenega oprijemljivega zagotovila!) sem po nekaj dneh ‘tavanja v temi’ naletela v eni od institucij na čudovito osebo, ki je nisem nikoli prej srečala v življenju, a je začutila mojo srčno željo in trdno odločenost, da intervjuvam Polunina. “Če bo potrebno, grem tudi Rusijo k njemu, samo pomagajte mi, prosim, izvedeti, kje ima v kratkem predstavo. Se bom že prebila v zaodrje do njega z diktafonom, sploh ni problema,” sem ji rekla, polna te svoje neuničljive ‘življenjske naivnosti’. Gospa, ki je bila ‘moj poluninski angel št. 1’, mi je prek svojih navez še istega dne sporočila, da ima Sergej dve predstavi, in to v Parmi in Modeni. Čez noč sem ‘spokala’ kovček, in že ko se mi je zazdelo imenitno, da grem lahko s svojim avtom v Italijo, ker sta obe mesti vendarle samo nekaj ur od Ljubljane, se je zgodil strahoten snežni metež. Norišnica po cestah. Vedela sem, da Bog tudi na ta način preizkuša mojo voljo. S svojim, šestnajst let starim fordom z zlizanimi gumami res nisem mogla na to pot v takšnih razmerah. Pogledala sem na portal prevoz.org, če gre mogoče kdo vsaj v bližino Parme, kjer je imel Polunin prvo predstavo, in – omojbog! – ne morem verjeti svojim očem – točno en dan prej gre tja nekdo iz Maribora. Ko pokličem na navedeno številko, se oglasi gospa, ki gre – ne boste verjeli! – prav tako kot jaz, ne samo v Parmo, ampak celo na predstavo Polunina! Samo da gre ona tja kot producentka, ker ga namerava pripeljati čez leto dni v Slovenijo, jaz sem ji pa povedala, da odhajam tja kot novinarka z željo, da bi ga intervjuvala za Sobotno prilogo, čeprav še ne vem, kako mi bo to uspelo, ker nisem z nikomer iz njegove ekipe dogovorjena, ker na spletu teh podatkov nisem našla. In sem se usedla k njej v avto na tisto apokaliptično jutro, ko je snežni metež norel tudi čez celotno Padsko nižino. Slovenska producentka mi je preskrbela celo brezplačno vstopnico za čudovito predstavo Sergeja v Parmi in mi zagotovila, da mi bo s pomočjo svoje prijateljice, Poluninove menedžerke, uredila takoj naslednji dan tudi termin za intervju z njim. In tisto sončno nedeljo sem čakala Sergeja v čudovitem hotelu v Parmi. In sem ga čakala. In čakala. In čakala. In čakala. Ponavljala sem vprašanja, preverjala diktafon in nenehno gledala na telefon, kdaj bom prejela klic od slovenske producentke ali od Poluninove menedžerke. Ničesar. Tišina. Okrog poldneva, že vsa na trnih, vendarle dobim obvestilo, da – “Sergej še spi". Odtrgalo se mi je. Producentka in menedžerka sta rekli, da naj se pomirim, naj vzamem svoj kovček, da prideta pome, da bomo že “nekako to uredili, potem pa šli vsak svojo pot”. In ko sem se – deloma pomirjena, čeprav z nekim čudnim, slabim občutkom v telesu – usedla k njima v avto, prepričana, da me peljeta v Poluninov hotel v Parmi na intervju z njim, potem gre pa on z menedžerko in preostalo ekipo naprej v Modeno, na naslednjo predstavo, jaz pa s slovensko producentko, z intervjujem v žepu nazaj domov, mi nenadoma rečeta: “Žal intervju v živo ne bo mogoč. Ker se je Natalija Osipova poškodovala med včerajšnjo predstavo. Čez noč smo morali najti zamenjavo, Sergej mora pa z novo plesalko čim prej vaditi. No, lahko pa naredite intervju po skajpu.” No, takrat se mi je pa dokončno ‘snelo’. V dvajsetih letih nisem nobenega intervjuja naredila po skajpu ali telefonu, tega za Sobotno prilogo pa še sploh ne bom. In gospe sta si me še tako veličastno privoščili, da sta po tej informaciji ležerno odšli še malo po nakupih v bližnji trgovinski center in me – s kovčkom v njunem avtu! – pustili čakati pri –7 stopinjah. Si predstavljate še to neokusnost?!?! Še danes tej nenadni spremembi prvotno obljubljene pomoči pri pridobitvi termina za intervju brez oklevanja ali sprenevedanja rečem ‘pristna babja škodoželjnost in zavist’. Ni šlo za problem nove Poluninove plesalke. Ženskam s slabšo samopodobo praviloma s svojo odločnostjo ‘aktiviram’ njihove nevralgične točke. Kot zavrešči mačka, če ji stopiš na rep … Ker pa sem se tega v 42-ih letih bivanja v svoji koži že navadila, se nisem pustila motiti. Takoj sem klicala urednika, mu razložila situacijo in svoj modus operandi: “S ščitom ali na njem!” Domov ne pridem brez tega intervjuja, pa naj stane, kar hoče!
Grem pa naprej sama v Modeno z vlakom in Sergeja v tamkajšnjem gledališču nekako ulovim. Kar se odločim, mi vedno uspe, in tudi to mi bo, sem slišala glas v sebi. Ko sem gospema povedala, da ne grem v Slovenijo z avtom, ampak da naj me takoj peljeta na najbližjo železniško postajo, ker grem naprej v Modeno, sem začutila, da sta se me začeli končno – bati. Kar mi je dalo dodaten zagon. V Modeni sem v hotelu hitro odložila kovček, se stuširala in preoblekla in z diktafonom in vprašanji odhitela v gledališče, kjer je imel Sergej vajo pred predstavo, ki je bila naslednji dan. Še vedno nisem vedela, ali mi bo kdo pomagal do termina za intervju po uradni poti ali se bom kar sama nekako prebila za nekaj minut do Sergeja po predstavi. Varnostnikom sem očitno dovolj spretno odigrala, da sem ‘del osebja’ in prišla v zaodrje, kjer sem spoznala italijansko piarovko in ji povedala, da mi Poluninova menedžerka v Parmi ni pomagala speljati intervjuja in če mi lahko nekako pomaga ona. In mi je. Tako, da je to mojo, neslavno zgodbo vsem povedala in so me kmalu zatem vrgli iz gledališča in mi prepovedali vstop vanj. Kar je bilo super. Ker je s tem vsem eksplodiralo pod ritmi in so me začeli končno jemati resno. Nekaj minut zatem me je namreč klicala Poluninova menedžerka, da moram dobiti pisno potrditev od Sergejevega generalnega piarovca v Londonu in prek njega še privolitev od Sergeja osebno. In sem jo dobila, četudi po štirih zaporednih mejlih iz Modene v London in enajstih zaporednih mejlih. Še vedno pa mi je nagajal trop starih bab iz Sergejeve ekipe v gledališču v Modeni – samo one lahko dokončno uredijo termin za intervju z njim. Kar se pa še vedno ni zgodilo. In potem se mi je še zadnjič zares ‘snelo’. Zagrozila sem jim, da bom objavila v največjih slovenskih medijih, kakšen neprofesionalizem vlada v najožji ekipi zvezdnika svetovnega formata. No, to je pa končno pomagalo. V eni uri po tem, ko me je še urednik Sobotne priloge okaral, da naj raje groženj, četudi jih ne nameravam uresničiti, ne izrekam, sem dobila termin za intervju s Sergejem Pluninom. Moralo je počiti v treh državah naenkrat, da sem dobila termin za intervju. In to ne na večer po predstavi v Modeni, ampak šele naslednje dopoldne, in še to samo 30 minut pred njegovim odhodom naprej, v Milano. Lahko si predstavljate, da sem bila do zadnje sekunde, vse dokler nisem zagledala Sergeja pred seboj v preddverju njegovega hotela v Modeni, na trnih, ker nisem verjela, ali se bo intervju res zgodil.
V vsej tej kalvariji sem bila nenehno na telefonski navezi s svojo zlato Andrejo (hvala ji – ona je bila moj ‘puluninski angel št. 2’ in brez nje bi vse to mnogo težje speljala ali pa celo ne bi!), ki ji je na koncu, ko sem ji sporočila, da je intervju narejen, od šoka in sreče, pomotoma padel telefon v straniščno školjko! Res epohalen zaključek odisejade. Ampak – konec dober, vse dobro. Med intervjujem sva se s Sergejem v tistem kratkem času, ki so nama ga namenili, tako začutila, da so ga prišli kar trikrat poklicat, da mora oditi, ker bo sicer zamudil vlak, in ker se je najina debata res vrhunsko razvijala, se je stežka ‘odtrgal’ iz tega najinega milnega mehurčka. Na koncu me je presenetil, ker me je objel in poljubil na lice v slovo. Moja intuicija izpred enega leta je bila spet pravilna – oba sva si s tem pogovorom veliko dala. Ker so intervjuji z ljudmi, ki so ‘mimobežnice’, so intervjuji z ljudmi, ki so ‘tangente’, in so intervjuji z ljudmi, ki so ‘sekante’. Nekateri spolzijo neopazno mimo tebe, nekateri se te le bežno dotaknejo in so ljudje, ki te energetsko presekajo in zaznamujejo za vedno. Sergej Polunin me definitivno je.
Od intervjuja mineva eno leto, pred pogovorom pa si ga videla tudi na odru, in prepričana sem, da je Polunin precej drugačna ‘zver’ na odru kot pred mikrofonom. Imam prav?
Seveda! Pred mikrofonom sem vendar ‘zver’ jaz kot novinarka! On je bil pa krotki srnjaček (smeh). Ko sem Sergeja prvič videla dva dni pred intervjujem, na odru v Parmi, me je s to svojo slovansko sofisticiranostjo in divjim temperamentom popolnoma prevzel. Res je plemenita in divja odrska ‘žival’. Sem pa predvidevala, tudi na podlagi izkušenj iz dvajsetletne novinarske kariere, ko sem intervjuvala tudi številne scenske umetnike, da Sergej najbrž ne bo dosti drugačen od njih glede tega, da jih večina na odru silovito zažari, v realnem življenju, ko ugasnejo luči, se pa tudi oni malo ‘izklopijo’. Dejansko je bilo na intervjuju res nekako tako – v preddverju hotela v Modeni me je pričakal skromen in tih moški svetle polti, v modri bundici, z nežnim, deškim nasmeškom. Kot rečeno – pa me s to svojo milo, skorajda neopazno pojavo, v sivem in meglenem jutru niti ni tako zelo presenetil – samorealiziranim ljudem res ni treba ‘kričati’ za pozornost še v vsakdanjem življenju.
Kakšen vtis je naredil nate, kaj je bilo prvo, kar je šlo skozi tvoje možgane in – hm – telo?
Iskreno rečeno, sem najprej začutila velikansko olajšanje, da res stoji pred menoj in da mi bo uspelo narediti intervju z njim, ker je bilo lovljenje njega po Padski nižini – kot že rečeno – zame izjemno stresno, ker do zadnjega nisem vedela, če mi bo pogovor za Sobotno prilogo res uspelo narediti. Takoj zatem sem začutila njegovo srčnost in da mi daje občutek ‘varnosti’. Da me je v sekundi ‘prebral’ in me začutil kot človeka. In da me sprejema in da me je v trenutku ‘vzel za svojo’. Kar mi je bil največji uvodni ‘kompliment brez besed’ in moralna spodbuda za začetek najinega pogovora. Umetniki, pa tudi ljudje z drugih področij, ki so zvezde svetovnega formata, so namreč navajeni zaradi ogromne frekvence ljudi okrog sebe izjemno hitro in intuitivno presojati, s kom imajo opravka. In če jim kaj ni po godu, znajo tudi – kapriciozni in nepredvidljivi, kot so – odkorakati, še preden se intervju zares začne, kar sem doživela s svetovno transvestitsko ikono, legendarnim RuPaulom, lani poleti na RupalDragCOn, največji drag-queen-konferenci na svetu, ki je bila tistikrat v Los Angelesu.
Zakaj, meniš, je Polunin obnorel svet in nenazadnje tudi Slovenijo, saj se ne morem spomniti, kdo je razprodal dve predstavi v slabi uri od objave?
Ne čutim se pristojno o tem podajati mnenja, ker nimam vpogleda v način promocije te njegove predstave pri nas ali v druge parametre, ki so botrovali temu prodajnemu uspehu. Gotovo pa nas vedno gane, ko začutimo, da nekdo brezsramno razkriva pred nami svojo bolečino. Da pogumno pripoveduje svetu skozi svoje ustvarjanje svojo Resnico, v kateri se – vsaj do neke mere – najdemo tudi sami. Sergej ne ‘jebe žive sile’ pri tem, ko brutalno iskreno izkazuje celotno paleto svojih čustev. Seveda pa ni zanemarljivo tudi to, da – zaradi lastne inovativnosti in raziskovalne žilice – spretno prepleta balet z drugimi vrstami umetnosti; z modo, filmom, pop-glasbo … in vse to potem plasira prek družbenih medijev in interneta svetovni javnosti, kar je seveda pripomoglo tudi k temu, da je njegov glas segel tudi v slovensko vas. Rada bi si domišljala, da je tudi moj intervju lani marca, v katerem je napovedal svoj prihod k nam, kaj pripomogel k bliskoviti prodaji kart, a dvomim, da je tako.
Jasno, da ga ljudje, vsaj pri nas, prepoznavajo po plesnem spotu Hozierja Take me to Church in po dokumentarcu Plesalec. Meni se zdi, da se mu dogaja glede tega krivica, saj je bil odličen plesalec in zvezda že pred tem. Se ti zdi, da je to pač splet okoliščin in sreče, ki ga mora imeti današnji umetnik, da se prebije na plan?
Res je, da je Sergej že pred omenjenima medijskima projektoma, ki sta ga katapultirala med superzvezdnike, garal za to, da je blestel na največjih svetovnih odrih, ampak v karierah ljudi na kateremkoli področju velja enako – doooooolgo se izjemno naprezajo in v nekem trenutku, ko je dovolj velika koncentracija vsega – torej intimnih emocij zaradi življenjskih okoliščin (kjer se skriva vse – od bolečine do upanja, jeze, obupa, hrepenenja …), več zaporednih, odličnih poslovnih oziroma kreativnih priložnosti in ščepec ‘srečnih naključij’, v nekem trenutku ta konglomerat prebije ‘zvočni zid anonimnosti’ in postane sprožilec za izstrelitev v zvezdno orbito. Pri Sergeju je bil to Hozierjev video (s presunljivim plesom v njem, med katerim je skoraj devet ur jokal, je želel zaključiti svojo plesno kariero!), Cantorjev dokumentarec Plesalec o Sergejevi življenjski zgodbi pa je to njegovo, zgolj navidezno ‘čez noč’ zgrajeno slavo samo še elegantno nadgradil in podkrepil. Jaz takemu sosledju dogodkov rečem ‘divine timing’, ker je to v veliki meri ‘Božje delo’ ali pa siloviti notranji vzgib tako izjemnega umetnika – takšnih prebojev, kot jih zmore strast do ustvarjanja, ne zmore strateško načrtovati in speljati še najbolj strupeno strokoven piarovec, verjemite mi.
Polunin je tudi plesalec, ki ni gej, in to tudi priznava oziroma ima partnerko. Misliš, da je to zanj plus ali tudi minus? Vem, da precej dobro poznaš gejevsko sceno.
Ja, slednje drži – kot heteroseksualna ženska sem tako zelo drugačna glede svojih pogledov na svet in življenje, da se veliko bolj sprejeto kot v tem, ‘mainstreamovskem’ svetu, počutim med ljudmi, ki so prav tako malce posebni – bodisi zaradi svoje spolne usmeritve bodisi zaradi poslovnih idej ali svojega ustvarjanja, privlačijo me vsakršna drznost, smelost ali kreativna norost, in to vse je v gejevskih krogih mnogo bolj zgoščeno. Glede prvega dela tvojega vprašanja pa menim, da je vse, kar je pomembno za nas, ki konzumiramo umetniško ustvarjanje nekoga, to, koliko lahko v njem uživamo; ali nas le-to presune in privzdigne ali nas pa ne gane. To, s kom je umetnik srečen med rjuhami ali pa ni in v kolikšni meri to deli z javnostjo, je pa njegova intimna odločitev. Jaz sem zadnja, ki lahko kakorkoli o tem ‘sodim’ ali pa to komentiram. Je pa seveda dejstvo, da mora imeti skorajda vsak vrhunski umetnik (plesalec ali igralec pa še toliko bolj!) v sebi ozaveščen tudi svoj homoseksualni del, ki ga ima sicer vsakdo od nas v sebi, ker to pomeni zanj notranje ravnovesje, še večjo globino zaznavanja in dojemanja sveta, z več zornih kotov, in s tem tudi izjemno širino duha, ki se ne pusti determinirati zgolj biološko danemu spolu. Koliko zmoremo ali pa želimo tudi aktivirati oziroma (iz)živeti lastnosti in želje istega spola v sebi, je pa spet odvisno od posameznika. Vsi smo vse, je rekel moj pokojni prijatelj iz gejevskih krogov. In prav je imel. Sergej ne bi bil tako osupljivo briljanten na odru, če ne bi bil v stiku tudi z nežnim, subtilnim, bolj ‘ženskim’ delom v sebi. Dokler človek nima kakšnih hujših, notranjih konfliktov glede svoje spolne preference (oziroma tudi če jih ima, jih pa uspešno obvladuje), kar bi lahko razdiralno vplivalo na njegovo življenje ali ustvarjanje, je vse ok. In še enkrat: naj vsakdo živi točno tako, kot mu ustreza – vse dokler ne dela s tem škode drugim, s tem ni nič narobe.
Tudi na glas sporoča prek družbenih omrežij simpatiziranje s predsednikom Putinom, torej razgalja politično pripadnost, za kar je dobil precej kazenskih točk. Misliš, da je v njem več kalkulatorja kot pa temperamentnega umetnika ali mogoče obratno?
Človeku, ki pri dvajsetih postane najmlajši moški solist elitne britanske Kraljeve baletne šole v zgodovini te institucije in se – po dveh izjemno uspešnih letih – odloči za samostojno pot, ker je ‘umetnik v njem umiral’, in nekomu, ki to naredi tako, da nekega dne preprosto odkoraka z odra, težko rečemo ‘kalkulator’. Hvala bogu ima Sergej za kaj takega še vedno dovolj nagonskosti v sebi! Ko ga nekaj piči, to naredi. Relativno brez pomislekov. Seveda je navajen sklepati hude kompromise s samim seboj (sicer ne bi dosegel vsega, kar je), vendar je ohranil impulzivnega dečka v svojem telesu odraslega moškega – in prav to ga dela čudovitega in posebnega! Začutila sem ga predvsem kot eno nežno, skromno, garaško dušo, ki odrašča in zori pred očmi svetovne javnosti in to izjemno dobro prenaša. Je tudi inteligenten, hitro učljiv, zaradi razburkanega življenja od zgodnjega otroštva tudi osupljivo prilagodljiv človek, ki obenem spretno združuje v sebi vrhunskega artista in poslovneža. Kot tak, novodoben, ‘umetniški hibrid’, obvladuje tudi komunikacijo prek družbenih medijev, brez katerih se danes ne zgodi več praktično nič, in gre spretno s tem v korak s časom, zaradi česar ga lahko samo občudujemo. Njegovih občasnih, ‘ob-baletnih meandrov’ (če lahko tako rečem tetovažam, nekdanjim glasnim zabavam, domnevnim eksperimentiranjem z drogami pred nastopi, eksplicitnim izkazovanjem politične pripadnosti itd.), ki jih sporoča svetu sinhrono s svojim baletnim ustvarjanjem, nikakor ne bi jemala kot nekaj ‘bogokletnega’, kar bi vplivalo na njegov ugled. Najbolje, da se kar hitro navadimo na to, da bo Sergej nas (in samega sebe!) še velikokrat s čim presenetil (smeh)!
Med občinstvom v ljubljanskem Cankarjevem domu bodo sedeli gledalci in gledalke, ki sigurno niso zapriseženi ljubitelji plesa/baleta, jih bomo verjetno videli prvič in mogoče tudi zadnjič. Zakaj je to predstava, ki sodi med tiste ‘must see’ ali še bolje ‘must be there’?
Najbrž bo res prišel marsikdo od Slovencev marca v Cankarjev dom prvič in zadnjič na predstavo klasičnega baleta, ampak bolje vsaj enkrat kot nikoli! Ampak prišel bo – zaradi Sergeja, zaradi njegove karizme, h kateri veliko prispeva tudi njegova ‘jamesdeanovska’ drznost, ki jo je z desetinami tetovaž po telesu in svojim uporniškim obnašanjem vnesel v balet, ki je dotlej marsikomu že prav smrdel po zatohlosti … Zato je meni osebno med drugim Sergej tako genialen – ker v sebi združuje ne samo srčnega in skromnega človeka (kar je v svetu slavnih velika redkost, ker marsikoga oboževalci in obleganje medijev karakterno pohabijo), ampak združuje v sebi vrhunskega plesalca, inovativnega koreografa, družbenega aktivista in prodornega vizionarja, ki mu je z oplajanjem baleta z modernim plesom in drugimi umetnostmi uspelo le-tega ‘povleči iz naftalina’. Predvsem pa je Sergeju uspelo z njegovim decentnim seksapilom in življenjsko bolečino, ki vsakič znova eksplodirata na odru, tudi trpljenje narediti erotično. Klasičen balet je s to kombinacijo Poluninove surove strasti na odru in njegovega sodobnega pristopa komuniciranja plesa (in umetnosti na splošno) prek družbenih omrežji pridobil neko novo svežino. Zato pravim, da Sergeju ni uspelo baleta samo ‘spopularizirati’ bolj kot komurkoli pred njim, ampak ga je ‘spoluniniziral’! Samo poglejte si Sergeja v LaChapellovi modni kampanji za kavbojke Diesel: Make love – not walls. Ali pa spodnjih dveh videih; pa če to ni seksi, ko se združi klasika z modernim!?!
Ti imaš karto? Kaj pričakuješ od predstave? Se bova zrinili v zaodrje ahahaha?
Seveda si grem ogledat Sergejev nastop v Ljubljani! Ko sem ga na koncu intervjuja za Sobotno prilogo Dela vprašala, če pride res kmalu v Slovenijo, mi je pritrdil tako suvereno in nasmejano, da sem takoj začutila, da se bo to res zgodilo! Poskušam se pa počasi odvaditi, da od ljudi ali od dogodkov karkoli pričakujem – in to velja tudi za to predstavo; prepustila se bom večeru! Tak baleti virtuoz, ki ga pri njegovih 29-ih letih postavljajo ob bok legendam, kot so Vaclav Nižinski, Mihail Barišnikov in Rudolf Nurejev, je zagotovljeni balzam za dušo. In ni zanemarljivo tudi to, da je res privlačen moški. Njegova veličastna prezenca na odru zaradi osupljivo dovršene tehnike in globine karakterizacije upodobljenih likov pa človeka privzdigne in ‘naelektri’. Preverjeno. Ta ‘napajajoči počitek’ med predstavo pa še toliko bolj komaj čakam, ker imam zadnje pol leta takih trenutkov bolj malo – poleg rednega dela z vso silo ustvarjam še blog Slavetomyself, snemam vloge in promocijske videe za blog in se pripravljam na izdajo knjige. Glede tvoje šale o najinem potencialnem ‘zrinjenju v zaodrje’ pa – joooooj, draga Barbra, raje grem s teboj sedemkrat zaporedoma na Šmarno goro, kot pa samo še enkrat po ‘bekstejdžih’ lovit Polunina. Tovrstna enkratna izkušnja iz italijanskih gledališč je bila kar dovolj, raje je ne bi ponovila še v Cankarjevem domu!
Hvala. Torej se vidiva na predstavi in – hm – na Šmarni gori. Bodi mi dobro!
Hvala tudi tebi!
