Mariborski baletniki navdušili tudi ljubljansko občinstvo. Jevgenij Onjegin se je za letos poslovil

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana je 6. decembra gostoval Balet SNG Maribor z novo baletno premiero Jevgenij Onjegin v koreografiji in režiji Valentine Turcu, tudi po njenem glasbenem konceptu. Balet je bil premierno uprizorjen 26. novembra na Velikem odru SNG Maribor ter doživel odličen sprejem gledalcev, enako je bilo tudi v polni Gallusovi dvorani. Z gostovanjem v Ljubljani je mariborski balet končal letošnje uprizoritve te naše nove baletne pridobitve, ki bo znova na programu SNG Maribor 9. februarja prihodnje leto.

Valentina Turcu je naša priznana baletna umetnica in koreografinja, ki je ustvarila več kot sto baletnih, gledaliških in opernih produkcij. Po končanem baletnem šolanju doma je baletne študije nadaljevala na lozanski baletni šoli slavnega Mauricea Béjarta, tudi plesala v njegovih znanih baletnih stvaritvah. Njen koreografski opus zajema široko paleto tako baletnih klasičnih kot neklasičnih ter sodobni del, na gledaliških in opernih odrih pa je prepoznavna kot izredna oblikovalka gledališkega giba in koreografskih utripov. Njeni koreografski uspehi segajo tudi čez domače meje, tako je začela graditi svoj avtorski mednarodni uspeh na baletnih odrih že leta 2011, ko je na Ščedrinovo partituro postavila balet Carmen (po Bizetu) za Balet HNK Split, ki je doživel izredne uspehe, pri nas je bil premierno predstavljen leta 2014, med njene koreografske uspešnice se vsekakor šteje tudi balet Romeo in Julija, ki ga je za Balet SNG Maribor postavila leta 2013 in je požel uspehe ter postavitve tudi v tujini, že leta 2014 je ustvarila glasbeni koncept, dramaturgijo in odrsko priredbo Tolstojevega romana Ana Karenina za Balet HNK Zagreb.

Prepoznavni koreografski slog Valentine Turcu je neoklasičen s pridihom novih plesnih trendov, je redka koreografinja, ki v svet baletne romantike vnaša duh novega časa; tako je leta 2013 prejela najvišjo strokovno nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije in istega leta je bilo o njeni koreografski odličnosti pri postavitvi baleta Romeo in Julija v reviji Dance Europe Magazine zapisano, da upajo, da bodo tudi ženske baletne koreografinje postale številnejše po vzoru Valentine Turcu in njenega uspešnega celovečernega baleta Romeo in Julija.

Po svojih treh uspešnih baletnih dramatizacijah ruskih del – Romeo in Julija na glasbo Prokofjeva, Carmen po Ščedrinovi partituri in Tolstojeve Ane Karenine na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega – je Valentina Turcu na baletni oder postavila še eno romantično rusko dejanje, kjer ljubezen kuje usodo glavnih junakov, roman v verzih Aleksandra Sergejeviča Puškina (1799–1837) Jevgenij Onjegin, ki ga je pisatelj v končni obliki predstavil leta 1833.

To je roman o mladem buržuju Onjeginu iz prve polovice 19. stoletja, ki ga že dolgočasi Sankt Peterburg in se ne najde niti na podeželju, kamor se je napotil po pridobljeni stričevi dediščini; je nihilist in zdolgočasen primerek naveličanega mladega ruskega plemstva. Na podeželju prijateljuje z mladim pesnikom Lenskim, ki je zaljubljen v Olgo, mlajšo hčerko gospe Larine, in jo v času obiska Onjegina tudi zaprosi. Starejša Olgina sestra Tatjana je samostojno in izobraženo dekle, ki jo Onjegin privlači, v knjižnici njegovega strica pa se zagledata in na prvi pogled tudi zaljubita. Tatjana odkrito izpove svojo ljubezen Onjeginu v pismu, medtem ko on svoja čustva zataji in jo zavrne. Na družabnem plesu Onjegin celo kljubovalno osvaja Olgo, prijateljevo zaročenko, kar pripelje do častnega dvoboja, v katerem Onjegin nehote do smrti ustreli Lenskega. Dvoboji so bili v tistih ruskih dneh kar pogosti, saj je tudi sam Puškin podlegel tovrstni smrti pod strelom ljubosumnega moža, menda ko je v svojem življenju in v svojo korist rešil kar dva ducata dvobojev. Smrt Lenskega predstavlja dramatičen vrhunec romana, ki pa se ne konča na tem mestu, ampak Puškin svojo zgodbo nadaljuje po preteku let, ko sta tako Olga kot Tatjana poročeni, prva sicer ne ravno srečna, druga pa s knezom Greminom v srečnem zakonu, tako da je tokrat zavrnjen nesrečni Onjegin, ki ji je po tolikih letih le priznal in izpovedal svojo ljubezen. Ona ga sicer krepostno zavrne, čeprav ni nedovzetna za njegovo dvorjenje. Roman se nekako nedokončano konča ob čustvenem umoru Onjegina in nadvladi ženske kreposti.

V Ljubljani smo se že imeli možnost srečati s Puškinovim romanom na baletni sceni, in to leta 2011 z baletom Onjegin na Festivalu Ljubljana v izvedbi Akademskega državnega baleta Borisa Eifmana, ki ga je koreograf Eifman postavil v prelomno leto 1991, torej v sodobni čas novih trendov, se tudi poglabljal v karakterje junakov novega časa po vzoru Puškinovega romana, ko rusko podeželje zamenjajo gradbene konstrukcije in pod mostovi stečejo novi zapleti novih dni, za glasbeno spremljavo pa uporabil romantiko Čajkovskega.

Koreografinja Valentina Turcu je s čutno žensko liriko barvala čase ruske Puškinove romantike, ko je v dveh dejanjih izpisala ljubezensko dramo sovaščanov ter naveličanega buržuja, ki mu je življenje nudilo preveč in so njegova čustva zatajila v hladu lastne brezsrčnosti ter fatalnega napuha.

Koreografska vsebnost romana preletava na sceni v slikah, ki si sledijo kot filmski kadri in se prostorsko sočasno spreminjajo. V koreografskem jeziku avtorice se vpletajo tudi rahli pantomimski vzgibi, ki se jim sledi kot sestavnemu delu odrske pripovedi, kot animaciji neizrečenih besed. V svojih povezavah modernih baletnih oblik pa koreografinja le prevečkrat uporabi istovetne sodobne talne oblike, ko plesalci iz baletnih višin vešče zdrsnejo na tla, se kotalijo in oznanjajo lastne čustvene oblike, sicer muzikalično sila uglašeno, vendar pa obstaja cela lestvica možnosti tudi v sodobni plesni ekspresiji, ki tudi lahko barvajo raznolikosti čustvenih stanj.
Prvo dejanje se začne z uverturo romantične Rapsodije na Paganinovo temo (op. 43), Variacija št. 18 Sergeja V. Rahmaninova, ko glasbeni toni prelestno širijo jesensko barvitost ruske pokrajine, z njegovim Koncertom za klavir in orkester (op. 43) se balet tudi konča, enako nedokončano, kot sledi v romanu. Koreografinja slikovito poglablja ljubezenske preplete, zaplete in karakterje ruske družbe tega časa v zgovornih plesnih oblikah ter v glasbeni romantiki velikega P. I. Čajkovskega, in to v glasbeni izvedbi njegovega znamenitega koncerta za klavir in orkester št. 1 v b-duru (op. 23); glasbena izvedba simfonični orkester SNG Maribor, dirigent Dominic Grier, solista na klavirju: Katarina Lotrič in Denys Masliuk.

V prvi sliki baleta se srečamo s podeželjem gospe Larine (Tanja Baronik), v prazničnem vzdušju ob zaključku žetve, kjer se uzre srečni par, Olga Larina (Tijuana Križman Hudernik) in Vladimir Lenski (Matjaž Marin), tudi simpatično opiti Triquet (Yuya Omaki), ki je v vseh slikah opazen kot neke vrste statusno stanje ali vezna nit ruskega plemstva, vsekakor tudi v svoji enkratni izvedbi, ko njegovi baletni koraki letijo v daljave ter višave, se tudi neslišno dotikajo tal, in zna hkrati še zabavati ter nasmejati razigrano množico. V to igrivo in radostno vzdušje opitih ter zaljubljenih mladih ljudi vstopi tujec, meščan Jevgenij Onjegin (Anton Bogov). Tatjana Larina (Jelena Lečić) ga takoj opazi, že v naslednji sliki se znajde v knjižnici njegovega strica, kjer se srečata in njuna čustva tudi usodno zatrepetajo. Slike se tekoče kadrirajo iz zunanjega okolja v zaprte dvorane s pomočjo domiselno premikajoče se scene Marka Japlja, ko kompaktna ter stilna zunanja stavba na sceni premore več dvoranskih oblik ali zidnih zamejitev, tu je tudi drevo, ki je enkrat v sredini scene, drugič na eni ali drugi strani. Vrtljiva premičnost scene in oblikovanje luči Aleksandra Čavleka dodata še svoj oblikovni ton k nepretrgani poetični liriki in rastoči dinamiki koreografske pripovedi, ki jo krasijo tudi elegantne kostumske oblike Alana Hranitelja, modna pestrost ter raznolikost takratne ruske družbe vaščanov, meščanov, buržujev, plemičev ter državnih mogotcev.

Tijuana Križman Hudernik in Matjaž Marin sta v svoji plesni izvedbi okrašena z vencem mladostne sreče, ki kar žari iz njunih čutnih pogledov, se tudi širi v čustvenih izlivih in lepotah gibalnega izražanja, kjer za povrh vlada še njen pristni nasmeh, seveda v prvem dejanju, v drugem dejanju pa se sledi le še njeni bolečini usode. Balerina Tijuana Križman Hudernik je zasijala v svojem plesnem sijaju, ki ga je osvojila in pridobila po baletnem šolanju doma, nato, nato še nadgradila na Akademiji gledališča La Scala v Milanu. Drugo alternacijo vloge Olga pleše Asami Nakashima, Lenskega pa naš mladi baletni up Filip Jurič, ki je tokrat nastopil v vlogi Huzarja, Olginega moža.

V svoji baletni predstavi Jevgenij Onjegin je Valentina Turku razdelila 30 vlog, kjer nastopa trideset izvrstnih plesalcev mariborskega baletnega ansambla, in jim tudi dodelila zahtevne plesne izvedbe v stilu velikih duetov z obiljem težkih dvigov ter v različicah (tudi akrobatskih) gibalnih struktur in povezav v skladju ter sočasnosti izvedbe. Med pari je opazna tudi Asami Nakashima v vlogi Knjegine Aline, tudi Ljubljani poznana balerina Alena Medič, ki je bila v svoji solistični izvedbi in duetu zaznana tako kot leta 2006, ko je na ljubljanski premieri in med ljubljanskimi solistkami zaplesala kot ena Julijinih prijateljic v Vámosovem baletu Romeo in Julija.

Glavna junaka baleta Jevgenij Onjegin sta prav gotovo baletna solista Anton Bogov in Jelena Lečić, ki sta svoji vlogi znala vtisniti pečat različnih karakternih razpoloženj v prezencah lastne izvedbe. Bogov je mladosten ter nepredvidljiv, ko odigra fatalnega Onjegina v prvem dejanju, in je v svojem značilnem izrazu tenkočutno predan usodi drugega dejanja, tako kot zna biti zrela duša predana ljubezni. Njuni dueti plesnega skladja posegajo v višinske iluzije, ko Onjegin svojo Tatjano na eni roki nosi prav do oblakov njenih ljubezenskih sanj in ko v zadnjem dejanju vejeta bolečine vseh barvitih tonov obupa in neizrečenega, ki jih ona v svojih plesnih izlivih zna tudi berljivo zatreti, ko pa je njen duet z možem Knezom Greminom (Sytze Jan Luske) spoštljiv ter srčen.

Valentina Turcu je svoj balet Jevgenin Onjegin ne le izvirno pripovedno vtisnila na baletni oder kot koreografinja in režiserka, ampak ga tudi dramatično zaokrožila v dveh dejanjih, ko se prvo dejanje zaključi tik pred vrhuncem dramske zasnove, ko se Lenski trdno odloči za dvoboj, drugo pa začne s pripravami, ko Zrecki pregleduje orožje, končni izid pa smrt, od tega trenutka dalje pa zgodba tone v jesenski zaton življenja.

Koreografinja Valentina Turcu je znova ustvarila dramski balet z ruskim umetniškim pridihom, tokrat Jevgenij Onjegin, vezan na velikega ruskega romanopisca Puškina, ki v njeni lirični izpovedi in plesni estetiki, obdani s čutnostjo glasbenih poljan, pomirja ter plemenito navdihuje. Navdušeni avditorij je koreografinjo Valentino Turcu pričakoval tudi ob zaključnem poklonu na odru, žal pa je ni bilo in je spuščena zavesa naznanila konec še glasnemu aplavzu.

View Gallery 14 Photos