Pogovor z režiserjem, kreativcem, piscem, nekdanjim ‘betontancarjem’ o včeraj, danes in jutri
Pozdravljen, Matjaž, in dobrodošel na mojem portalu. Prepričana sem, da si kljub pandemiji, koronskim ukrepom zelo aktiven, saj si v matičnem gledališču SMG, kjer si režiser, zdaj ‘zadolžen’ tudi za online predvajanje produkcije vašega gledališča. Ker si bil od nekdaj tudi mojster videa in računalnikov, verjetno res ta tehnični del ni težaven. Kako doživljaš to obdobje, ki je posebno, kako se odzivajo gledalci, ki bi v normalnem času bili vaši obiskovalci?
Morda se vam bo zdelo moje mnenje zelo čudaško, pa vendar − uživam. Dogaja se. Korona mi je koristila. Ljudje smo se zaleteli v svojo lastno zadnjo plat. Zato sem se sam obrisal nepotrebnega. Razmislil sem. Več delal. Več bral. Več gledal filme. Se več pogovarjal s tistimi, s katerimi sem se želel meniti, in se nehal brigati za tiste, ki so me že zdavnaj nehali zanimati, pa sem jim iz vljudnosti dajal zadnje priložnosti. Zbrisal sem neke fotografije, druge sem pobarval. Postal sem prijaznejši do občinstva, ker sem postal bolj strog do sebe. Če kaj znam, lahko dam. Za več se bom moral bolj učiti. Kdor se ne zna znova in znova učiti, ne bo znal nikoli zares živeti. Zato verjamem, da lahko gledalce prepričamo tudi prek zaslona, je pa res, da so mlajši gledalci bolj dovzetni za novotarije in lažje kupijo televizijske eksperimente. Starejši včasih hočejo biti preveč starejši in imajo rajši filmske klasike.
Nekatera gledališča se kar pohvalijo, da so predstave obiskane, kako ste vi zadovoljni z obiskom?
Gledališče, ki ga delam, ni ravno preprosto. Dovolj sem star, da sem nehal prosjačiti za občinstvo, zdaj si samemu sebi računam vstopnico, ker verjamem, da bomo naredili dober prenos predstave in da je dvom, ki ga seveda gojim zaradi spletnih novotarij, lahko tudi koristen in da nam tole koronsko ‘borbanje’ z zaprtjem gledališč ponuja bolj začinjeno potovanje na konec sveta, kjer se moja režija predstave prek zaslona lahko sprehaja med športnim prenosom planiških skokov in snemanjem rock koncerta za tisočglavo množico. Kakšen privilegij, kajne?
In verjetno je tudi sreča, da ste predstave seveda tudi snemali. Pravijo, da je arhiv tako ali tako bogastvo vsakega gledališča. Sicer pa kako pa oblikujete program online predstav? Gre za posnete predstave iz preteklosti ali nekatere odigrate tudi v živo in jih v živo tudi predvajate?
Trudim se, da bi direktorje prepričal samo v prenose v živo. Zato ker čutim, kako vsi skupaj oživimo, ko delamo. Da pozabimo na zaprtje. Da se potrudimo. Da imamo tremo. Da naredimo napako. Da imamo po prenosu sestanek in se pogovarjamo o svojem dobrem ali slabem delu. Da imamo zgodbo. Brez zgodbe bi bilo človeštvo zgolj ponaredek postane kaše in bi se praskali samo po mednožju namesto po glavi. Slovensko gledališče je treba nujno odpeljati iz 19. stoletja, zato se mi zdi vnos tehnologije v gledališče nujen za prevetritev zaprašenih foteljev.
Ena od predstav, in sicer 17., 20., 21. in 28. aprila, bo tudi tvoja Rokova modrina, gledališko gibalni poklon smučarski legendi Roku Petroviču. V živo je predstava res fenomenalna, kako meniš, da bo delovala na spletu?
Pri vseh spletnih prenosih se trudim, da ne bi prikazoval tako imenovane črne luknje. Na novo skušam izumiti toplo vodo in iz gledališča narediti film. Pri tem mi sicer pomaga, da sem kot radovedno bitje dovolj seznanjen s filmsko zgodovino in da sem nekaj video filmske tehnologije v predstavah celo sam izumljal, zato lahko obljubim, da bo Rokova modrina posebno doživetje in ne zgolj prenos z odra na splet. Želim si bolj dokumentarne forme kot pa romantične fikcije. V prenosu si želim prikazati tako športni ‘švic’ igralca kot patetični ‘jok’ nerazumljenega športnika.
Je ta predstava kaj drugačna od tvojih ostalih v smislu priprav nanjo, fizične kondicije. Prebrala sem, da ste z ekipo šli na smučanje, se potapljali, delali jogo, verjetno vse z namenom, da ustvarite pristnost Rokovega načina življenja?
Ko smo v predstavi kuhali, smo šli vsi na tečaj kuhanja. Ko smo vozili kolesa, smo vsak dan trenirali bmx-tehniko. Ko smo delali Pavlo nad prepadom, smo seveda plezali. Vse predstave, ki smo jih delali, smo tudi živeli. Vse, kar smo živeli, smo tudi poskusili, pa čeprav na račun lastne norosti in tujega zgražanja. Saj vendar ne moreš rudariti, če zjutraj ne izkašljaš kakšnega krvavega pljunka. Danes vsi vse vedo in vse znajo, sam pa menim, da nikoli ne znam dovolj, da ne bi smel znati še več.
Predstava je nastala s ‘tvojimi’ igralci iz ‘mladinca’, med katerimi so tudi nekdanji člani legendarne skupine Betontanc, katere ustanovitelj si bil leta 1989. Zelo plastično si opisal svoje življenje za portal sigledal.si od mladosti, osnovne šole do računalniške gimnazije, fakultete za računalništvo, študija gledališke režije do Betontanca, ljubezni, nisi pa napisal, da si prve plesne korake pilil pri Mojci Horvat. Kako te je gib sploh našel in kako ti ga je uspelo narediti enkratno betontancovskega?
Premikati sem se začel, ko sem se kot otrok odkotalil prek tridesetmetrskega stopnišča v klet, si samo očistil hlače in stekel ‘rabutati’ sosedove hruške. Svoje kaskaderske sposobnosti sem potem nadgradil v srednji šoli, ko sem se na šolskem plesu zaradi nesrečne ljubezni prvič napil in na plesišču izvedel nekaj hiphoperskih elementov na glavi in rokah in tako navdušil svoje sošolke, da so se nehale družiti z menoj, češ ta je nor. Ob očitnem višku energije in da ne bi počel neumnosti, sem se raje vpisal na jazz balet k Mojci Horvat. Priznam, da sem nekako izstopal iz gručice petnajstletnic, ki so v pajkicah delale ‘špage’ in klepetale o prvih poljubih med šolskimi odmori. Moj največji plesni dosežek je bil, da sem na državnem tekmovanju zmagal v kategoriji solo show dance, vendar − priznam −, da sem bil edini prijavljen. Zato sem raje rekel Mojci, da me je veselilo in hvala lepa ter si obril glavo in nataknil gojzarje ter izumil svoj stil, svoj gib in svojo zgodbo ter ji dal ime Betontanc.
No, nekateri moji bralci bodo o tebi in Betontancu res brali prvič, a brez tebe bi bila slovenska gibalna scena siromašna. Opus Betontanca je ogromen, nastopov je bilo ogromno, enako gostovanj, nagrad. Če se samo spomnim, kakšen ‘bum’ ste naredili v Parizu s predstavo Za vsako besedo cekin in prejeli Grand Prix, za vas se je vedno iskala karta več. Kako doživljaš s časovne razdalje obdobje Betontanca?
Betontanc teater ni bil ne firma ne zavod in ne d.o.o. in nikoli ni bil uradno ustanovljen. Bil je sestrsko-bratski dogovor na podlagi žuljavih rok in nog. Naše gledališče ni imelo svoje internetne strani in ne svojega tedenskega zastonj časopisa. Ni imel niti svojega lastnega gledališča za predstave niti ni imel svojega lastnega prostora za vaje. Imel pa je odlične producente. Tuje in domače: najprej Glej in potem Bunker. Strašno glasno in prodorno Lidijo Jurjevec in zmeraj razumevajočo Nevenko Koprivšek. Betontanc se je vedno sprehajal med parkom in garažo in ‘polulal’ se je tam, kjer so mu pokazali sedi, prostor in je bilo slučajno ‘frej’. Betontanc je bil v Sloveniji bolj nihče kot pa spomenik, zato pa je se v tujini zelo rad sprehajal med strmim klancem in zeleno dolino. Tam moraš imeti denar, da te sploh kdo na dolgi rok resno jemlje in stisne roko za morebitno koprodukcijo. Tudi gledališče je samo posel, je pa bilo lepo, da so bili tujci bolj radodarni s ‘penezi’ in zaupanjem kot naša domačija. To nam je dalo krila, ker ljudje letimo lahko samo objeti.
Se zavedaš, da si kreiral določeno obdobje slovenskega sodobnega plesa in imel posledično velik vpliv za njegov razvoj tudi po Betontancu?
Nikoli nisem hotel, da bi kdaj praznovali dvajset, ali trideset, ali štirideset let, ali karkoli, ali kakršnokoli in kadarkoli obletnico Betontanca. Nočem, da bi izdali kakšno knjigo o meni ali o našem delu. Nočem biti v čitankah ali šoloobveznem čtivu. Nočem, da imajo okrogle ali kvadratne mize o Našem delu. Hočem samo, da smo nekoč bili, ker želim, da ostanemo to, kar smo zdaj. Ko je minilo, je odšlo brez rompompoma navijačic in brez slavnostnih večerij, na katere pridejo samo ‘misice’, ki ne ‘štekajo’ ničesar, in politiki, ki ‘štekajo’ še manj. Živimo v državi, kjer se njim grade muzeji. Nam so ostali samo spomini na trmo, zaletavost, nesramnost, porednost in ‘odštekanost’ in kakšna bleda fotografija naših skupnih ušpičenj podiranja zidov v ljudskih glavah.
Kaj pa je botrovalo odločitvi, da si postal del ‘mladinca’ oziroma hišni režiser? Je takšna institucija pomembno vplivala na tvoj razvoj oziroma umetniški izraz?
Edino pravilo, ki se ga držim, je, da ni pravil. Zato sem, kot zagrizen alternativec, odšel v službo. Vendar službo še danes jemljem kot alternativo splošnemu gledališkemu ‘mainstreamu’. V inštituciji sem spregovoril, ker sem z Betontancem večinoma molčal. Vse, kar sem se naučil tam, sem dal tja, in obratno. Bil sem ptica tu in tam žaba. Ali pa je bilo obratno? Morda sem se tam slekel, da sem se tu oblekel. Morda pa sploh nisem bil ne tu in tam, temveč malo zgoraj in malo spodaj? Kako lepo je biti od nikogar in hkrati od vseh!
Kaj pa se ti zdi, da te je zaznamovalo kot umetnika?
Da se nikoli nisem imel za umetnika. Zgornji šef mi je dal talent, vendar je zraven priložil tudi palico.
Je kreiranje predstav še vedno poseben izziv, kaj te dela radovednega?
Rad bi umrl od dolgčasa, pa mi nekako ne gre, ker je preveč neumnosti okrog mene in moram, dokler še nisem ne mrtev in ne bel, da še naprej s prstom kažem na oprane možgane in Bled in Bohinj brcam še naprej in zmeraj tudi za nazaj.
Kako pa bi opisal današnjo gibalno generacijo? Kje je slovenskih ples in v katero smer pleše, kdo te vedno navduši?
Bolj kot se bližam koncu tega intervjuja, bolj si drznem priznati, da se v slovenskem gledališču preprosto vse bolj dolgočasim: zaprtost ljubljanske (slovenske) uprizoritvene scene, hiperprodukcija, diktat razpisnih pogojev in pomanjkanje prostorov. Sistem in financiranje od nas zahtevata, da smo zadovoljivi, da smo všečni, da neprestano nefokusirano produciramo in včasih v prazno tečemo na ‘ringelšpilu’ samozadostne scene. Vendar brez anomalij, paradoksov, ekscesov, neuspelih eksperimentov, slabih predstav, napak in borbe ne bomo zgradili trdnega stališča do našega časa. Zato pravim, mlajšim in starejšim ustvarjalcem – dajmo delati napake, dajmo eksperimentirati, dajmo se igrati. Kaj je najslabša stvar, ki se lahko zgodi? Slaba predstava? Slaba kritika? Premalo občinstva? Nič občinstva? Če si želiš povedati, boš pač povedal, pa čeprav spraskanih možganov, razbitega srca ali odrezanega ušesa. Vendar filozofski diskurz in politična razprava ob osmih ne bosta dvignila zavese.
Kaj načrtuješ ustvariti, soustvariti v letošnjem letu?
Korona čas je čas, ki ne dovoljuje načrtov. Moral bi režirati v Kopru in Mariboru. Pa nisem. Moral bi z okoljevarstveniki veslati po Savi in podirati elektrarne, pa nisem. Z Rotarijci bi moral organizirati zbiranje denarja za mlade umetnike in za revne družine, pa nisem. Zdi se, da letos bolj nisem, kot sem. Če vem, kaj delam, potem sem v redu, zato sem si našel delo v tako imenovanem nedelu. V soncu, luni, vodi, snegu, gorah, zraku in nabiranju teloha.
Kaj je najznačilneje za Matjaža Pograjca? Kaj meniš, po čem si prepoznaven, kaj je po tvojem mnenju tvoja najznačilnejša karakteristika?
Morda pa se je vse začelo z japonskim dežjem, ko sem se znašel tam v času katastrofe v Fukušimi. Japonci so mi kupili dežnik in me opozorili, da ga moram imeti odprtega, če nočem, da mi od radioaktivnih delcev v ozračju ne zraste še kakšna glava ali odpade roka. Dežnikov ne maram. Dež je najboljše zdravilo za pranje slabih misli in pokvarjenih načrtov. Stanoval sem pri japonskem prijatelju, ki je zaradi možnosti jedrskih padavin svojega psa skrival v stanovanju in je bilo ščene primorano ‘srati in scati’ po mini balkonu stanovanja, zato sem ugrabil psa in ga odpeljal na večerni sprehod. Sam sem vzel dežnik in njemu sem moral natakniti kovinski antijedrski plašč. Zunaj sem seveda dežnik polomil in psu snel kovinski plašč. Psu se je utrgalo od sreče in sam sem bil srečen, da je on srečen. Da je ‘sračkal in lulal’ po pravi travi in ne po umetni zelenini na balkonu. Stala sva tam in dež je pral odtise neonskih pisemk po lužah blokovske soteske. Stala sva tam in gledala v nebo. On si je želel, da bi lahko vedno ‘sračkal’ po travi in se ne bal jedrskih padavin, in sam sem si jih želel čim več, da bi mi morda zrasla še ena glava, ki bi mi končno povedala, zakaj sem na tem svetu, kdo sem in kam grem.
Je v Ljubljani kakšen poseben kraj, kamor rad zahajaš, in zakaj ravno ta kraj?
Lahko mi verjamete, da vam ga ne bom izdal, ker boste potem tam vsi postopali in čakali na tisto, kar lahko najdem tam samo jaz. Vsak je svoje oaze arhitekt.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Nimam predmetov. Celo mrtvim stvarem dajem imena in rožam priimke. S psi se pogovarjam in srno pozdravim. Sortiram smeti in pišem peticije za čisto vodo, čeprav vem, da sam ne bom rešil težave podnebnih sprememb. Pa vendar − vidim, gledam, poslušam, grizem. Skušam se spremeniti v boljšega človeka, da bi imel čim manj predmetov in čim več ‘sodrugov’.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Nimam, niti ga ne želim umisliti. Gomazenje ljudi v tisočerih stanovanj v moji glavi mi omogoča, da sem lahko lastnik tujih življenj in podnajemnik svojih blodenj.
Življenje s plesom, gledališčem, umetnostjo pa je?
Nikoli se ne želim odvaditi svoje svobode.
Hvala, da si z nami delil svoje misli, se vidimo v medmrežju. In ostani zdrav!
