Dragi Luka, če ne bi bilo družbenih omrežij, bi se skoraj izgubila sled za tabo. Nekako dve leti bo minilo od najinega zadnjega novinarskega druženja, ko si pakiral kovčke za študij v Švico. Nam poveš, kaj vse se je v tem obdobju zgodilo lepega, dobrega in mogoče tudi malo manj dobrega?
Pred dvema letoma sem začel študij sodobnega plesa na Univerzi za umetnost v Zürichu. Ne da je to samo odlična priložnost strokovnega usposabljanja, ampak tudi priložnost spoznavanja različnih kultur, ljudi, mest, hrane, umetnosti, življenja izven Slovenije. Selitev je bila dokaj nenadna, kar vsekakor doprinese k dobrim, spontanim in malo manj prijetnim situacijam. Dogaja se mi ogromno dobrega, zato niti ne posvečam pozornosti malo manj prijetnim stvarem. Ko sem se ustalil, uredil vso številno dokumentacijo in našel sobo, je vse steklo kot po maslu. Glede na to, da Zürich ni bil del mojega načrta, moram reči, da se je vse odvilo zelo pozitivno. Uživam tukaj.
Se ti zdi, če pogledaš nazaj, da je bila to dobra ali celo odlična odločitev?
Večinoma nikoli ne ´gledam´ nazaj. Vedno poskušam odnesi le najboljše iz dane situacije. Dobra, odlična, najboljša, katastrofalna ali pa nepozabna izkušnja … Vedel sem, s katerim namenom se odpravljam in da grem sam na zadano pot. Lahko sem le hvaležen za dano priložnost. Če bi moral o tem odločati zdaj, najverjetneje ne bi bilo nič drugače. Nova poglavja ter preizkušnje so vedno dobrodošli pri meni. Rutina me oslabi.
Plešem že od plenic. Pridobil sem veliko znanja in izkušenj že doma v Sloveniji, zato sem samozavestneje stopil na tuj, nepoznan teren. Nikoli ne veš natančno, kaj te čaka, če te sploh kaj čaka. Trenutno doživljam življenje, o katerem sem po malem sanjal pred nekaj leti. Spoznavam in delam z ljudmi, katerih delo sem pred kratkim lahko spremljal le na spletu. Vsak dan je poln učenja, odkrivanja nepoznanega, veliko navdihujočih kot tudi zaskrbljujočih spoznanj, eksperimentiranja ter predvsem ljubezni do dela. Izkusil sem že veliko, vendar prav gotovo še ne zadosti. Kanček sanj, veliko dela in predanost. Preostalo prepustim dogajanju.
Vsako mesto na tem planetu je odlično za kakovostno ustvarjanje. Stereotipi ne vplivajo na zniževanje kakovosti dela. Če bi vsi stereotipi držali, bi po mojem mnenju samo doprinesli h kakovosti ustvarjanja plesa tukaj v Švici. Plesno dogajanje je dokaj zgoščeno, vendar visoke kakovosti. Nikoli nisem imel slabe izkušnje z ljudmi. Zdijo se mi zelo odprti. Stereotipi niso bili nikoli ´my cup of tea´. Presojanje je bolj konstruktivno, če doživiš takšno ali drugačno situacijo na lastni koži. Če je čaj okusen ali ne, se prepričaš, ko narediš prvi požirek.
Standardno vprašanje za vas ´plesalce na začasnem delu v tujini´. Koga in kaj najbolj pogrešaš ter kako to rešuješ?
Pogrešam domače, mamino kuhinjo, prijatelje v Sloveniji ter več pogovora v slovenskem jeziku. Včasih sem mi dozdeva, da slovenščina v meni izhlapeva. Ko imam počitnice, pridem nazaj domov ter poskusim nadoknadit vse zamujeno. Velikokrat so počitnice tudi delovne, vendar vedno toplo dobrodošle. Lepo se je vračati nazaj.
Težko verjamem, da je bil ta projekt predstavljen že pred dvema letoma. Čas res beži. V Sloveniji še nisem imel priložnosti predstaviti svojega dela od takrat, ko sem se odpravil na študij, drži. Največ nastopanja se odvija v Švici ter preostalih evropskih državah. Zdaj je največ časa posvečenega pripravam in nastopanju na različnih lokacijah po Švici v sklopu Stepsfestivala, kjer se predstavimo z bogatim repertoarjem različnih svetovnih koreografov. Plešem 24/7. To ni mišljeno kot pritoževanje.
Moj plan A je prav gotovo končati, kar sem začel. Sem v drugem letniku študija. Za prihodnje leto sem dobil enoletno pogodbo v plesni kompaniji v Nemčiji – Osnabrück, kjer bom opravil svoj zadnji letnik študija. Preprosto rečeno – praksa. Rad se prepustim toku dogodkov, še raje, ko imam neko varno strukturirano zgradbo. Po končanem študiju si prav gotovo želim nadaljevati plesno odkrivanje. Kam, kdaj in kako, ne vem niti sam. Vse ob svojem času.
Klobuk me je zapustil v Švici, preveč vetra tukaj (smeh). Ne bi rekel, da je klobuk sploh kdaj bil moj zvesti spremljevalec. Stalnica mi ne ugaja.
Imaš morda kakšen moto, ki te spremlja?
“Od vseh poti, ki ti pridejo nasproti, sledi le tistim, kjer je tvoje srce odprto, kjer so tvoje misli bogate. Takrat zapleše duša.” Nikki Rowe
Hvala in vse dobro ti želim.
