Milan Tomášik & Solo 2016. Prefinjen, čuten umetniški performans. Ko zavibrirajo telesne substance

Plesalec, koreograf in pedagog Milan Tomášik je tretjič stopil na solistični oder, in to v Dvorani Duše Počkaj ljubljanskega Cankarjevega doma z avtorskim projektom Solo 2016, katerega premiera je bila 11. oktobra 2016, ogled pa dan pozneje na prvi ponovitvi. V prvem solu Whitin iz leta 2006 je zaobjel tisto, kar se je gnetlo znotraj njega, čez pet let pa je sledil njegov mladostno razigrani solo Off-beat, ko je poletel na krilih zvedavosti in zunanjih vtisov ter je imel kar tri mednarodne premiere. Prav gotovo bo tudi Solo 2016 ubral podobne mednarodne poti, ko je ob producentu KUD Cortesia izpisano še nekaj koproducentov, poleg CD in PTL tudi hrvaški festival Svetvinčenat, Tabačka (Košice, Slovaška), češki Studio Alta ( Praga) … Njegov projekt je dobil finančno podporo od Mestne občine Ljubljana, Mestne občine Celje, Ministrstva za kulturo Republike Slovaške in tudi njihovega veleposlaništva v Ljubljani.

Plesno-koreografski opus Milana Tomášika zaobjema bogat spekter gibalno abstraktnih in domišljenih uprizoritev, tako s skupino kot v solistični izvedbi, vedno tudi v tesnem objemu z glasbeno in scensko formo, s svojimi projekti je pogosto prisoten na turnejah po evropskih odrih. Povedal je, da sam poskrbi za promocijo svojih del; posname predstavo in posnetek pošlje na določen festivalski program. Potem se dogaja, da po njihovi predstavitvi na izbranem festivalu povabila kar pritekajo, tako da ne more vsega niti realizirati, kajti potem bi moral početi samo  to.

Tomášik je prišel v Slovenijo iz svoje rodne Slovaške, kjer se je plesno izobraževal na Konservatoriju J. I. Banska Bistrica in na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi, 2004. je diplomiral na PARTS, mednarodni plesni akademiji v Bruslju. Kmalu je začel sodelovati z našimi sodobnimi ustvarjalci in plesalci ter se kar hitro ustalil v Ljubljani, kjer biva in deluje.

Novi projekt Solo 2016 je predstavil kot zaokroženo celoto treh osebnostnih stanj, v katera so vtkane tudi niti njegovih predhodnih dveh solističnih izvedb. Predstava teče brez odmora in deluje kot rahlo razpredena substanca avtorjevih miselnih prebliskov, ki odsevajo njegovo intimo v povezavah s časom, prav tako poteka v treh različno osvetljenih ter scensko izpostavljenih delih, kot časovni triptih, zaobjet v okviru giba, glasbe in scene (dramaturgija Andreja Kopač, asistentka koreografije Špela Vodeb, luč in tehnični dizajn Luka Curk).

Plesalec vstopi v zatemnjen prostor, v poltemo, kjer glas pevke lušči spomine, ko njegovi pogledi in oči dozdevno sprašujejo, je nekako utrujenega izraza; zanimivo, kako senčenje svetlobe izpiše njegovo drugačno podobo, kot smo je vajeni. Plesalec usmeri svoje gibanje najprej na manjši kvadrat, potem pa ga širi po prostoru. Oglati mah roke ob in okoli glave sproži niz logičnih ter fluidno pretočnih gibalnih zaporedij, vse do talnega počepa, ko znova vznikne nova gibalna podoba, ki se lahkotno zavrti in vrtinči v mnogokratniku piruet, zdi se, kot bi misli prežele celo telo, ga vzvalovale, v določenem trenutku celo tresle, preden se končno vtisnejo v telo in ga spodbudijo za novi premik.

Prva skica se prebira kot pesem nostalgije in spominov, je lirika poeta, zamreženega v preteklosti. S scensko osvetlitvijo raste tudi plesalčeva gibalna intenziteta, ki se dinamično razpreda po ploskvi odra, in takrat je on sam svoj poet, vse dokler se ne odloči – se zaleti in spleza po steni na vrh cevaste konstrukcije dvorane, se tudi sprehodi do drugega konca dvorane ter usidra v kotu. Tu odloži svojo drugo majico, prva je bila črna, v tem trenutku je bela, ob koncu pa znova črna, ko tisto belo spet odloži, sicer ima na sebi dolge, za plesno gibanje udobne hlače (kostumografija Jasna Vastl). Zastavi se vprašanje, zakaj je tam gori, je kar tako nad gledalci, da jih opazuje ali da nabira nove energije, preden se znova napoti v dvorano. To je tudi trenutek, ko se lahko aktivira domišljija vsakega gledalca posebej, ko zavibrirajo možne miselne frekvence in je gledalec živo vpet v scensko dogajanje, če ne drugače pa z obračanjem glave in sledenjem akterjevi poti navzgor ter seveda še navzdol.

Kompozicijski predah je še enkrat, prisoten na sceni, ko si Milan, malce skrit za kuliso, natakne rokavico na roko in začne svoje novo plesno popotovanje med nihali časovnih krogel, ki v enakomernem polkrožnem nihanju odmerjajo čas. Na sceni je vidna tudi manjša bela krogla, ki privlači poglede in je vpeta v viseči okvir, je veliko bolj kompaktna kot tiste velike viseče in bele v solu Off-beat. Kroglo tudi previdno, skoraj ritualno sname in postavi na zaznamovano mesto, nato pa zavrti svoj novi časovni tok, ko se obesi in vpne s svojo rokavico v nihalo ter začne vrteti slikovite prostorske figure. Sceno zaznamuje tudi sedem večjih svetlobnih krogov, po katerih plesalec vijuga po svoji dolini gibalnih in miselnih sosledij. V novi sijoči svetlobi je njegov videz znova tak, kot smo ga vajeni, je mladosten in je poosebljen opazovalec, maske ni imel ne prej in ne v tem trenutku, in neverjetno je, kako svoj videz sugestivno spreminja s substanco notranjih občutij in miselnih zaznav. Prav tako se neposredno napoti k gledalcem, ko z besedo stopi prednje in se nagajivo usede v prvo vrsto, nato pa napoti proti koncu svoje avtobiografske izpovedi, ki jo ubesedi v svoji značilni plemenitosti, zaobjeti v strukturo giba, in svoji poosebljeni plesni drži, ko vsak njegov vzgib izpolnjuje globina izraznosti, ko je živa, čutna struktura, ki vizualno pripoveduje.

Kaj je v novem avtorskem projektu Milana Tomášika Solo 2016 odveč in kaj premalo osvetljeno, tudi dramsko strukturirano, je prav gotovo vprašanje individualnega stanja in zaznave vseh prisotnih, tako njega na odru kot gledalcev, saj je plesa energija ta, ki lahko ali pa ne zavibrira celoten prostor. Ko pa se umetnikova intima lušči in daje na ogled, je to poosebljen ritual, kjer zavibrira tudi stanje vsakega prisotnega posebej, saj vendar vibrirajo telesne substance prefinjenih čutil in gibalnih zaznav; naše so bile ta večer navdahnjene s pristnostjo ter plemenitostjo stvaritve avtorja in plesalca, bili smo mu hvaležni za to njegovo prefinjeno in izrazito umetniško noto, za njegovo odrsko iluzijo, ki nas je vsaj za kratek čas odpeljala iz zunanjega sveta realnosti.                                        

View Gallery 8 Photos