Memento mori Anje Mejač in Črta Potočnika

Anja Mejač na fotografiji Ajde Schmidt.

Memento mori, latinski rek o zavedanju smrti, je tudi naslov pesmi našega pesnika Franceta Prešerna, ko se pesnik v svoji pesniški intimi zave lastnega življenja in minevanja, v zadnjem verzu pa še enkrat podčrta pomen naslova: "V mrtvaškem prti nam pred koncem dneva molče  trobental bo: Memento mori."  S Prešernovim verzom se zaključi tudi kratek plesni film Memento mori, ki je nastal po konceptu  plesalke in koreografinje Anje Mejač ter v režiji Črta Potočnika.

Anja Mejač in …
Prešernovo poezijo, klasično glasbo, korake flamenka, sodobne plesne oblike in vizualne različice je plesalka ter koreografinja španskega flamenka Anja Mejač povezala v multidisciplinarni projekt Potopljene poezije. To je že njen drugi umetniško zasnovan projekt v  interpretaciji flamenka, ki se je decembra 2014 dogajal na manjših odrih v tipičnem španskem flamenko duhu, imenovanem tablao, eden od teh pa prav na Prijateljevi 2, v Prulčku v Ljubljani, vrata do vrat Plesnega teatra Ljubljana. V tem njenem odrskem pohodu pa kalil tudi novi navdih, ko je Anja svoje  Potopljene poezije zaobjela ob Potočnikovi režiji v kratek umetniški film Memento mori. Zadnji dan oktobra so film predstavili v Trubarjevi hiši literature, se opogumili in ga prijavili še na festival neodvisnega filma v organizaciji JSKD RS, žirija pa ga uvrstila na finalno projekcijo; festival je potekal v Domžalah od 2. do 28. novembra. 
… Mitja Obed …
Film Memento mori je bil predvajan na večer 28. novembra v Skladovnici JSKD na Beethovnovi 5. Na spletni  strani JSKD RS so zapisali, da festival neodvisnega filma preverja specifično avtorsko neodvisno produkcijo na Slovenskem, zahtevani kriteriji pa so kvaliteta, pristna ustvarjalnost, iskanje meja sodobne filmske govorice, multikulturnost, toleranca, odprtost, in provokativnost. Film Memento mori po svoji  umetniški zasnovi praktično zaobjame vse izpostavljene kriterije, celo provokativnost, s katero je Anja domnevno prikrito in decentno merila  na živahno življenje našega velikega pesnika.
V filmu Anja Mejač osvetli ženski lik bolečine in srdi, On ki se naenkrat in nepričakovano pojavi v prvem planu, je lahko domnevni pesnik ali  njen izvoljenec, ki ji je pustil ta grenak priokus, vizijo Njega pa poustvaril Mitja Obed. Poetična poslikava steče že na začetku, ko se po belem snegu iz daljave prav počasi vzpenja ženska črnih spetih las in v dolgi črni obleki, v roki pa črni plet, tako kot se poda damam sončnega juga. Njena sloka elegantna pojava v črnem, ki prihaja iz daljave in se prebija skozi snežno belino, se zdi najprej krhka, vendar bližji in večji je njen lik na platnu, tem bolj iz nje pršita jeza in bolečina.
Izvije se ton strun, jo spodbudi, da zavihti plet preko ramen in da po nekaj korakih premisleka obstane v beli snežini, ko začne v ritmih  flamenko kitare spletati svoje misli in občutke v gestikulacijah dlani, v napetosti pogleda in grimasah obraza; za filmsko platno tudi nekoliko pretenciozno graviranih.
Kamera dobro sledi njenim prodornim pogledom, ki jih sugestivno usmerja v neznano in nevidno. V višaju te osredotočenosti nastopi rez, v  prvem planu pa jo zamenja On, Mitja Obed, ki zre naravnost v gledalca, v nevidno Njo. Od tu naprej steče duet skupnih spominov v uglašenosti plesnih oblik, se ženska jeza ter nje bolečina gnete v ritmu flamenka, Anja pa plesalka, ki svojo avtorsko vizijo čutno barva in  razpreda po podiju prostora.  
Duet Njega in Nje se prepričljivo spleta, gosti ter pretaka v duet očitkov in zavedanja krivde. On je neslišen, saj pleše bos, njena moč korakov pa odzvanja ob teži plesnih čevljev in v tempiranem ritmu flamenka ter v glasbeni spremljavi violinistke, kitarista in tolkalista v živo. Dogajanje v prostoru je koreografinja živo zavela po prostoru in zaobjela v dramatiki plesne komunikacije, govorica korakov in gest pa vseskozi jasno berljiva. Filmska kamera prav pohvalno sledi in ilustrira plesno substanco. V filmskem kadriranju se kar zlahka dramatizira, prepleta ter zgošča zgodbo, zasnovano na obujanju spominov, kar prispeva še dodatni poetični ton k avtoričini koreografski zasnovi, navdihnjeni s  pesnikovimi verzi, ki jih pevka tiho zaveje ob koncu in ob zaključnem odhodu dame v črnem po beli snežini. 
Plesalka Anja Mejač je s plesom začela v PŠ Kazina, tekmovala pa v kategoriji plesnega stepa in jazz baleta, kar se tudi kaže kot odlična odskočna baza v predstavljeni dramatizaciji in avtorskih zasnovah njene flamenko nadgradnje, ki pa izhaja iz poznejšega šolanja na Akademiji Amor De Dios v Madridu. Danes študira na AGRFT in sicer magistrski program Umetnost giba pri Tanji Zgonc. Anja Mejač je vsekakor muzikalična, temperamentna, prefinjena in sugestivna plesalka, njen plesni flamenko pa prežet z energijo, odločnostjo in lepoto ženske gibalne miline, ki jo tudi če dalje bolj vsebinsko dramatizira.

View Gallery 9 Photos