Mojster muzikala Luka Markus v intervjuju za naš portal podrobno opiše za kakšen projekt gre pri filmskem muzikalu Tim in kakšna je usoda muzikala v naši deželi.
Lep pozdrav in reagiram na tvoje obvestilo o novem spotu, ki si ga pravkar lansiral. Seveda zato, ker v njem pleše množica plesalcev. Pa nam prosim razloži zakaj se je 204 plesalcev znašlo v tvojem spotu?
Barbra, lepa hvala za priložnost predstavitve projekta in z njim vseh plesno-sodelujočih. Torej, ko in če boste bralci odtipkali v YouTube brskalnik besede ‘Svoboda, film Tim’, boste naleteli na glasbeno-plesni videoposnetek, ki je zgolj le odlomek slovenskega celovečernega muzikalnega filma Tim. In ravno prva skladba, ki se pojavi v filmu, je pesem Svoboda, za katero smo imeli vizijo, da jo obogati številna množica plesalcev, saj gre navsezadnje za žanr muzikala. Za film se je spisalo šest popolnoma novih skladb (izpod peresa Leona Firšta) in poleg Svobode, se v filmu pojavi še en ples, a na malo drugačen način – glavni lik Tima zapleše valček s svojo simpatijo Sofijo, ki je na invalidskem vozičku. No, več o zgodbi filma pa v nadaljevanju…
Koreografijo je prevzela Nataša Potočnik iz PK Forma. Si ji pustil proste roke, je sodelovala s tabo ali in tudi z režiserko?
Ideja je bila silno ambiciozna in klicala je po mnogih sodelujočih odprtega srca pri tem projektu dobrodelne note. Skladba Svoboda je pisana stilu broadwayskega swing jazza in vkomponirano ima tudi sekvenco, kjer se lahko stepa. Sam sem pri ustvarjanju filma prevzel koprodukcijo, pisanje glasbenih besedil, so-pisanje scenarija in navsezadnje tudi igro glavnega lika, zato sem k sodelovanju pri stvarbi koreografije poklical Natašo Potočnik, s katero sva se oba nekoč urila pri plesni pedagoginji Mojci Horvat in seveda, ker Nataša step enostavno obvlada. Brez oklevanja se je z veseljem odzvala povabilu. Razložil sem ji, da gre za dobrodelno obarvan film o dvajsetletnemu visokofukcionalnemu avtističnemu fantu, ki se lahko izraža le skozi glasbo. Splet okoliščin ga pripelje do spoznavanja pojma svobode, ki ga v pesmi enači z letom ptice, razsežnosti morja, hojo ljudi in osvobodilega zdravila glasbe. Sestavljeno koreografijo sva z Natašo posnela in pokazala ne le plesalcem njenega plesnega kluba Forma, temveč tudi ostalnim plesnim šolam, društvom in klubom iz okolice obale, ki smo jih prav tako povabili k sodelovanju. Dovolite mi, da se tu zahvalim vsem; hvala Plesnemu centru Fiona, Plesni šoli Animagus, Šporntnemu društvu Pike, EL1 plesni sceni ter Plesnemu društvu ELITE Koper za srčnost, trud in energijo. Posebna zahvala pa gre tudi vsem plesnim kapitanom; Arthurju Steffetu, Urši Grm in Gaynor Johnson. Hvala! Slednji so le s pomočjo posnetka koreografije naučili svoje plesalce plesne korake. Ko smo prvič vsi skupaj povadili, je bil hkrati to tudi čas generalke in nekaj trenutkov kasneje smo zadevo preprosto posneli. Režiserka in koproducentka Tamara Dervišević je bila z izpeljavo in posnetim več kot zadovoljna, predvsem pa se je nama obema odvalila gigantska skala od srca, saj so nam dan pred snemanjem odpoklicali avtobusni prevoz za vse nastopajoče in sva tako skorajda odvzela točko iz filma ven. Da ne omenjam, da se je tudi sredi Tartinijevega trga, kjer smo snemali najzahtevnejši del točke, strgal električni kabel za zvočnik. A, ker je pridna in delavna ekipa strnila glave in svoje znanje, smo na koncu vse lepo razrešili in na zadnjih atomih energije vse posneli. Ta dan je namreč bil zadnji dan sedem-tedenskega snemanja. Stresen, a ovekovečen.
Menda je bilo na Tartinijevem trgu v Piranu tistega dne zelo vroče, a predvidevam, da so se plesalci izkazali za prave profije?
Kar črtajmo besedo ‘menda’. Bila je savna na prostem! Snemanje smo sicer začeli pod prijaznim dovoljenjem mestne občine Piran na pomolu takoj ob svitu, a ko so za nas za nekaj ur zaprli prekrasni Tartinijev trg, se je le-ta bohotil v pozno-septemberskih visoko-poletnih temparaturah. Njegov čudoviti svetli marmor, na katerem smo snemali, pa je imel mnogo, mnogo stopnij več kot ozračje in zato smo se vsi dobesedno topili med snemanjem. Moram priznati, da kar dodobra obžalujem izbiro svojega kostuma, dolgih rokavov v črni barvi. Meni so med vsakim posnetkom morali brisati znoj s čela, plesalcem smo pa omogočili, da se poskrijejo v bližnji senci. Ponudili smo jim priskrbljeno ustekleničeno vodo, a so si pijačo in malco prinesli kar sami s seboj. In ne samo to. Vsi so bili sila agilni, pripravljeni, vztrajni in kar se da entuziastično nastrojeni k čim boljšemu nastopu. Profesionalnost vseh 204ih je bila izjemna! Lahko le rečem z vsem spoštovanjem. Bravo ekipa, kapo dol!
Skladba Svoboda pa tebi predstavlja kaj oz. za kakšen projekt torej gre?
Dovolite mi, da zdaj malo bolj opišem projekt. Film je nastal v želji podrobne predstavitve življenske zgodbe mati in sina s posebnimi potrebami. Nje tegobe in nje prednosti, lepote. Mati Polona, ki jo igra fantastična Damjana Golavšek, zatre svojo izredno uspešno glasbeno kariero v prid oskrbi za svojega sina Tima, ki ga igram jaz. Sam sem odraščal v okolju zavodov s posebnimi potrebami, ker je moja mati uspokojena defektologija. Vse vrhunce zgodbe in vse podrobnosti prikaza življenja nekoga z avtizmom pa sta zapolnila, na predlog moje mame, Andreja Pader in Filip Jagodič. Mati in sin v prav takšni situaciji, s tem, da je Filip tudi paraplegik in popolnoma slep. Ampak, genij na področju glasbe, petja, petja ‘v rikverc’, igranja več skladb hkrati na klavir in poznavanja glasbe v več jezikih. Najin prvi klic z Andrejo je trajal namanj tri ure, prvo spozavanje v živo pa še kakšno uro več. Andreja je bila ganjena, kako sva se s Filipom povezala in več kot srčno naklonjena pri deljenju opisovanja življenja z avtističnim sinom, ki po eni strani briljira pri omenjenem, a po drugi strani zna med napadi posledično narediti drago finančno škodo, ki včasih nimajo razlage, kaj jih sploh sproži. Pomiri ga le mama. Vse to in še več se je vkomponiralo v zgodbo filma s splošnim namenom, da se o tem ozavešča, prikaže, razume in posledično izkoristi v prid znanja novim generacijam skrbnikov ljudem z avtizmom, ki lahko s svojimi nadčloveškimi sposobnostmi veliko pridodajo. Zaplet filma (pozor spojler) je, ko Tima materi ugrabijo in ga prepustijo samega vandrati po Sloveniji. Takrat prvič, po svoje, okusi kaj je svoboda, zato sem iskal stvari iz vsakdana, s katerimi je Tim v zgodbi z njo povezan in jih tako zaobjel v besedilo skladbe. Če bi se želel bolj razširjeno razpisati o tem kaj je zame svoboda, bi bila skladba občutno daljša, a sem se bremzal, saj je pesem že tako najdajša skladba v filmu. Več poudarka bi namenjal osebnemu duhovnem miru in socializiranju, a kjub temu menim, da se ju lahko razbere med vrsticami verzov.
V spotu seveda gibaš tudi ti ampak predvidevam, da za to nisi potreboval koreografa in si sam skreiral svoje gibalne kretnje?
Za omenjeno skladbo gredo vse zasluge za nastalo koreografijo Nataši Potočnik, le prilagoditve na prostor, na dan snemanja, sem sam preoblikoval. Sem pa svoje triindvajsetletno plesno urjenje izkoristil v drugi glasbeni točki filma. Ta nosi naslov ‘Terapija’ in gre za duet, valček Tima in njegove simpatije Sofije. Tudi tega boste našli na YouTube-u in prav tako celotni film. Ko je ideja za Terapijo nastajala, sem želel skreirati Disney inspiriran slovenski valček, kjer lik t.i. princese ni običajen. V sled tegá, smo z njenim likom opozorili tudi na vse ljudi na invalidskih vozičkih in kako lahko tudi oni zaplešejo. V drugih besedah, vse se da, če se želi! In Sofija zapleše na podlagi novega občutka, tako kot tudi Tim, z ljubeznijo. Saj prav zadnji verz refrena veli ‘Glasba je kakor ljubezen, ljubezen je pa terapija.’. In med kreiranjem tega plesa, se je nama s Floro Emo dogodila prav prikupna nenačrtovana anekdota. Na začetku poletja 2018 sva se sestala na šolskem igrišču, lociran na stičišču več hišnih dvorišč naselja. Flora Ema je ves čas vadila na invalidskem vozičku, ki ga je prijazno posodli Varstveno delavni center Dolfke Boštjančič Draga. Ob koncu vaje pa Flora Ema samozavestno vstane iz vozička in vsa komedija je nastala ob temu, kako šokirano so ljudje pogledovali, kakšen čudež se je pripetil. Anekdot s snemanja je res malo morje.
Meni se zdi, da je bil nekaj časa pravi bum muzikalov, nato pa nastopi obdobje tišine. Kakšna je usoda muzikalov na slovenski sceni?
Hja, presneti kovid. Muzikal je zahteven in za lep izid je potrebnih ogromno sodelujočih in dolgotrajnost spajanja skupaj preprodukcije, pisanja, vadbe plesa, petja, igre, govora, pri vsem tem pa je treba še omeniti vse ljudi, ki tehnično bdijo nad projektom. Teh zna biti celo več kot nastopajočih. To terja čas in ogromno denarja. Svojo publiko muzikal v Sloveniji neizpodbitno ima, a smo navsezadnje mali trg in postaviti tako velik projekt je drzno in riskantno. Ponosen sem, da ima Slovenija popolnoma svoj lep muzialni opus avtorskih predstav kot so Cvetje v jeseni, Alpska Saga, Vesna, Povodni mož itd, kot tudi uspešne prevedene licenčne predstave; Mamma Mia, Briljantina, Druščina, Addamsovi, Annie, Hello Dolly, Mala nočna glasba in še mnogih drugih. Sam, in zelo verjetno nisem edini, jih zelo rad pišem in nekaj jih tudi čaka, da uvidi luč sveta, a se lahko zatakne pri denarju, izvedbi ali pa celo že pri pridobivanju avtorskih pravic. Močno, močno navijam, da bo v prihodnje še kdaj kakšen muzikal na slovenskih odrskih deskah, v izvedbi slovenskih glasbenih igralcev. Zakaj? Ker ravno gledališče ima to moč, da nas kot šport združi, gane, navdihne in celo odpelje v svet umetnosti. Če pa je vse to podprto tudi z glasbo in kakopak plesom, pa še toliko bolje.
Na Festival Ljubljana prihaja muzikal Fantom iz opere v originalu. Kaj si lahko obetamo oz. kaj si obetaš ti?
Končno! In škoda, ker ga nismo že sami postavili na oder Gallusove dvorane v Cankarjevem domu, kjer prav slišim, kako bi orgle tam prekrasno donele v Lloydovih melodijah. TAAAAA, TA, TA, TA, TA TAAAAAA….! Ta muzikal, ki je na pol opereta, je bajen, razkošen in nepozaben. Je pa tudi drag in krepko zacementiran z licenčno šablono. Na primer, na koncu (pozor, ponovni spojler) pade na oder veliki lesketajoči se lestenec. Potem je tukaj še razkošna kostumografija, ki jo poudarijo v predstavi tako, da postavijo na veliko stopnišče kar lutke oblečene v slavnostne maske med prizorom Masquerade. Ali pa kako uprizorijo podzemne vodne kanale v dvorani s številnimi svečniki ter meglico. Pa nivo zahtevnosti pevskih tehnik. Prava poslastica za navdušence sinteze pop ter klasične glasbe. Navdušenost po predstavi, bo zagotovo v višavah. Glede na to, da so pred kratkim po skoraj štirih dekadah Fantoma umaknili z broadwayskih desk, sem vesel, da na West Endu še traja in, da predstava osvaja nove države.
Kaj pa je konkretno tvoj trenutni projekt ali pa projekt bližje prihodnosti?
Upanja, da se še kje v Sloveniji ustvari muzikal, kamor bi lahko dodal svoj kamenček mozaiku, mi ne zmanjka. Se pa trenutno najbolj veselim projekta, ki bo mulimedijska predstava ob 20-letnici delovanja društva gluhoslepih DLAN. Tu bodo ravno gluhoslepi pokazali, da se vse da. Tudi zaplesali bodo!In kakšna je želja…nekoč, nekje zaplesati v katerem muzikalu?
Uf, če se osredotočim na slovesnki trg, bi zelo rad bil del ali naredil še kakšen muzikal, ki bi bil moj enaindvajseti v karieri. Denimo, o muzikalu po istoimenskem filmu Babica gre na jug, je že dlje časa govora. Morda bo kaj drugega, morda pa se pridružim kakšni mednarodni produkciji. Pustimo se presenetiti. Trenutno uživam v tem, kako lepo je film Tim sprejet in vas vse lepo vabim k ogledu.
Kaj pa je konkretno tvoj trenutni projekt ali pa projekt bližje prihodnosti?
Upanja, da se še kje v Sloveniji ustvari muzikal, kamor bi lahko dodal svoj kamenček mozaiku, mi ne zmanjka. Se pa trenutno najbolj veselim projekta, ki bo mulimedijska predstava ob 20-letnici delovanja društva gluhoslepih DLAN. Tu bodo ravno gluhoslepi pokazali, da se vse da. Tudi zaplesali bodo!
In kakšna je želja…nekoč, nekje zaplesati v katerem muzikalu?
Uf, če se osredotočim na slovesnki trg, bi zelo rad bil del ali naredil še kakšen muzikal, ki bi bil moj enaindvajseti v karieri. Denimo, o muzikalu po istoimenskem filmu Babica gre na jug, je že dlje časa govora. Morda bo kaj drugega, morda pa se pridružim kakšni mednarodni produkciji. Pustimo se presenetiti. Trenutno uživam v tem, kako lepo je film Tim sprejet in vas vse lepo vabim k ogledu.