Premiera plesne predstave avtorice Enye Belak Gupta Modro črnilo/Blue Ink je bila uprizorjena 26. septembra 2018 v Plesnemu Teatru Ljubljana/PTL, stekla pa v produkciji Flota Ljubljana in Flota Zavod Murska Sobota ter v koprodukciji PTL. Enya Belak Gupta se podpisuje še kot koreografinja in režiserka avtorskega projekta, ki je nastajal ob soustvarjanju ter v izvedbi naše plesalke in koreografinje Jerce Rožnik Novak ter madžarskega plesalca Gāborja Ivanova.
Že sam pogled na gledališki list nakazuje, da gre za uradni dokument, za birokratsko zapisovanje podatkov o prosilcu za …, kar potrjuje tudi naslov projekta, ki namiguje na nešteta leta pisanja, knjiženja ter zbiranja podatkov pisarjev z modrim črnilom, in to vse do naše dobe elektronike – računalnikov, ko je klasično modro črnilo izginilo z miz, iz pisarn in s prstov uradnikov, a je prevlada zakonskih poti, kot kaže, še vedno istovetna.
Mlado slovensko vizualno umetnico, plesalko in koreografinjo Enyo Belak smo lahko spremljali skozi njena mladostna plesna in ustvarjalna leta, ko je ob svoji učiteljici in mentorici Jani Kovač Valdes zbirala vidna odličja na tekmovanjih mladih ustvarjalcev Opus 1, plesna miniatura v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, leta 2013 pa za svoj koreografski opus prejela srebrno značko Mete Vidmar in nagrado Ksenije Hribar. Po koncu osnovnega šolanja je dokončala likovno in plesno umetniško gimnazijo v Ljubljani, naprej pa se študijsko usmerjala na področja vizualnih umetnosti tako v Ljubljani kot pozneje v Londonu, kjer je magistrirala iz filmske režije na Goldsmiths univerzi, ki deluje na področju filma, sodobnega plesa, gledališča in vizualnih komunikacij.
Z Jerco Rožnik Novak sta maturirali na SVŠGL umetniški gimnaziji sodobni ples, leto pozneje (2012) pa so se štiri plesne sošolke in maturantke, Veronika Valdes, Maša Hawlina, Jerca Rožnik Novak, Enya Belak, proslavile s svojim plesnim prvencem The Dady Project, tudi razvedrile in nasmejale s koreografijo, ki spregovori o njihovih očetih. Z Veroniko Valdes sta se istega leta podali v raziskovanje zapuščenih stavb ter zaraslih dvorišč, tudi območij, kjer vsepovsod ležijo odvržene igle, nastal pa Veronikin avtorski projekt Dan potem, in je Enya na to temo ustvarila dve filmski projekciji Dan potem 02 in 03, pozneje posnela še plesni film Rdeča fontana (2013) o zapuščenem betonskem bloku, ki je bil nekoč postavljen v Kosezah med stanovanjskim naseljem Bratov Učakar, da bi lahko postal fontana, voda pa nikoli pritekla. Vsi trije filmi so obšli mednarodne festivale, Rdeča fontana pa kar kmalu izginila, končno bila odstranjena. Z Veroniko sta že prihodnje leto postavili nov koreografski projekt Profil in kazen, ko sta se domišljeno poglabljali v zasvojenost s socialnimi omrežji. Jeseni, tri leta po zrelostnem izpitu, je Enya postavila svoj avtorski prvenec Deklica z zmajem, ki je bil uprizorjen v sklopu mednarodne mreže Aerowaves na Plesni Vesni, ko se je avtorica predstavila s svojo široko umetniško zasnovo. Bila je plesalka, koreografinja in vizualna umetnica, spregovorila pa o izkušnjah in dozorevanju današnjih mladih ob slikoviti scenski komunikaciji ter intimni koreografski izpovedi. Potem smo o dosežkih in stvaritvah Enye Belak lahko le brali na omrežjih, saj so sledila njena študijska leta v Londonu.
O svoji novi predstavi je v gledališkem listu zapisala, da: "… odpira vprašanja meje in absurdnost birokracije, ko oklesti človeka v medprostor čakanja. Je odsev trenutnega osebnega in političnega neravnovesja. Stanja ne-vednosti, ne- vrednosti, krhkosti, zaupanja in moči." O svojem stanju in birokratskih doživetjih sta se pogovarjali z Jerco in se odločili za sodelovanje, povabili pa še madžarskega kolego, s katerim sta že sodelovali. Znova je priskočila na pomoč Flota, ki je bila producent tudi njenega prvenca Deklica z vžigalicami.
In je Enya spet poskrbela za svojstveno koreografsko presenečenje, za poglobljeno gibalno raziskovanje v prostornini odrskega okvira, ko smo pravzaprav pričakovali barvito kostumsko in vizualno scensko podobo, tudi bogato gibalno estetiko. Gledalce pa dočakal prazen oder s plesnim podijem, po njem sta korakala On in Ona, Jerca Rožnik Novak in Gābor Ivanov, v plesnem dresu dveh nians sivine (kostumografija Andrej Vrhovnik), najprej v tišini, pozneje so že bili slišni nedoločeni zvoki, ki so spominjali na pretakanje vodovja, zvoka tirnic (kompozicija in oblikovanje zvoka Lou Barnell), skratka ponavljajoča se pretakanja brezoblične gmote. Tudi luč je resnično sledila z določenimi svetlobnimi poudarki vsakdanjemu namenu (oblikovanje luči Janko Oven), tako kot je svoja birokratska pota, kot kaže, podoživljala sama avtorica.
Začetno korakanje ob vhodu v plesni prostor se razvleče v ponavljajoči se dogodek, ki predstavlja dva, kako iščeta, gledata gor in dol, tudi hodita eden mimo drugega, je kar znani kliše začetnih plesnih kompozicij, čeprav ima tokrat svojo scensko logiko. Žal pa gledališki oder le zahteva časovno določenost in kompozicijsko kompaktnost, ki v toku dogajanja tudi doseže svojo dramsko zgradbo, večpomensko gibalno izpovednost (dramaturgija Eva Posedel). Njuna zgodba se začne v duetu poglobljenih plesnih pozicij, se dogaja tudi v višinah scenskega pripomočka PTL-jeve zadnje stene. Drobni sugestivni gibi, kratke sekante, odsekane gibalne linije, pregibne deformacije rok, tudi izkrivljene pozicije se kar pretakajo in v zaporedjih ponavljajo, kot bi sledil galeriji karikatur, ki hitro krilijo na premičnem vodoravnem traku, elevatorju neštetih podob in stikov, ob kroženju in menjavanju smeri. In čeprav sta na odru le dve plešoči osebi, odsevata mnogotere značajnosti.
Na koncu ostaneta le onadva, v objemu svojih teles, v skulpturi povezovanja, osvobajanja, ko en drugega podpirata in se spogledujeta s prostorom, mogoče tudi z novimi pričakovanji.
Koreografinja Enya Belak Gupta je s svojim Modrim črnilom sodobno zarisala v plesni jezik, koreografsko izpoved pa dozorelo in premišljeno vgradila v gledališki prostor, ki sta jo z lastno gibalno sugestijo znala nadgraditi tudi izbrana soustvarjalca ter plesalca, Jerca Rožnik Novak in Gābor Ivanov. Enya Belak Gupta načrtuje plesno predstavo Modro črnilo še na filmskem platnu kot svoj novi plesni film. Ob njeni neizčrpni ustvarjalni energiji ji želimo tudi obilo uspehov.
