Na Front@ Matjaža Fariča. Murska vas ima rada!

Odprti oder je postavljen tik ob spomeniku narodnemu heroju Štefanu Kovaču.

Deseto obletnico obhaja edini slovenski plesni festival Front@, ki vseh deset let skrbi za mednarodno reputacijo slovenskega sodobnega plesa. Za poslanstvo tega mednarodnega plesnega festivala in za njegovo umetniško nadgradnjo pa ves čas stoji umetniški vodja in ustanovitelj, koreograf in režiser Matjaž Farič. Farič se je tistega leta 2006 pogumno odločil, da mednarodno plesno sodobnost pripelje v svoj rojstni kraj, v Mursko  Soboto in Prekmurje, v geografsko stičišče treh meja. V tem času pa tudi spletel kompaktno mrežo plesnih organizacij Avstrije, Francije, Madžarske, Hrvaške, Velike Britanije in Slovenije ter dokazal, da je središče sodobnega plesa lahko tudi na mejnem obrobju naše države,  potrebne so infrastruktura, dobre mednarodne povezave in kakovost, te pa gotovo ne manjka na mednarodni plesni sceni Front@, saj za to poskrbi Matjaž, ki sodobni ples na slovenskem širi, soustvarja in mu dviga umetniško raven. 

Ob uvodu v festival Front@ je v predstavitvi predstave Momentum Maša Kagao Knez na oder povabila tudi najmlajše. (Foto:Flota)
Slavnostna otvoritev festivala je stekla v Gledališču Park  3. septembra ob 19. uri, festival pa odprl Matjaž Farič, ki se je v svojem pozdravnem nagovoru dotaknil turbulenc našega časa in omenil, da je tudi sodobni ples doprinesel k ravni  kulture življenja v Sloveniji in Evropi: "Ko se sprašujem, kak smisel ima sodobni ples, potem postane vse jasno, ko sledim poročilom o ubežnikih, ki iščejo mir in boljše življenje; saj je k tej naši kulturi doprinesel tudi sodobni ples, ki za njih v tem trenutku predstavlja upanje in boljši jutri. Ko komunikacije niso več možne, in poleg vsega še jezikovne ovire, potem je ples rešitev, je komunikacija, je delo, ustvarjanje in relaksacija …"  Navedel je tudi konkretni primer iz avstrijske izkušnje, kjer so postavili skupino mladih plesalcev, ki so nedavno prispeli k njim in prav ob sodobnem plesu prihajajo v stik z evropsko kulturo ter doživljajo svojo pozitivno afirmacijo. Vse udeležence in obiskovalce festivala je pozdravil tudi župan Murske Sobote Aleksander Jevšek, se zahvalil plesalcem, ustvarjalcem in Fariču, saj pripomorejo k umetniški pestrosti njihovega mesta in okolja, ter prisrčno dejal: "Vabljeni! Murska Sobota vas ima rada!"
Francoska koreografinja in plesalka Maxence Rey je navdušila s predstavo Nenavadnosti. (Foto: Ben Nienhuis)

Po uvodu sta sledili dve predstavi: duet 16 Rosane Hribar in Gregorja Luštka, v produkciji Radioballet pa Od valčka do mambe, Madžara Milana Újvárija. Tokratno izvedbo dueta 16 je kar najbolje poimenovati 16b (če je original prvih izvedb 16, tista skrajšana v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je 16a), ko se je ta večer dogajala tretja verzija šestnajstih let partnerskih in ustvarjalnih trenutkov umetniškega dueta  Rosane in Gregorja, ko sta pred gledalci gorela v novem vulkanu gibalnih zubljev, ki se ne konča, ampak nadaljuje ob iskrenem povabilu na hladno osvežitev …  Njun ples je ognjevit, tudi brutalen, je spev in razkroj povezav ter spletanja čutnih trenutkov, je duet iskrenosti in občudujočega potovanja po plesnem podiju na glasbo Philipa Glassa, ki je avditorij očaral in začaral, ter je aplavz zadonel v lajšanju in sproščanju napetosti navdušenja.
Francoski koreograf Denis Plassard se je v okviru projekta Hors Sol fotografiral z obiskovalci festivala. (Foto: Denis Plassard, Cie Propos)
Po odmoru je sledil še nepričakovani plesni dogodek, plesna humoreska izvrstnega plesalca in animatorja Milana Újvárja, vsestranskega umetnika: plesalca, koreografa, učitelja in mojstra baleta, pa še na okvirih projekcije videa in fotografije. Njegov dvajsetminutni mojstrsko koreografiran humorni izliv na glasbe sveta, od valčka do mambe in v plesu sodobnosti ter aktualnosti je do konca razvnel soboško publiko, in to nadvse zasluženo.
Skupina Propos iz Francije je predstavo Parloir izvedla tudi v hotelski restavraciji. (Foto: Flota)

Na festivalu se je začelo dogajati in ustvarjati vznemirljivo festivalsko vzdušje že 2. septembra z uprizoritvijo mladinske predstave Iztoka Kovača Pozor hud ples 2! Vrnitev legend, ko so se šole vrstile kar na treh uprizoritvah in so ravnatelji spraševali, če bo moč še pripeljati podobne  predstave. Huda Mravljica tako kot Pozor hud ples 2! v izvedbi EnKnapGroup in v koreografiji Kovača pa je 3. septembra tako navdušila najmlajše, da je bilo njihovo glasno sodelovanje v predstavi slišno še izven gledaliških zidov. Na Odprtem odru se je v popoldanskem času dogajal še zabaven polurni odlomek iz predstave Maše Kagao Knez Momentum ob plesno-glasbenem kvartetu: Murat & Jose, Dalanda Diallo, Maša Kagao Knez, obkrožen z gledalci in večjim številom otrok. Potem pa je spontano steklo še Mašino povabilo otrokom na plesni podij in se začelo novo veselo poskakovanje, malčki pa so še naprej navdušeno osvajali podij, tudi ko so se odrasli umetniki že umaknili.
Pogovore z ustvarjalci je vodila Andreja Kopač. (Foto:Flota)
Naslednji dan, 4. september, je bil namenjen predstavitvi šol in akademij, ki so nastopile na Odprtem odru. S.E.A.D Bodhi Project/AU: študenti harmonije po konceptu in v koreografiji Matije Ferlina, ki so se skušali v harmoniji gibalnih prelivov dorečenega in improviziranega. SVŠGL Umetniška gimnazija smer sodobni ples je pripeljala 4. letnik, nastopili pa so pod mentorstvom Maje Delak in Urške Vohar: Kaj to? Šola za sodobni ples Ane Maletić je v počastitev 60. obletnice šole uprizorila Horoskop skladatelja Borisa Papandopula, ki ga je leta 1932 komponiral za svojo prijateljico Ano Maletić, izvedli pa odlomek Oven v koreografiji Renate Vraneković in Ane Krznarić. Nastopil je tudi njihov nagrajenec 53. Hrvaškega tekmovanja učencev ter študentov glasbe in plesa: Tomislav Nevistić, v koreografiji Jasmine Zagrajski Vukelić Igra. Iz Hrvaške je prispela še Umetniška šola Franje Lučića iz Velike Gorice, pedagog Darija Doždor z učenci  2. letnika, ki so predstavili domišljijsko plesno lutkarsko animacijo: Miši-Lutke-Ljudje.
Zvečer je stekla še plesna uspešnica avtorja in koreografa Milana Tomášika, Sezona Lova, ki je nastala z izbrano ekipo plesalcev in ustvarjalcev, gostujoča predstava evropskih odrov od vzhoda do Španije, ki jo čakajo še odri evropskega zahoda in severa.
Milan Tomašik.
V sodelovanju z JSKD RS in svetovalko za ples Nino Meško je potekal program izbranih avtorskih miniatur mednarodnega tekmovanja mladih ustvarjalcev OPUS 1, izbrane najboljše pa je tokrat dež pregnal v Gledališče Park, kjer so v  improviziranem in dobro postavljenem preddverju nastopili ter znova navduševali v gibalnih obdelavah teme: Podoba-Telo-Gib: Žigan Krajnčan/Demonstracija; Moving Sound avtorski solo ples Sare Cvetovski, učenke Srednje šole za glasbo, balet in sodobni ples iz Skopja; plesno-likovne Sledi Maše Hawlina in Nike Vrabič ter avtorski duet Kitsch Tadeje Podobnik in Veronike Váldes.
Poskrbljeno je bilo tudi za plesno prebivalstvo, za vse tiste, ki radi plešejo in so zaplesali v delavnicah Plesnega izziva na Fronti: za seniorje,  tin generacijo in poživljajoče afro ritme. Dogajalo se je tudi zvečer ob pogovorih po predstavah z Andrejo Kopač, ob  video umetniških plesnih projekcijah in v prostorih druženja  MIKK. Zgodil se je tudi novi projekt v sodelovanju mreže evropskih plesnih organizacij BeyondFront Dance Komunikation LAB pod umetniško koordinacijo Katje Legin, plesali pa so: Katja Legin, Barbara Kanc, Kaja Lorenci, Jan Rozman, Nino Bokan, Luke Divall, Adam Frigy in Manaho Shimokawa ter bili kar opazni v svojih improvizacijskih imaginacijah, svojo novo študijsko platformo pa so 5. septembra usmerjali v nočni ambient grajske ploščadi, ki je potekala od 22. pa do jutranje šeste ure. Načrte in želje na odprti ploščadi je dež preusmeril v prostore Mladinsko informativnega kluba, ko so s svojo plesno intervencijo vznemirili še sosednji prostor in zaključeno zabavo, poželi komentarje, vendar delovno vztrajali do ciljnega jutra, z njimi skupaj pa je zadnji obiskovalec zdržal malo čez tretjo uro. 
Motiv iz predstave Pokopališče za neznance Roberta Olivana in Skupine Enclave iz Španije, v kateri sodeluje tudi Slovenka Špela Vodeb. (Foto: Matej Fišer)
Kot programski umetniški presežek gostujočih ustvarjalcev iz tujine se bodo zapisale še tri inovativne celovečerne uprizoritve, dve sta prispeli iz Francije: Nenavadnosti/ Curiosties in Sprejemnica/Parloir, ter iz Španije Pokopališče za neznance/A Place To Bury Strangers. Nenavadnost v koreografiji in izvedbi Maxence Rey je plesna groteska, kjer plesalka temačnost srednjega veka poustvarja z ikonografijo lastnega telesa, navdih pa črpa iz Vrta zemeljskih naslad Hieronymusa Boscha (1450-1516), renesančnega nizozemskega slikarja, ki je na platnu fantazijsko upodabljal vso domnevno zlo, ki ga premore človek, k vzdušju slikarjeve domišljije (žal tudi prepoznavne realnosti) pa sta doprinesla še oblikovalca: Vincent Brédif/zvok in Cyril Lecrelc/svetloba.
Otroške predstave so dodobra napolnile Gledališče Park. (Foto:Flota)
V svojo Sprejemnico intime je gledalce ob mizi sede in molče sprejel na videz povprečni par srednje generacije, koreografa Denisa Plassarda s soustvarjalko in plesno partnerico Corinne Pontana. Denis in Corinne nam atraktivno, duhovito in klovnovsko poslikata svoj partnerski vsakdan besedičenja v nerazumljivemu jeziku, ki se repetira in diši po francosko, ko letita po zraku in se prekladata po tleh, se spuščate v ostre in odrezave razprave ter vrtinčita okoli stola. Svoj partnerski ples uprizarjata na gledaliških odrih in v prostorih druženja, v Murski sta zaplesala tudi v parku Hotela Park, na prostem in na betonskih tleh ter v preddverju Gledališča Park, obakrat pa navdušila. Nič manj akrobatsko plesno in navdušujoče ni izzvenela 70-minutna uprizoritev koreografa Roberta Olivana Pokopališče za  neznance, sestavljenka tesnobe, ujetosti in utopičnih želja, ki doletijo iskalce, torej popotnike novega časa. Njihovi višinski poleti in dinamični preleti terjajo začrtano natančnost, ki se vpenja v odnose in jo diktira doba elektronike. Nastopilo je šest soustvarjalcev in plesalcev izrednih gibalnih ter fizičnih veščin in kondicije: Sol Vazquez, Matias Marré, Magi Serra, Robert Olivan in med njimi naša Špela Vodeb, leteča in vihrava  tujka, ki so jo na koncu "spakirali" v zaprti potovalni kovček in kot prtljago tudi odnesli …
Z njihovo predstavo se je uprizoritveni del festivala Front@ končal na večer 5. septembra, uradni konec pa je bil naslednji dan ob šestih zjutraj. Ob koncu sva se z Matjažem Faričem ozrla na festivalsko dogajanje in je bil več kot zadovoljen, tudi poln hvale za vse, ki so nastopali in sodelovali. In zakaj letos ravno hrošč simbolizira festival, sem  še vprašala. "Hrošči preživijo vse in bodo ostali tudi, če človeka več ne bo, tako kot Festival Front@, ki je preživel državno finančno destrukcijo, ki mu onemogoča priliv evropskih sredstev, ko projektni evro ni enakovreden programskemu oplemenitenemu z evropskimi dotacijami. Uspelo nam je, čeprav z veliko pomočjo neplačanega, prostovoljnega dela, in med vsemi temi sem tudi sam."

View Gallery 22 Photos