Mamma Mia! Nabito polne Križanke, navdušenje in stoječe ovacije …

V ponedeljek 15. junija, je iz Križank zadonelo navdušenje, verjetno se je tudi slišno razlegalo po mestnem jedru okoli prizorišča, saj bi bili doneči decibeli in glasno vzdušje gledalcev kar merljivi z onimi iz nogometnih Stožic. Tako se je namreč občinstvo vnelo na prizorišču muzikala Mamma Mia! švedske pop skupine Abba in za njihove popularne hite, ki so bili zajeti v eni zadnjih zgoščenk enakega naslova iz leta 1999.

Nastopajoči so bili že vidno obnemogli od nenehnega priklanjanja, ki je sledilo več kot dvajset minut po koncu zgodbe, in so kar zapustili oder. Gledalci, ki so zapolnili ves možni prostor gledišča, so se pač morali vdati in se umiriti ter so tako prav počasi zapuščali prizorišče, niti dež jih ni pospešil, reklo bi se, da je bil nenadni hlad osvežitve celo dobrodošel. Slovenska inačica muzikala Mamma Mia! ima za podlago originalno verzijo, le da je stekla v glasbeni priredbi z našimi umetniki in v slovenskem jeziku, postavljena pa na glasbo Bennyja Anderssona in Björna Uvaeusa, z dodanimi pesmimi Stiga Andersona, na besedilo Catherine Johnson, po originalu v Londonu, ki so ga za Little Star in v sodelovanju z Universalom ustvarili: Judy Craymer, Richard East in Björn Uvaeus, dodatne materiale in aranžmaje pa Martin Koch.
Producent predstave na prostorih nekdanje Jugoslavije je Jure Franko, ki je muzikal najprej postavil v Beogradu letošnjega marca v produkciji svojega podjetja Prospot d.o.o, nato je sledila Ljubljana, tečejo pa že priprave za Zagreb, tudi pogovori na območjih Črne gore in BiH. Pesmi je v slovenščino prevedel naš znani kantavtor Tomaž Domicelj in uspelo mu je, da se slovenski sičniki spevno razporedijo in da dolžine besed ali tiste z manj samoglasnikov, kot  je npr. kraljica (queen) ritmično ne izstopajo, besedilo je tudi dovolj razumljivo, glasbeno vodstvo pa je bilo v rokah Patrika Grebla, medtem ko je živahno zborovsko mladost dobro pripravil Tomaž Pirnat. Za prevode besedila in glasbene aranžmaje so morali pridobiti potrditev prav iz Londona. Producent je za vse postavitve na območju nekdanje skupne države izbral beograjskega režiserja Juga Radojevića, ki – kot se je dalo videti -, mu ta lahkotna žanrska zvrst prav leži, saj je celotna predstava stekla kot en sam vrteči se plošček. Medtem ko je scenografija inačica beograjske uprizorite, in tako bo tudi ostalo pri prihodnjih uprizoritvah tega muzikala.
Sceno je prispeval scenograf Aleksandar Denić, je zračna, izpostavlja pa tipično obliko mediteranske hiše s stopniščem in oboki ter malim dvoriščem z belo fasado in modrimi obrobami, okrašeno še s cvetno vzpenjalko, bugenvilijo. In kar je najpomembneje glede na množico nastopajočih – ne zavzame veliko prostora, je lahko premična, se širi, spreminja, prestavlja in oži po potrebi. Ob strani sedišča pa se boči še jadrnica, in so tako vhodi ter izhodi še dodatno razvejani. Tudi preoblikovanje scene se dogaja v hipnem gibalnem teku ob glasbi in v poltemi, tako da se zdi kot večerno nadaljevanje dnevnih dogodkov ali celo del scenske koreografije, ki jo je za muzikal prispevala naša znana koreografinja Mojca Horvat, avtorica že mnogih koreografskih del na tej glasbeni sceni.
Za dobro oblikovani govor je poskrbel Martin Vrtačnik, za prevod tekočih dialogov Živa Čebulj, kot kreativni sodelavec pa  je izpostavljen Branko Đurić-Đuro. Tudi za vsesplošno ozvočenje je bilo prav dobro poskrbljeno, ves čas (le med odmorom ne) pa je neutrudno igral Band v sestavi: klaviature: Patrik Greblo, Boštjan Grabnar, Gašper Konec; kitara: Robert Pikl, Miha Meglič; bas kitara: Anže Langus Petrović in bobni Jure Rozman. Kostumi Bojane Nkitović predstavljajo plejado mondenih stilov in niso identični s tistimi v Beogradu, čeprav stilno razpoznavni. Ni kaj, poročna obleka je sanjsko elegantna, za konec in v scenski obnovi izbranih songov pa se vsi nastopajoči še posebej preoblečejo v modni lesketajoči se blišč ameriške pop scene tistih dni.
Lahkotna ljubezenska zgodba s pridihom pereče realnosti in v idili poletja grškega otoka gotovo izvablja vzdihe in buri poželenja, ob spevni glasbi in zabavni postavitvi pa še toliko bolj. K tako neverjetnemu uspehu muzikala po Londonu in po Broadwayu 2001 pa je še dodatno  doprinesla filmska uspešnica Mamma Mia! iz leta 2008, tako da se beleži kar 54 milijonov navdušencev.
Glavna oseba te poletne melodične zgodbe je dvajsetletna Sophie/Lea Bartha, ki se odloči  čim prej poročiti, da ne bi njen bodoči otrok ostal brez očeta, tako kot je bila ona, ki ni nikoli od svoje mame Donne/Simona Vodopivec Franko izvedela imena očeta. K poroki sta povabljeni tudi mamini prijateljici: Rosie/Alenka Godec in Tonya/Damjana Golavšek, tako da spevnega obujanja spominov in nekdanjih dni v tej zgodbi nikakor ne manjka, povrh pa še skoraj vsaki misli sledi ena od pesmi.
Zaplet tudi mora biti, nastopi pa, ko Sophie najde in prebere mamin dnevnik ter odkrije tri možne kandidate za svojega neznanega očeta. Porodi se ji nora misel in povabi vse tri gospode na svojo poroko, kajti tudi vsak od njih je tistega davnega poletja pred 21 leti imel svoj vroči ljubezenski odnos z njeno mamo, in to prav na tem istem otoku, kjer onidve živita in je Donna postavila svojo taverno. Trije očetovski mušketirji, ki so iz same radovednosti pripotovali na otok svojih vzdihljajev, so: Sam/Uroš Smolej, Bill/Gojmir Lešnjak-Gojc in Harry/Marjan Bunič. Na koncu pa se vse zgladi in zgodi tako, kot mora biti, ko se Sophie s svojim dragim in prelepim Skyjem/Matjaž Kumelj le ne poroči, ampak se veselo odločita za pot k novim mladostnim doživetjem. Na dan poročne najave pa v zakonski stan vstopi Donna s svojo veliko ljubeznijo, arhitektom Samom, ki je tistega davnega poletja tudi postavil načrt za taverno.
Na otoku so prisotni še drugi prijatelji in člani strežbe: Pepper/Tim Lončar, Eddie/ Luka Sešek, Lisa/Maša Tiselj, Laura Ivančič, Ali/Tanja Pečenko, Urška Koželj in duhovnik Patrik Greblo. In ker je na takem otoku poleti prepolno ljudi, glavne dogodke in junake spremlja še množica nastopajočih, zboristi in plesalci, in povrh še domorodke, kar 24 jih je, in v pesmi ter plesnem vrtincu zaobjamejo prizorišče in trosijo obilje mladostnega elana ter nasmejanega optimizma. Oder v Križankah ni velik, kljub temu se je množica nastopajočih v koreografskem toku znanih plesnih atrakcij in motivov skladno pretakala po njem, kot bi jo nosil veter, in to tako določeno ter izpiljeno, da ni bilo ne zastojev in ne nepotrebnih poti, vse pa v skladju ritma, melodij ter mladostne razigranosti, ko je žar veselih oči obsijal oder in so nasmejani obrazi trosili žarke sreče. 
Za presenečenje slovenske uprizoritve Mamma Mia! je poskrbela mag. študija muzikologije, ki goji jazz, gospel in duhovno glasbo, igralsko in pevsko talentirana Lea Bartha, ki je svojo Sophie mladostno oživela in vlogo prezentno speljala prav do konca. Kot odlična igralka in pevka žanra muzikala je zablestela v svoji temperamentni drži Damjana Golavšek, ki je tudi ubirala največ aplavza, v vlogi Rosie pa izstopala   Alenka Godec, ki je znala svoji vlogi vdihniti specifično humorno noto. Simona Vodopivec je svojo Donno predstavila povsem realno, kot delavno žensko in zaskrbljeno mater, za solistične songe pa prejela obilen aplavz. Uroš Smolej kot Sam in Gojc kot Bill sta sceno muzikala popestrila z lastno noto igralskega profesionalizma, enako tudi Bunič, ki je izstopal še s svojim lirično obarvanim vokalom. Medtem ko se mladi pevec Matjaž Kumelj še gradi in postavlja v sceni muzikala.
V Sloveniji nimamo preveč izkušenj s sceno zahodnega muzikala, pa vendar so se ustvarile enkratne izvedbe tovrstne zvrsti, spomnimo se našega umetniškega presežka na tej sceni, muzikala Chicago iz leta 2002 v režiji Diega de Brea in izvedbi celjskega gledališča/SLS, ki je takrat obnorel gledalce in tudi gostoval v Cankarjevem domu Ljubljana. Razlika pri obeh uspešnicah je v tem, da se  je Chicago zgodil na podlagi glasbenega naročila in po zanimivi literarni predlogi, muzikal Mamma Mia! pa zasnoval na popularnem fenomenu pop skupine Abba, ki ob lahkotni zgodbi mladostne ljubezni in v mislih na poletno Grčijo teče tako kot  glasba, ki je svoj čas in očitno še vedno navduševala  množice. V Mestnem gledališču Ljubljana so se lotili še gledališke verzije muzikala Cabaret leta 2006 ter dosegli dober uspeh. V zadnjem času pa sta na plan prišla dva povsem slovenska muzikala, premierno postavljena leta 2014 –  Lizistrata/MGL in Cvetje v jeseni, za podlago pa imela literarni deli znanih slovenskih pisateljev (Andreja Rozmana-Roze in Ivana Tavčarja) in požela uspehe; Cvetje jeseni se je po lanskoletni uspešni jesenski premieri na Ljubljana Festivalu tudi letos znašel na programu poletnih Križank.
Dejstvo je, da takega vala navdušenja Ljubljana na uprizoritveni sceni že dolgo ni doživela, saj so med predstavo Mamma Mia! kar v ritmu poskakovale in ob tla udarjale noge, se vnele dlani in se vili vzkliki, ob koncu pa se celih dvajset minut stoje poplesavalo in skandiralo. Nič čudnega, da so razprodane junijske predstave, menda celo tudi one v avgustu; in je tudi pravšnji medijski pristop doprinesel k popularizaciji ter reklami tega muzikala.
Za muzikal Mamma Mia! se lahko reče, da je popoln programski zadetek 63. Ljubljana Festivala, ki se je izkazal kot osvežilno scensko pričakovanje poletne Ljubljane in njenih gostov, organizatorjem pa je verjetno kar žal, da niso ponudili še več uprizoritvenega prostora, kajti: "kdor ne riskira, ta tudi ne profitira". In če si želite zabavnega razvedrila ter ste lahko ali pa tudi ne fen skupine Abba, potem je muzikal Mamma Mia! tisti pravi dogodek, ki razbremeni in težo sedanjika zapakira v pozabo, pa čeprav le za en večer.

 

View Gallery 14 Photos