Kultni Stravinski v kultni izvedbi Edwarda Cluga

Posvetitev pomladi (foto: Tiberiu Marta)

Na odru Velike dvorane SNG Maribor je bila 8. aprila uprizorjena baletna enodejanka Svatba, nova premiera gledališke sezone 2021/2022, koreografa in umetniškega direktorja mariborskega baleta Edwarda Cluga. Balet Svatba se predstavi v prvem delu baletnega večera, v drugem pa sledi odmevna Clugova predstava Posvetitev pomladi, v obnovi in pomladni osvežitvi z novo generacijo ansambla.

Balet Posvetitev pomladi je leta 2012 navdušil mariborsko občinstvo ob takratni premieri v sklopu Maribor – Evropska prestolnica kulture in izvedbi projektne postavitve Hommge a Stravinski, v poklon velikemu skladatelju in inovatorju nove glasbene dobe 20. stoletja Igorju Stravinskemu (1882 –1971) in njegovi 130. obletnici rojstva. Svoje avtorsko pomladno obredje je Edward Clug postavil tudi v spomin na tri sodobne koreografske izvedbe (La Sacre du printemps) treh velikanov nove plesne dobe: praizvedbi Vaclava Nižinskega (1913), Mauricea Bejarta in Pine Bausch; ko v gledališkem listu zapiše: ”Maurice Bejart je ustvarjal veličasten balet, Pina Bausch veličastno življenje. Iniciacijo moje postavitve predstavlja izvirna kreacija Nižinskega s svojo hermetičnostjo in (motečo/)naprednostjo za tedanji čas.” In če je Nižinski tistih dni s svojim (prehitrim) plesnim poletom v nove čase bil moteč in neuspešen, je Clug v avtorski obredni romantiki vodovja, scenskega očiščenja in gibalnih izolacij sodobnih dni fascinantno združil tiso nekoč in arhaično z utripi današnjega digitalnega sedanjika pred pragom robotike.

Edward Clug (foto: Tiberiu Marta)

Clugova Posvetitev pomladi ni nič manj navdušila Ljubljano, bila pa uprizorjena leta 2013 na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD) v okviru oktobrskega simpozija, posvečenega koreografu Clugu in njegovim baletnim stvaritvam: Ljubljana se odpira Edwardu Clugu. Nato je sledila še serija uspešnih gostovanj njegove interpretacije arhaičnega pomladnega obredja po svetovnih odrih, a se obnovljena predstava ob svoji jubilejni desetletnici znova vrača na domači mariborski oder. O koreografskem delu smo na portalu Parada plesa že poročali pred desetimi leti, o vsebini in glasbeni strukturi, ki sledi ruski legendi in ritualu žrtvovanja device, o njenem plesu, ki teče vse do smrti v čast in daritev (poganskim) bogovom za novo letino, rodnost in življenje.

Posvetitev pomladi (foto: Tiberiu Marta)


Koreografska zasnova pomladnega obredja se prebuja v svetlobi jutranjega svita, v plesu pričakovanja, tudi čakanja novega rojstva ob sočasnem umiranju starega; in je nova pomlad tudi nova sila vzgona, ki obuja nov življenjski obtok. Priprave na obredje zajamejo celoten baletni ansambel, ki v prosojnih kostumih kožne barve odseva primarno telesnost, njih golo upanje, pretkano s strahom. Ko pa zadonijo toni glasbenih amplitud, se po odru izlije veličastje vodene sile, vodovje plodnosti in očiščenja, simbolika rodovitnih moči življenja. Mogočna scena se organsko prelevi v drseči bazen novega plesnega vzgona, novih ravnotežnih stanj na mokri drsni površini, ko mladenke sugestivno drsijo po gladini, med njimi tudi ona izbrana, ki ritualno sledi svoji usodi, tudi ji ne more ubežati. Je žrtev nevednih, vendar verujočih v moč obredja, ko ritualno čaščenje sočasno obuja njih vero, tudi povzdigne moči za nove borbe možnega preživetja. Kostumografijo je zasnoval Leo Kulaš, scenografija ritualne posvetitve in očiščenja je delo Marka Japlja, asistent koreografa je Gaj Žmavc, svetlobno oblikovanje pa prispeval Tomaž Premzl, oblikovalca zvoka: Gregor Mendaš in Rene Nemec.
Plešejo solisti in baletni ansambel SNG Maribor: Izbrana: Evgenija Koškina, ženske: Tijuana Križman Hudernik, Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Olesja Hartmann Marin, Mirjana Šrot; moški: Sytze Jan Luske, Yuya Omaki, Jan Trninič, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Abram Viktor Golub. Simfonični orkester SNG MB ob koncertni mojstrici Oksani Pečeny in pod dinamično taktirko dirigenta Simona Krečiča, umetniškega direktorja Opere SNG, je prispeval tudi svoj glasbeni vzklik k uprizoritveni celoti.

Svatba (foto: Tiberiu Marta)

In če se je Clug pred desetimi leti s svojo koreografsko poetiko Posvetitve pomladi poklonil jubilejni obletnici rojstva skladatelja Stravinskega, je letošnja obnova istega dela bila kar nov poklon njegovi 140. obletnici, in je ravno preteklo 50 let od skladateljevega tuzemskega odhoda. Tudi je baletna kompozicija Svatba Igorja Stravinskega za štiri klavirje, tolkalce, zbor in pevske soliste ter po njegovem libretu svojo odrsko praizvedbo doživela v koreografiji Bronislave Nižinski leta 1923 v Parizu pod naslovom Les Noces; ko bo v drugem delu sezone 2022 –23 minilo okroglih 100 let od njene prve postavitve.

Skladatelj Stravinski se v svoji Svatbi izvirno prikloni ruski folklori in njihovim poročnim šegam, ko v narodnem prvinskem duhu zadonijo ritmi tolkal in zven klavirskih tipk, se sliši zbor in pojejo vokalisti. ” /…/ morajo se tudi solisti in zbor približati tolkalnemu načinu petja, za nekaj časa pozabiti na belcanto in se podrediti ritmu  – prvi in osnovni prvini glasbe,” je o posebnostih folklorno obarvane baletne skladbe Svatba zapisal dirigent Simon Krečič ( gledališki list).
Baletna enodejanka Svatba, vnaprej dogovorjenega poročnega obredja dveh družin, se zavrti v ritmičnih pospeških štirih scenskih prizorov: Kita, Na ženinovi domačiji, Nevestino slovo, Poročna gostija. V prvi sceni je ona, nevesta Monja Obrul (alternacija Catarina de Meneses), vidna na eni strani odra in je on, ženin Tamas Darai (Jan Trninič), na drugi strani, njun videz pa odsev negotovosti, ko sta videti kot tujca eden drugemu. Je prizor imenovan Kita, kjer se objokani nevesti ureja pričeska in spleta kita. Iz nje pa vre žalost, ko ve, zakaj jo pripravljajo, vendar ne ve, kaj jo čaka. Ko v njeni neposredni bližini predporočni obred opazujejo še radovedne mladenke, naslonjene na mobilno sceno, sicer pa so meščani tisto glavno vodilo poročnega pričakovanja, pospešenega rajanja in hitrega plesnega ritma korakov in poskokov; ko zaplešejo ženske: Tijuana Križman Hudernik, Beatrice Bartolomei, Asami Nakashima, Ema Perić, Mirjana Šrot, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Tea Bajc; in moški: Andrea Schifano, Yuya Omaki, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub, Lucio Mautone, Christofer Thompson, Tim Dolinšek. V predstavi nastopata še Nevestina mama: Evgenija Koškina (Tijuana Križman Hudernik), in ženinov oče: Sergiu Moga (Gaj Žmavc).
V starodavnem obredju svatbe se kar večplastno osvetlijo ljudski običaji, ki jim nesrečna nevesta in ženin skušata najprej ubežati, vendar pa mlada, kot sta, se znata medsebojno zbližati in združiti. Mati neveste in oče ženina se izkažeta kot starosta poroke, je par, ki nadzoruje, se dogovarja, tudi skrbi za pravilen potek dogodkov, ko pa so priprave tako daleč, da se nevesta poslavlja od doma, znova zavlada žalost, tudi se potočijo solze. Poročni rituali vsebujejo še prav posebne šege, ob nezaželeni poroki in jokajoči nevesti se pojavi še Lažna nevesta, vaški zabavljač: Sytze Jan Luske (Lucio Mautone), ki nevestin lik karikira, tudi vetri vzdušje.

Domiselna scenska postavitev Marka Japlja ob svetlobnih manipulacijah Tomaža Premzla konstruktivno in lahkotno sledi plesnemu dogajanju tako na odprtem kot v iluziji prostorskih zamejitev, in to le z dvema velikima samostojno premičnima pravokotnima stenama ali voluminoznima kockama, ko na vrhu enega celo obvisi uporniški poročni par, na ogled in v posmeh svatom. V spomin se vtisne še živa scenska ilustracija radovednih meščanov, ki za okni zidne stene radovedno spremljajo poročno dogajanje, tudi svatov, ki bi najraje vdrli v prostore mladoporočenca. Kostumografija Lea Kulaša se dotika mladostne beline deklet, ko mladeniče nekoliko zresni v črnih suknjičih, v splošnem pa kostumi rahlo odsevajo ruski folklorni stil, predvsem pa doprinesejo k plesni lahkotnosti. Koreograf Edward Clug je v svojem ustvarjalnem navdihu dorečeno izoblikoval glavne junake in njih odnose v značilnih suspenzih in ostricah hitrih čustvenih sprememb njemu lastnega plesnega izrisa; medtem ko Lažna nevesta velikih korakov in prostega stila frči in zabava po odru. V plesih svatov se koreografska struktura barvito plemeniti z ornamentiko ruske folklore, ko je vsak skupinski izhod niansiran kot specifičen folklorni izris, kar poglobljen uvid v poročne običaje nekoč, lahko še celo danes.

Posvetitev pomladi (foto: Tiberiu Marta)

Podčrtan scenski imenovalec obeh predstav je izpostavljena dramatična teža žrtvovanja ženske: za dobro letino v starodavnem pomladnem obredju in družine ob poročnem slavju; pač v umetniškem spevu in simboliki ruske folklore. Sicer se Edward Clug v obeh koreografskih delih, tako Posvetitvi pomladi kot Svatbi, popolnoma zlije s tonsko artikulacijo kultnega skladatelja, z njegovim ustvarjalnim (glasbenim) opusom. Ko skladateljevim ritmom vzpona in tihote, tudi energetskih izbruhov še posebej slikovito sledijo čutne roke plesalcev, kljub novodobnim koreografskim utripom, zastojem in lomljivim gibom so one tiste, ki se poetično izražajo, prepletajo, tudi povezujejo zunanje z onim znotraj telesne strukture, so srčne, pravzaprav v nebo dvigajoče se molitve, pristni gibalni vzkliki.
Postavitev in izvedba obeh koreografskih del Edwarda Cluga, Posvetitev pomladi in premierne Svatbe, se izkažeta po svoji dovršeni izvedbi umetniškega navdiha, ki tudi povsem osvoji poln avditorij njihove Velike dvorane; ko glasnemu navdušenju gledalcev ni bilo videti konca.