Pogovor s plesalko latina in standarda Nežo Colja, ki je s soplesalcem Stefanom Chiarijem bila pripravljeni zavzeti eno od stopničk na državnem prvenstvu v kombinaciji, ki pa je žal odpadlo.
Draga Neža, pozdrav. Kako si sprejela dejstvo, da je državno v kombinaciji odpovedano oz. prestavljeno?
Lep pozdrav tudi vam, tokrat iz Italije. Vsakič ko odpade kak plesni dogodek, sem malo žalostna. Državno v kombinaciji se že drugič letos ni izšlo. V tretje gre rado, torej upamo, da bo, kot so napisali na plesni zvezi, izpeljano še v tem koledarskem letu. Državnega prvenstva v kombinaciji sva se veselila, saj bi znova pred slovenskim občinstvom lahko plesala standard in latin. Državna prvenstva imajo na splošno nek poseben pridih tekmovanja, saj pleševa med najboljšimi v državi in je hkrati dodaten izziv ter motivacija. Sicer pa se najin urnik treningov zaradi tega ni spremenil. Trenirava še naprej vsak dan in sva vedno pripravljena.
Glede na dobre rezultate na minulih dveh državnih v latinu (3. mesto) in standardu (2. mesto), ko sta stala na stopničkah, je vajina forma s Stefanom odlična, kajne?
Res je. Lahko rečem, da sva v dobri formi. Plesno napredujeva iz treninga v trening. Rezultati pa tudi povedo svoje. S Stefanom pleševa skupaj deset mesecev. To obdobje je bilo kar zanimivo. Ko sva se ravno ujela v poziciji in ritmu treningov, sva bila pahnjena v skoraj trimesečno prekinitev treningov v živo zaradi karantene. Tekem ni bilo. Sledile so poletne počitnice, ki sva jih lepo izkoristila. Obiskala sva kar nekaj plesnih kampov. Potem pa sva si privoščila 14 dni počitnic brez plesnih treningov v dvorani. Na začetku šolskega leta pa smo sestavili nov načrt treningov. Skratka skrbiva, da sva vedno v formi.
Kakšni so bili torej obeti za kombinacijo?
Definitivno stopničke. Vsakič ko sva na plesnem parketu, želiva pokazati svoj najboljši ples. Rezultati na državnem prvenstvu so pomembni, saj ti odpirajo vrata na evropsko in svetovno prvenstvo, kamor si želiva priti prihodnje leto. Delava trdo, ciljava na najvišje.
Kako se bosta motivirala za naprej?
Motivacije za ples in treninge nama ne manjka. Presrečna sva, da lahko trenirava, in res nama ni problem preživeti ves dan v plesni dvorani. Oba se zavedava, da imava še ogromno dela, nepredelane snovi v plesu. Teh izzivov se veseliva. Ob dobrih treningih lahko doseževa to, za kar živiva.
Še vedno sta razpeta med Italijo in Slovenijo, kako potekajo sploh vajini treningi?
Z dobro organizacijo, dobro voljo, ljubeznijo do plesa, podporo v šoli in seveda super starši je vse mogoče. Tri dni v tednu trenirava v Italiji in tri dni v Sloveniji. En dan (nedelja) je namenjen počitku − regeneraciji. Kot sem že omenila, smo skupaj s trenerji pripravili urnik treningov v Sloveniji in Italiji. Povsod imava svojo ekipo trenerjev, ki je vrhunska. Trenerjem zaupava, dobro se razumemo. Ko trenirava v Italiji, jaz ostanem kar v Italiji, pri Stefanu. Šolo delam na daljavo, za kar sem res hvaležna profesorjem na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. S profesorji se sproti dogovarjam za vse šolske obveznosti in ocenjevanja.
Kaj meni vajina ekipa, kako premagati ta čuden čas, ko pravzaprav ne vemo, kaj bo jutri?
Ostajamo optimistični in seveda si želimo, da se stanje čim prej normalizira. Pri treningih se držimo pravil, priporočil, skrbimo za svoje zdravje in zdravje drugih.
In kaj meniš ti, kako bo jutri?
Ne vem, kaj bo jutri. Iz dneva v dan se stvari spreminjajo, nova pravila, novi ukrepi v Sloveniji, v Italiji. Ko začnem razmišljati o tem, se kar izgubim. Naporno je. Najbolj si želim, da se to obdobje negotovosti čim prej konča. Nekaj načrtuješ, kupiš letalske karte, rezerviraš prenočišče, se veseliš, potem pa se zgodi čez noč − odpovedano/prestavljeno. Danes zjutraj, recimo, bi morala leteti v Rotterdam na tekmo, imamo letalske karte, ampak ostajamo doma. Virus, ki nam križa naše načrte in poti, bo verjetno ostal med nami. Nekako se bomo morali prilagoditi in živeti z njim. Res pa je, da mora vsak posameznik prevzeti del odgovornosti. Če bomo pametno ravnali, bomo verjetno lažje in hitreje stopili iz te hude krize.
Kaj pa konkretno počneš, da se izogneš okužbi?
Če sem iskrena, nisem kaj dosti spremenila, no razen nošenja zaščitne maske. Na splošno čez celo leto, vsa leta, poskušam skrbeti za svoj imunski sistem. Pazim na zdravo prehrano, v bolj obremenilnih obdobjih vzamem vitamine, dodatno magnezij. Veliko tekočine. Gibam se zadosti. Manjka mi le še malo več gibanja na svežem zraku. Če želim uspeti kot športnica, moram skrbeti za svojo prehrano, za svoje zdravje. Saj ni tu samo virus. Še hujše so lahko poškodbe, ki ustavijo športno kariero. Zato je skrb za zdravje res pomembna. Trudim se po svojih najboljših močeh. Včasih mi uspeva, včasih padem in se učim. Vedno pa ostajam optimistična in hvaležna za življenje, ki ga imam. Moj moto ostaja: “Kar me ne ubije, me krepi!”
Hvala in ostanimo zdravi!
