Jana Menger, Maša Kagao Knez. Hvalnica telesu in plesu.

Novo leto 2016 in nov plesni vzgon! Na odru Plesnega teatra Ljubljana in v produkciji Flota je bila 7. januarja uprizorjena prva letošnja plesna premiera, solistični plesni izliv Jane Menger, 70-minutni plesni dogodek vabljivega naslova PlesIšče, v podnaslovu gledališkega lista pa  stavek: Hvalnica telesu tako kot plesu. In Plesišče je vsekakor prostor namenjen plesu, je oder PTL-ja, ki se namenja tudi plesni vadbi, vsakodnevni skrbi za virtuozno plesno telo, ki je lahko dobra popotnica, pač hvalnica umetniku plesalcu. Naslov PlesIšče se lahko razume in  seveda bere kot sestavljenka dveh besed, napisanih brez vmesnega presledka: Ples Išče, kar lahko pomeni, da ples išče plesalka, solistka Jana oziroma se celo prikrito meri na dejstvo, da se na naših uprizoritvenih odrih kar prevečkrat ples išče.


Solistične plesne uprizoritve na sodobni plesni sceni so že kar rariteta, sploh pa enourna uprizoritev čistega plesa brez scenskega okrasja ali performativnih nastavkov. Jana Menger že več kot 20 let aktivno pleše in ustvarja na sodobni plesni sceni, svoj čas odmevne duete z Rosano Hribar, kot je bil njun domišljen ples iztrganih besed in gibalne komunikacije Istokopakaj (2004), pa tisti na obodu kovinske konstrukcije z Dušanom Teropšičem Poroka, ali improvizacije novomeškega tria Jana-Gregor-Rosana, največkrat pa se ji sledi v predstavah fizičnega gledališča Potočanove plesne skupine Fourklor, zadnje čase tudi v povezavah z gledališko sceno.
Koreografinja in plesalka Maša Kagao Knez je bila pobudnica Janine solistične predstavitve, ko jo je ob priliki vprašala, zakaj ne ustvari svojega sola, Jana pa je kar izstrelila, da bo, če bo ona stala ob njej. In tako sta lanskega oktobra začeli raziskovati ter nabirati plesni material, Jana pa se je začela posvečati svojemu plešočemu telesu in kondiciji. V gledališkem listu se pod koreografijo podpisujeta obe, seveda Maša tokrat kot svetovalka, opazovalka in opora – oziroma kot to imenujemo – "tretje oko", ki ves čas budno spremlja koreografski tok, ki je tokrat sledil novodobni glasbeni sestavljenki in lepljenki Tomaža Gorkiča.
Plesni solo PlesIšče je fragmentarno zasnovan in zaokrožen v tri plesne skice, vsaka pa umeščena na določeni segment odrske površine. Predstavi se sledi kot plesnemu traktatu preplesanih spominov, ki ga avtorica zaključi z anekdoto o liku in ob glasbeni kulisi, ki še dodatno poglablja pojmovanje lika, tudi drastično, pač zgodovinsko večpomensko niansira. Že pred začetkom se vzdolž zadnje stene v svetlobi  reflektorjev osenči mali oder, skrajšana scena ali oder v malem na veliki prazni površini celote. Ples se začne, ko vanj samozavestno in nič manj vabljivo vstopi ona, zvezda, plesalka, obdana z zlatim leskom hlačnega kostuma, čezenj pa enako bleščeča se črna bluza daljših rokavov. Vstop je kar zvezdniško sijoč, telo izpolnjeno z vsebino plesne strukture, ki jo tudi svobodno zariše v svojo linearno, vendar razgibano plesno ilustracijo novih gibalnih sosledij in večkrat zamrznjenih trenutkov. Plesalka enako kot v duetu z novodobno glasbo tudi v presledkih tihote snuje svoje kratke gibalne vsebine in se njeni plesni verzi dinamično snujejo, repetirajo, še dodatno barvajo v vzdušju njenih živih  pogledov, izčiščenih gibov; je pesnica gibkih  verzov in novih gibalnih vsebin, ki prav novodobno zazvenijo v tonih mladostne plesne energije;  v spominu pa se za trenutek utrnejo časi kabareta, šova …
Potem se zgodi preobrat, ko plesalka zapusti svoj miniaturni oder in nepričakovano zdrsi po tleh, se voljno kot meduza širi po drseči gladini kontaktnih gibalnih vsebin, tudi drsi in se pretaka po tleh, kot da telo ne bi imel  teže, snuje in rahlja svojo novo poetiko upočasnjenega prelivanja, se upira tlom, odskakuje v višino, zdrsi v daljavo, ko se zdi, da plešoče telo celo oži in širi dimenzije odra ter se brez sile trenja sooča z materijo. In je na sceni sirena, ki se izvije iz talnega dna, ko vstane, njena črna bluza kar zdrsi, zlati kostum pa na novo okviri lik plesalke v tej zadnji tretjini. Tretji del je določen poizkus združitve v novo celoto, vendar tudi že nekoliko razpotegnjen; ko ravno v pravem času nastopi rez, tako da koreografski lok le ostane še dovolj napet in strukturiran. Plesalka se ob koncu simpatično preslika v novi kader, v gledališko sceno, ko prostodušno opisuje resnični dogodek iz nedavnega gostovanja, gledalcu pa obudi realni svet neštetih likov: želenih in nezaželenih, umišljenih, zamaskiranih, prenapetih … Je kar težko našteti vse variante in deviacije, ko pa je veriga človeških osebkov že tako dolga.
Plesna predstava PlesIšče je dobrodošel novoletni plesni poklon, odlično zasnovan solistični monolog Jane Menger v duetu z glasbo  Tomaža Gorkiča in ob koreografski podpori Maše Kagao Knez, ki posega v intimo neizrečenih misli, v katere se neopazno vrašča, tudi groteskno senči vsakodnevna sivina, kar solistični plesni kreaciji poleg umetniškega predznaka doda tudi aktualni uprizoritveni pečat.  
… (foto: Drago Videmšek)
View Gallery 11 Photos