Matjaž Farič pušča rdečo sled že 30 let

Koreograf, plesalec in režiser Matjaž Farič svojih trideset let na plesni sceni ne šteje od časov svojega plesnega šolanja, ki segajo v osemdeseta, ko je začel s plesnimi seminarji v organizaciji ZKOS (JSKD) ali ko se je odločil in se vpisal na mariborsko baletno šolo, prav tako ne od takrat, ko je po šolanju v Mariboru usmerjal svoje misli in korake že k profesionalni sceni ter se odločil za dresdensko šolo Palucca Schule, ampak od leta 1986, ko je dobil prvo mednarodno nagrado za svoj avtorski solo Jaz na Tekmovanju novega plesa v Budimpešti. Potem so se nagrade za njegov bogati koreografski opus kar vrstile, saj je po raznolikosti uprizoritev in vsebinsko zaobjetih tematikah prav gotovo eden najobsežnejših na slovenski sodobni plesni sceni in bil tudi v okvirih takratne skupne države Jugoslavije, kjer je začel svojo umetniško pot. Med najpomembnejšimi nagradami so verjetno: zlata ptica (1988), Župančičeva nagrada (1994), nagrada Prešernovega sklada za Trilogijo, zadnje dejanje in Klon (1998), mednarodno prestižno priznanje koreografa zmagovalca na svetovnem bienalnem tekmovanju v Seine-Saint-Denisu v Franciji za predstavo RAM (1998) in nagrada Borštnikovega srečanja za avtorski projekt z ansamblom SMG Veter, pesek in zvezde (1991).

V osemdesetih je ustanovil svojo prvo plesno skupino Vzhodni plesni projekt in ustvaril niz vidnih koreografskih del, kot so: Šesti april, Rdeči alarm, Icht, Emotional … V devetdesetih se je med drugim usmerjal tudi v preinterpretacijo klasičnih baletnih del ali Trilogija, zadnje dejanje: Labodje jezero, Romeo in Julija, Posvetitev pomladi; sicer je zadnjo med tremi na novo postavil še leta 2004 s Studiem za suvremeni ples Zagreb / Posvećenje proljeća. Tik pred novim milenijem leta 1999 je s plesno skupino Flota in kot imenovani hišni koreograf Cankarjevega doma ustvaril odmevne predstave: Otok, Korak-E.P.I., Terminal in Pohujšanje (2001). Iz PS Flote je vzniknil Zavod Flota, leta 2006 pa je že postavil novi veliki temelj sodobni plesni slovenski sceni, ko je v Murski Soboti ustanovil festival sodobnega plesa Front@, ki je danes tudi mednarodno prepoznaven, na njem gostujejo najboljše domače in tuje plesne predstave ter se na mednarodnih ravneh iščejo tudi rešitve za nadgradnjo in nadaljnji razvoj sodobnih umetniških oblik.

Novo tisočletje je Fariču odpiralo nova ustvarjalna obzorja, ko se je kitično poglabljal v socialne ravni družbe in v pohlevni neoliberalizem, se tudi vse bolj usmerjal k večplastnosti gledališkega izražanja (Pustite otroke k meni, 2011, The Politics of Dancing, 2015) in se kritično odzival  na družbene tokove. Tudi telo je bilo predmet njegovih koreografskih vsebin, tako je leta 2003 vzniknila njegova predstava v okroglini Štihove dvorane Cankarjevega doma Krog v telesu, kvadrat v glavi, leta 2006 Nemo telo, neme pesmi, leta 2009 pa Srh / Zvok na koži ali duhoviti zrcalni odsev ženski populaciji.
V pogovoru je Matjaž dejal, da je svojih dvajset let delovanja na sodobni plesni sceni zaznamoval leta 2006 z vpisom na AGRFT in s predstavo  Zakajbimekdoustavil, v kateri so nastopili vsi, ki so z njim kdaj sodelovali ter so se njegovemu pozivu tudi odzvali. Tako jih je nastopilo skoraj 30 pod njegovo taktirko, med njimi tako plesalci kot igralci različnih generacij, ki so skupaj z njim pogumno snovali naš novi umetniški čas. 

Če rdeča barva buri Faričeve čutne zaznave, saj je besedo in pomen te zaznati že v 80. ob Rdečem alarmu, je tudi avtorski plesni solo tisti, ki mu ne da ravno miru; začel je s tistim zmagovalnim iz leta 1986, ki je kmalu dobil novo plesno zaznavo v njegovem avtorskem projektu Solo iz leta 1993. To je tisti plesno dovršeni solo, ki ga je pozneje razčlenil in podaril mlajši skupini ustvarjalcev kot pedagoški ter ustvarjalni izziv, iz njega pa je nastal njihov skupni projekt No More Solo / Nikoli več solo.

Zakaj se je Farič znova lotil sola, ko ga je že črtal iz svojega plesnega slovarja? Pojasnil je, da je hotel svojih trideset let plesne scene obhajati drugače; če so ob dvajsetletnici nastopali drugi zanj, je tokrat on postavil sam sebi izziv zaplesati drugim. Dejal je tudi, da je avtorska oblika solističnega nastopa kar naporen izziv zanj, zato si je vzel čas in se je tri mesece aktivno pripravljal.

Svoj novi solistični avtorski projekt Rdeča – Sled je Matjaž Farič ob trideseti obletnici koreografskega delovanja premierno predstavil 24. septembra v Stari mestni elektrarni, Elektro Ljubljana. Gledalce sta impozantno pričakala baročna glasba in glas pevke, in tik pred prehodom prve vrste je stal on, gostitelj, se rokoval z veliko znanimi rokami, zastavil še kako vprašanje in vse obdaril s svojim prijaznim nasmeškom. Na sebi je imel modno izoblikovano moško obleko, ki jo po dolžini krasi rdeča nit (kostumografija Sanja Grcić). Nato je že sledila plesna scena elegantnih razpotegnjenih korakov, v gibih in ritmu, ki že kar zaznamujejo njegov plesni opus, so tudi njemu lastni, a vendar vedno znova v novih postavitvah ter na novo krojijo nove aktualne tematike. Gostitelj je odloži svoj suknjič, v ospredje pa takrat stopil še bolj gibalno razvejan plesalec, ki ga spremljajo baročni toni (glasba Riccardo Broschi, Nicola Porpora, pozneje tudi ritmi  skupine Radin), v ozadju projekcije pa zaživijo barve sončnega zahoda. Scena je prazna, odrske luči (Igor Remeta) so tiste, ki barvajo njegovo plesno izpovednost, podkrepljeno z jasnimi in umetniško obarvanimi projekcijami (Jure Lavrin), na levi strani odra  je postavljena velika, zelo velika glinena lončnica, ponavadi namenjena rožam.

Zakaj je rdeča barva vodilo novega Faričevega sola, je naslednje vprašanje, ki se odpira ob naslovu Rdeča – Sled. Odgovor se jasni v posameznih skicah te predstave. Rdeča barva je barva krvi, ki vzburja energijske potenciale, daje telesu življenje, odpira čutne zaznave in je z njo obarvana tudi sama telesna vsebina, kar je meso, torej je rdeča barva hkrati tudi barva kompaktne mesene mase. Na projekciji pa živo obarvano zasije še površina rdečega kosa mesa; nekdo celo dejal, da tega ni mogel gledati. In je meso tisto živo rdeče vodilo, s katerim se Matjaž Farič spušča v sinestetične globine vse do čutnih zaznav, ki vodijo človekov organski ter življenjski tok. Plesalec se v procesu odločno napoti  med gledalce, se koga dotakne, nastalo sled ob dotiku, istovetni občutek in vonj pa skuša obdržati v stisnjeni dlani ter vohati, kar mu tudi da novi gibalni vzgon; ko preseneti in se z glavo potopi v veliki glineni lonec. Od tu naprej se izliva osebna plesalčeva pripoved o lastnem telesu, ko roke sugestivno širijo svoje lovke – dlani, ko se telo razgali na obodu glinenega lonca, ki je v predhodnem dejanju vzniknilo tudi kot  cvetlica, posajena v glinenem koščku zemlje, na projekciji pa se boči močna roka, za njo še stabilni mišičasti nogi in celo vlak zdrvi po tirnicah neznano kam. Plesalec odhaja in prihaja na sceno, njegovi koraki v čevljih znajo tudi ritmično odzvanjati, čisto na koncu pa  tiho odkoraka proti zavesi s cvetlico v roki.

Iskren plesalčev izliv, njegovo zrelo in vsebinsko barvano telo, tudi zrelo razmišljanje izkušenega ustvarjalca so bili umetniško vodilo tega solističnega večera. Težko bi rekla, da je petdesetletnik pogumno stopil na odrske deske ter predstavil nove vsebine, ki burijo njegova miselna obzorja in rdeče barvajo njemu lastne ustvarjalne potenciale, prej bi dejala, da ga je oder čakal in dočakal, bil je tudi čas, da je znova stopil na njegovo plesno podlago.

Avtorski solo Rdeča – Sled je koreograf in režiser napovedal kot prvi del svoje nove trilogije o sinesteziji čutnih zaznavah, kot je npr. vonj, ki imajo lahko vpliv na telo in razmerja v prostoru, in tudi upa, da bo vsa tri dela lahko uprizoril isti večer na istem odru. 

Drugi del Faričeve nove trilogije Synesthesia (Zavod Flota) je premierno že napovedan za 18. oktober v Kulturnem centru Španski borci. In tako smo se že sami znašli v čutnih zaznavah radovednega pričakovanja možnih sinestetičnih občutkov, ki jih bo v avtorju in njegovih plesnih izbrancih vzbudilo prizorišče Velike dvorane Španskih borcev.

View Gallery 10 Photos