Nekoliko drugačen flamenko, a še vedno flamenko.

V ljubljanskih Križankah in v programskem okviru 64. Ljubljana Festivala je 25. avgusta znova zadonel glas flamenka s poletnega odra, tokrat v izvedbi Soledad Barrio & Noche Flamenca, v plesno glasbeni kompoziciji VIDA!, pod umetniškim vodstvom ter v koreografiji Martína Santangela s člani zasedbe: Martin Santangelo & Company members, zaplesali in zaigrali pa: Soledad Barrio, Antonio Rodriguez Jimenez, Juan Ogalla in Marina Elana, sledila, vodila in spodbujala pa kitarista: Eugenio Iglesias in Salva de Maria, aranžmaji za vokal in tudi vokalista: Manuel Gago, Emilio Florido.

Skupino Noche Flamenco je Martin Santagelo zasnoval leta 1993 skupaj s svojo soprogo Soledad Barrio, s katero nastopajo po svetovnih odrih, tudi poučujejo po vseh krajih in vse generacije, je njihov potujoči flamenko. Usmerili so se na izvirno izvajanje andaluzijskega flamenka, po čemer je skupina tudi poznana. Flamenko kot ime ni bil še pisno zaznan v 18. stoletju, njegov veliki pohod se je začel v 19 stoletju, oznanja pa se kot glasba andaluzijskih Ciganov. Flamenko je ples in je glasba, ki združuje več kultur, izhaja iz južnih španskih pokrajin, oplajal in zorel je ob ciganski, bizantinski, sefardski in mavrski kulturi. Unesco je 16. novembra 2009 v Nairobiju razglasil flamenko za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine.

V gledališkem listu predstavijo andaluzijsko obliko plesa, ki se je izvajala kot ‘cante gitano’ (romski način), in ‘cante andaluz’ (andaluzijski način), obe pa imata številne oblike izvedbe flamenka ‘palas’. ‘Cante gitano’ je prvi povezal Andaluzijec italijanskega rodu Silverio Franconetti. Predvideva se, da je flamenko najprej tekel brez glasbene spremljave, pač tako, kot se je začela vsa človeška pot, z gibanjem in gibom telesa, in je bil potreben čas, da je temu sledil še govor, glas, da bi z rokami in orodji zadonel prvi udarec v prazgodovini ter se potem enkrat zasnoval ritem.

Skupina Noche Flamenca se enako posveča glasbi kot petju in plesu, tudi se enako posveča ženskim plesnim izvedbam kot moškim, znano je, da so ženske in moške vloge ter koraki bili različni in za flamenko kodirani. Flamenko kot zvrst plesa in glasbe izvajajo različne skupine različno; bolj plesno, osredotočeno na vokal ali predvsem na glasbo. Kot glasbena zvrst se flamenko že prepleta z vplivi jazza, bluesa, rocka, prav tako tudi drugi glasbeniki posegajo po ritmu flamenka. Enako je pri plesu, ko se flamenko tudi že združuje in povezuje z drugimi plesnimi oblikami ter sodobnimi trendi. Umetnost se je na splošno in vseskozi napajala iz narodnih življenjskih domislic ter izvirov, se skozi čas plemenitila in povezovala z različnimi kulturami, enako danes to isto pot ubira tudi flamenko.

Predstava se je začela v poltemi, slišni so bili glasovi, koraki in rahli glasbeni zvoki, nato se je osvetlil kvadrat na sceni (oblikovanje luči S. Benjamin Farrar) in je skupina počasi prikorakala na prizorišče v svoj novi (odrski) dom ter zaplesala Nuestro Son, ko so vsi štirje plesalci  začeli svoj španski plesni pohod značilnih korakov ter drže, tudi vokala zapela v svojstvenih globinah in strastnih potencah. Koraki plesalcev  so bili trdno vpeti v tla, medtem ko so se roke dvigale v višino in vrtinčile odrske zračne gmote. V prvi točki se je vsak še posamično predstavil v svojih stilnih značilnostih plesa, ritma, glasbe in petja. Njihov ples je izviren, kot je izvirna njihova estetika drže, korakov, ko se odločno postavljajo v pozicije in preletavajo oder. Imela sem možnost videti, kako se zgodi flamenko ob druženju, ko se je Španka, ženska srednjih let, ki ni plesalka, nenadoma odločila in zaplesala svoj ognjeviti izliv, svoj flamenko, ko se je po asfaltu razlivala moč in se je zazdelo, kot bi se zatresla tla, se prebujala moč zemlje; bilo je to enkratno in nepozabno doživetje, ki se mi je nenadoma obudilo ob sledenju flamenka skupine Noche Flamenca. Plesu in glasbi celotne skupine je sledil solo kitare, nato dramatičen in liričen ples tiento, ki ga uvrščajo v zvrst tanga, zaplesala pa Marina Elana.

Antonio Rodriguez Jimenez je pred odmorom in kot zadnji v prvem delu tega plesnega koncerta v ritmih flamenka zavel Solea per Bulerias, tudi briljiral v svojem ognjenem plesu strasti, moške telesne moči in izraznosti, še enkrat pa navdušil občinstvo tudi ob koncu predstave, ko je glasba kar povzdigovala njegove korake in so vokali spodbujali utrip gibalnih strasti, od njega je tekel pot, on pa je kar plesal in plesal. Kakšna kondicija, kako strastno čutenje glasbe in ritma, ki se mu ne da ubežati!

V drugem delu je skupina še enkrat zaplesala, in to La Plaza, svoj plesni solistični izliv je imel tudi plesalec skupine, Juan Ogalla. In se je zgodil še en solo, ki se vtisne v spomin, ko je zaplesala Soledad Barrio, ki je rojena v Madridu, plesala pa z velikimi imeni flamenka, tudi z znamenito plesalko Belén Mayo. Za svoj izvrsten flamenko je bila Soledad Barrio deležna nagrad v 15 državah, nedavno pa prejela nagrado bessie za izredne umetniške dosežke, ki jo podeljujejo v New Yorku za odrske umetnosti, predvsem za koreografijo in ples. In njen flamenko je bil prepoln čustvenih lestvic, je ples dozorele umetnice, ki diha z vsakim korakom, ki iskri svoj plesni pogled, ravno ta drugačnost in čutna zrelost jo kronata za umetnico, in seveda tudi privlačita.

View Gallery 8 Photos