Šesti večer plesnih filmov je potekal 6. marca 2025 v Kinoteki Ljubljana, v dvorani Silvana Furlana po izboru ekipe Plesnega teatra Ljubljana v sodelovanju z režiserko Natalijo Manojlović in Matjažem Mrakom.
Po tokratnem izboru se je predstavilo osem plesnih filmov nove umetniške svežine in novih snemalnih prijemov: V-Hodi / Snježana Premuš, Wake Up Call/ Andreja Rauch Podrzavnik, Love/ Vanja Meško Russenberger, Orbita verse Il / Kaja Lin Jagodič Avguštin, Human Algoritem / Denis Semič Simčič, Drop / Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, El Mateix aire / Anamaria Klanjšček in Bájanje / Neža Jamnikar. V filmih se sledi različnim krajinam v odsevih časa, ko ples v svoji jezikovni raznolikosti prostoru in času vdahne dinamiko življenja, koreografsko jasno zaznano in občutno.
V podnaslovu: Med arhaičnim in distopičnim, se v tokratnem naboru kratkih plesnih filmov največkrat izpostavlja človeško stisko, kot je osama, negotovost, izolacija, strah, kar vodi do prikritega ali odkritega nasilja, sočasno pa se zazna hrepenenje po naravi, lepoti, dotikih, sobivanju, spominih…in je vsak posamezni plesni film nedeljiva umetniška celota avtorskega podpisa. Skoraj polno dvorano Silvana Furlana je nagovoril Matjaž Mrak, na kratko oznanil tokratni izbor osmih plesnih filmov, tudi povabil avtorje k zaključnem pogovoru ter predstavitvi svojih izbranih filmov.
Prvi na vrsti je bil barvni film Snježane Premuš: V-Hodi (dolžina: 14´04´´, leto 2024), režiserja: Snježana Premuš in Luka Umek. V filmu se sledi bosonogi ženski, kako hodi med barvitim rastlinjem vse do vrat zaznane dvorane. Vstopila je v veliki prostor mnogih oken in vrat, v rastlinjak, obdan z zunanjim barvitim rastlinjem, medtem ko notranjost dvorane odmeva hladno zamejeno praznino. Ženska je zunanjo barvitost, in svobodo zamenjala za črnino ter utesnjenost urbanega prostora, kjer se prične njeno poetično popotovanje iluzij in bolečine ob kameri, ki beleži psihična stanja, napihuje stene, ali pač pot snemalnim kotom ilustrira njen boj preživetja; v novem vzgonu se plesalka na novo osvobodi, in najde novi izhod k zunanjem zelenju. Junakinjo hoda, vhoda in izhoda je zrelo ter sugestivno oblikovala Sanja Nešković Peršin v koreografiji in scenografiji Snježane Premuš / Direktor fotografije, montažer: Luka Umek/ Glasba: Ida Hiršenfelder / Producentki: Barbara Zonta, Snježana Premuš / Produkcija: Produkcija.
Andreja Rauch Podrzavnik, avtorica barvnega, čb videa: Klic bujenja/ Wake Up Call (6´29´´,2004), je dejala, da jo je za plesni video inspirirala čudovita pesem glasbenika Bowrain-a, izpostavi pa nesmiselno tavanja v sodobni izolaciji. Na videu se predstavi Športna dvorana Tabor v igri senc ter svetlobe, ki prodira skozi velika okna, ob izvirni glasbi, in plesni sugestiji treh plesalcev. V velikem prostoru se najprej zazna plesalca Mattio Cassona, kako tava po dvorani in zre v praznino prostora; se spominja, je neodločen, ali ne ve kod in kam…? Nato se v prostoru znajde še Krístýna Peldova, ki se povsem preda plesnem navdihu, in čeprav sta že dva plesalca na sceni, se le bežno srečujeta, za tren tudi obstaneta eden ob drugem, vse dokler ne vstopi še tretji akter plesne akcije , Ahmed Kullab, ko postanejo njihova križišča pogostejša. Trojka ob svojih plesnih izolacijah rahlja praznino ter zapolni prostor, kjer se vsako toliko ukaže ter izgine črni privid velikega opazovalca, podgana Disneyjevega izrisa. Tako kot sta prišla, tudi nenadno izgineta Kullab in Peldova; ob tem pa se zastavi vprašanje, ali je v času občutnega nesodelovanja sploh mogoče biti povezan v medsebojnih bežnih kontaktih?; možni nemi odgovor se nekam zlokobno odseva v črni iluziji privida. Za režijo videa se podpisujeta: Primož Korošec in koreografinja Andreja Rauch Podrzavnik/ DOP: Luka Karlin / Montaža: Andreja Rauch Podrzavnik, Luka Karlin, Primož Korošec/ Kolor korekcije: Jure Teržan / Krektif AC: Klemen Humar Grip, Matej Punger, Producent: Federacija, Tine Grgurevič, Svp Films.
Naslednji film, avtorice Vanje Meško Russenberger, spregovori o lepoti ljubezni: Ljubezen / Love (čb.,4´38´´, 2003), ki jo umetnica, modna oblikovalka in tekstilna ustvarjalka širi ter oplaja v umetniško zasnovanih modelih. Avtorica Vanja Meško postavi plesalko v središče urbanega dogajanja (Berlin), ki jo v izvirni plesni govorici vsakič znova navdihuje nova kostumska preobleka, postavljena ob bok urbanim prostorom. V zajetju fotografskega objektiva plesalka in kostum pridobita umetniški akcent prestižnega modnega modela, ki ob svoji gibki kostumski atrakciji, kar privlači poglede mimoidočih. Kar pa ni možno vedno in zlahka prezreti, ampak samo sprejeti, in se poglobiti le v to kar daje smisel (trenutnem) delu in življenju; kar je prilagodljivost, in je ljubezen. Scenaristka: Vanja Meško Russenberger / Koreografija: Vanja Meško Russenberger in Lana Kariž Meško / Direktor fotografije: Lilli Kuschel / Montažerka: Lilli Kuschel / Glasba: Muzikacaka / Plesalka: Lana Kariž Meško / Producentka: Vanja Meško Russenberger / Produkcija: Expander Film Berlin.
Kaja Lin Jagodič Avguštin na idejni zasnovi avtorskega plesnega projekta Orbita, zasnuje barvito filmsko verzijo Orbita verse II (2´00, 2024), kjer se znova sreča s francoskim umetnikom: Mickael Marso Riviere, v sedanjiku urbanega življenja, tokrat v Londonu, v novem prepletu bežečega dueta, ujetega v mestnih medprostorih. Ko eden drugega prehitevata, se križata, in brzita skozi velemestni utrip ter soustvarjata nove nepredvidljive prostorske interakcije dveh gibkih teles, nič manj atraktivne kot se jim lahko sledi v tovrstnih filmskih produkcijah velikih platen. Na Mrakovo vprašanje, kako jim je uspelo ustvariti tovrstne kadre v polnem središču Londona, se Kaja Lin zasmejala ter dejala, da ni bilo enostavno, in je trajalo. Koreografa, plesalca, avtorja idejne zasnove: Kaja Lin J. Avguštin, Mickael Marso Riviere / Snemalec in montažer: Ben Williams / Glasba: Seirian Griffiths.
Kratki barvni film bleščeče beline, Human Algorithm/ Človeški algoritem (3´00´´, 2024) se dogaja na višinskem betonskem platoju v režiji Alje Turk Hvala in Denisa Semiča Simsiča. Sledi se skupini plesalcev v črnih oblačilih, razporejenih po vrstah in razdaljah, ki v dinamiki plesa, ritma, ter tehnoloških zvokov lovijo hitrosti časa. Je kader prepletov gibanja, glasbe in vizualne estetike, ki fascinira, tudi fiksira poglede. Ob pogledu na višinski plato (ne na nebu, ne na zemlji), in na skupinske brzice plesnih atrakcij, se zastavi realno vprašanje o tehnologiji, ki vse bolj tlači človeka, ko ta postaja sistemski ujetnik, kar se zazna v urbani plesni skupin. Ob koncu programa je sledilo vprašanje o načinu snemanja, ko se pogled usmerja na ptičjo perspektivo- Denis Semič je razkril, da so kamero obesili na dron, da se je lahko snemalo iz ptičje perspektive. Koreografinja: Alja Turk Hvala / Snemalca: Denis Semič Simsič, Mark Volk / Montažer: Denis Semič Simsič / Glasba: Thule – Travis Lake / Plesalci: Alja Turk Hvala, Alexander Belin, Pascale Bond, Lucy Woodhouse, Beti Polanec, Nathan Dhugues, Manon Veenstra, Kyra Beswick, Mark Markočić.
Filmsko popotovanje po sončnem ozračju in urbanih (med) prostorih se prekine s plesnim filmom Drop (7´25´´, 2024), plesno-filmskega para: Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, ki imata že večletne snemalne izkušnje o sožitju giba in okolja. Drop je njun najnovejši plesni film, kjer se sodobni ples sooča z vodnim medijem znotraj velikega bazena prosojnih sten. Prične se s posnetkom množice mehurčkov, ki se prelivajo v globinah bazena, iz njega pa se izvije prvi plesalec. Temu sledi ritualni ples objemov v krogu manjše skupine plesnih prijateljev v mokrih črnih oblačilih, ki se nenadoma potopijo v nevidne globine. Tekoče gibko prelivanje v plitvini in na obrobju bazene privabi še večjo skupino plesalcev, ki v svoji plesni vnemi tekoče valovijo, in se skupinsko potopijo v igrivi vodni medij; kamera pa v danih globinah osvetli zamegljene globine, po katerih valovijo združljive prosojne oblike. Koreografija: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia / Direktor fotografije: Fabris Šulin / Asistenca kamere: Urban Košir, Aljaž Novak / Music: Mateja Starič / Plesalci: Eri Nishibara, Luka Vodopivec, Rebecca Granzotto, Paula Garcia, Alessio Saccheri, Pietro Di Salvo, Iva Ilievska, Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia / Produkcija: Zavod Mn Produkcija – Mn Dance Company.
V režiji slovenske koreografinje Anamarie Klanjšček in katalonskega glasbenika Joana Péreza –Villegasa se je kot 7. po vrsti predstavi kratki plesni film El Mateix aire / Isti zrak (3´37´´, 2024). Je film skupnega sožitja umetnosti in narave, tudi spevne svobode posameznika, kjer se sledi plesalki ob njenem gibkem raziskovanju mediteranskega sveta ter širinam njene plesne svobode. Enako svobodno vstopa v vidno polje, koraka ter snuje glasbenik, kot tudi Sara Janašković, ki širi svoj znakovni jezik po milem ozračju. Mediterana. Plesnem filmu Isti zrak se sledi kot mogočnem klicu k naravi, svobodi ter miru, ko razpira nove interakcije na poljanah umetnosti. Scenaristka: Anamaria Klajnšček / Koreografinja: Anamaria Klajnšček / Direktor fotografije: Yari Stepanov / Montaža: Yari Stepanov, Maria Cuennet / Glasba: Joan Pérez-Villegas / Plesalci: Anamaria Klajnšček, Sara Janašković, Joan Pérez-Villegas / Produkcija: UIB & Conselleria de Mallorca.
Večer osmih filmov se zaključi z nenavadno vsebino barvnega etno-plesnega filma: Bájanje (14´35´´,2024) avtorice Neže Jamnikar, kjer se distopično naravno povezuje z arhaičnim. V filmu se sledi plesu na polju, tudi trem ženskam ki potujejo skozi različne krajine, in rajajo okoli mlaja, ko pa v polsnu zaslišijo glas mu sledijo, in se znajdejo na drugem koncu sveta. Odkrijejo kočo zakurijo ogenj, ob vročini in potu pa pričnejo tajati zatrte bolečine let in časa, ki jih spirajo ter hladijo v manjšem vodnem zajetju ob koči. Kot kaže so prišle na konec sveta, v pričakovanju nove poti, novih obzorij… Režiserka, scenaristka, koreografinja, montažerka, producentka: Neža Jamnikar / Direktor fotografije: James Risbey / Oblikovalec glasbe in zvoka: James Risbey / Glasba: Brina & String.si, Janja Habe / Plesalke: Katarina Bogataj, Gea Erjavec, Simona Kočar, Kaja Marion Ribnikar, Katarina Slapernik, Janja Habe, Darja Jamnikar, Lidija Lončarič, Neža Jamnikar.
Večer Plesnih filmov v svoji 6. ediciji prestopi tisto mejno črto želja in uka, ko se zaznajo novi umetniški pristopi k filmski umetnosti. Ko filmsko- plesno dinamiko in estetiko ilustrirajo v svojih scenarijih tudi plesni ustvarjalci, ob odličnih snemalcih in montažerjih pa izpostavijo ne le različne krajine, temveč tudi boleči utrip časa. Kako to unikatno filmsko -plesne estetike producirati v svet, bi bil sledeči korak umetniške nadgradnje in sožitja dveh ilustrativnih estetik, ki slikovito zaživita in obeležita čas.