Intervju z mAno. Telo nikoli ne laže. Torej je popolno za intervju.

Leto je naokoli in že je nastopil čas novih šolskih produkcij. Srednja Vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana / SVŠGL – umetniška gimnazija, modul sodobni ples je 23. marca tik pred začetkom vsakoletnega zaključnega dogodka Pred-premiera poskrbela za presenečenje oziroma za svečano odprtje svojih novih delovnih prostorov za plesni in gledališki pouk. Na prostoru ob njihovi pridobljeni in obnovljeni gledališki dvorani na Kardeljevi ploščadi 28a v Ljubljani je na novo zrasel Plesni in gledališki center, z dvema novima velikima dvoranama: baletno z drogovi in še večjo za sodobni ples, s sanitarijami in slačilnico ter sobo za pedagoge.

Za to dvoransko razkošje je bilo treba nabaviti in postaviti dve črni kontejnerski škatli ter ju prizidati k že obstoječi stavbi na omenjeni lokaciji. Na žalost kontejner, nekoč namenjen naši nevladni plesni sceni, ni prišel prav za potrebe SVŠGL, ker ta nikakor ni mogla dobiti potrebnih dovoljenj, in je tisti obljubljeni plesni kontejner odpotoval na severovzhod Slovenije h glasbenikom ter prijetno obogatil njihove tamkajšnje prostorske potrebe. Potrebna sredstva za omenjeno programsko in prostorsko pridobitev prihajajo iz sklada Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport za srednješolske namene, častna gostja pri odprtju in na Pred-Premieri´16 je bila ministrica dr. Maja Makovec Brenčič, ki je s svojim prisrčnim pozdravom spodbujala mlade plesalce, ob zaključku pa se pomešala mednje in jih pohvalila za njihovo izvirnost, prisrčnost in sodobnost, ko so dihali kot eden, tako kot pravi tim.  
Ravnatelj Alojz Pluško se je v svojem nagovoru dotaknil razvoja Srednje vzgojiteljske šole Ljubljana, ki je s programom predšolske vzgoje začela leta1949, leta 1991 je pod njihovo okrilje prišla še splošna gimnazija, da bi leta 1999 sprejeli nov programski sklop umetniške gimnazije za sodobni ples, ki je v šolskem letu 2010 pridobila še oddelek za dramsko-gledališki pouk. Pouk sodobnega plesa poleg splošnih gimnazijskih predmetov in priprav za maturo zaobjema še strokovne predmete, kot so: sodobne plesne tehnike, ustvarjalne delavnice, klasični balet, uporabna anatomija, glasba, zgodovina plesa in odrske umetnosti, ki potekajo pod umetniškim in mentorskim vodstvom strokovnega tima; Nataša Tovirac, Petra Pikalo, Mojca Dimec, Tamara Polanc / 1. letnik; Sinja Ožbolt, Dušan Teropšič, Aja Zupanec, Tina Dobaj / 2. letnik; Maja Delak, Nina Fajdiga / 3. letnik; Andreja Rauch Podrzavnik, Aja Zupanec / 4. letnik 
Letošnja tema, ki je v drugi polovici šolskega leta ustvarjalno okupirala štiri letnike ali štiri srednješolske stopnje plesnih razredov (1.-4. h), je stekla na tematiko intervjuja, intervjuja z Ano – z mano, in temo so simpatično ter domiselno spletli v naslov: Intervju z mAno. V gledališkem listu v obliki knjižice so se dijaki podrobno razpisali o svojih razmišljanjih, povezanih s temo, si zastavljali vprašanja, iskali in izpisovali odgovore ter jih skupaj s svojimi mentorji spletali v kompaktne gibalne celote, ki so se izvijale iz besed in utrjevale v plesnih strukturah. Tako nizi strnjenih misli in vprašanj, tudi vrstic rime, tekoče in domiselno polnijo strani programske knjižice. Za dramaturgijo predstave in gledališki list je poskrbela Andreja Kopač; za glasbo Matjaž Predanič in Luka Prinčič, kostume Urška Recer, oblikovanje svetlobe Urška Vohar, tehnično vodstvo Marko Levičnik, oblikovanje frizur Srednja frizerska šola Ljubljana.
Kolektivno samospraševanje zaključnega letnika in maturantk 4. h  je razpiralo njihova zrelostna obzorja ter so se ob vprašanjih bočili tudi njihovi zreli ter domišljeni odgovori, celo v rimah, kot npr.: Vsako vprašanje, ki se ga zastavi, bo vsak od naju drugače sprejel, eden bo shodil, drugi z njim na mestu obsedel. In so na oder prve vkorakale dijakinje 4. h, urejenih mladostnih frizur (tudi kitke so postale očitno aktualne), lahkotnih oblačil, saj trikrat vstopajo na sceno, za povrh pa na koncu uprizorijo še presenečenje za pedagoge, ravnatelja ter v zabavo gledalcem. Toliko kot so ta večer plesale, verjetno še niso, sicer v pripravah na predstavo pa gotovo.
Njih petnajst – Agata Anžur, Gaja Drekonja, Zala Erznožnik Podreka, Jerneja Fekonja, Kaja Ferenc, Natja Hahn, Manja Kovač, Tajda Kužner, Olivera Milašinović, Nika Murtič, Iza Pantar, Bela Pikalo, Lara Rifl, Zoya Sagmeister Martini in Petra Slokan – je po odru razgrnilo svoja Mesta po prostoru, svoje plesne utrinke, zapisane v besedah: Hoja, Tek, Gib, Manifest Intervjuvanca – Kako se počutim?, Levo-desno, Levo-desno? Stop! Izpostavi se! Še enkrat … ne, Še enkrat … in Gremo! In so hodile, korakale, tekle vzvratno in na vse strani, se tudi postavljale v poze v pričakovanju prvega intervjuja ali možnega selfija, tudi razmišljale o sebi: Kako vemo, da sami sebi ne lažemo? in o tem, kaj je prostor moje prihodnosti. Prostor raziskovale in se izpostavljale v solističnih oblikah ter duetih tiste, ki jih očitno vleče na poti plesnega profesionalizma, vsaj sodeč po plesnih oazah, ki so jih zavele. Objemov ni manjkalo, kot bi se pripravljale na slovo, ki prekmalu prileti, in na glasbo Jocelyn Pook zavele Objem v slovo. Zala Erznožnik Podreka se je predstavila kot lirična pisateljica spisa Pred očmi si zarišem figuro … Tudi pesnica, ko je njen tekst uglasbil Matjaž Predanič, spevno pa zapela Bela Pikalo. 
Takoj za prvo predstavitvijo 4. h je na oder prijadralo njih 18 iz 1. h, da bi zaplesali svoj izvirnik: Intervju z(m)Ano, pri tem pa zapišejo, da se počutijo kot črno-beli jaz ali: Samokritična Ana. Zakaj jaz? Me je mogoče strah? Bi ali ne bi. Neodločnost in zvedavost sta prav gotovo sodili v njihove začetniške faze, na sceni pa so prav dobro delovali v svojih mladostnih oblekah in kot skupina tudi v izpostavljenih plesnih oblikah, njih sedemnajst – Tjaša A., Tjaša B,. Eva, Lucija, Zala, Zoya, Neja, Klara, Karmen, Pia, Pina, Tjaša R., Špela, Maja, Anastazija in Lia, med njimi pa tudi predstavnik moškega spola Maj Luka.
Pod mentorstvom Mojce Dimec so se plesalci 1. h predstavili še kot vsestranski ustvarjalci, ki pišejo svoje pismo, skušajo razumeti, razjasniti in ko komentirajo v plesnem performansu Odločiti se je treba, ki se začne s tekstom Ane Karenine, str. 245, Leva Nikolajeviča Tolstoja: Njen nemir  je tudi telesno prehajal nanj. Tako da zapusti moža! Kako? Povej mi, kako?, so se ponavljale njih besede, iskrile radovedne oči in čudenju ni bilo konca.
Za njimi pa v belem najštevilnejši razred 2. h, kar 24 mladih plesalk – Sarah, Iva, Anaja, Nika, Teja Katarina, Diana, Terezija, Eva, Katja, Uršula, Urška Lucija, Klara, Anita, Mateja, Tjaša, Tinkara, Larisa, Mija, Nuša, Valentina, Lara, ki so se v koreografiji Ona v meni prestavile  kot homogena in dozorela plesna skupina. Ona je Jaz . In jaz sem Ona … Ona je moja Vest, je zapisala Eva Krštinc, Uršula-Ula Marković pa: Ona v meni je drugačna. Postavlja si druge cilje. Medtem pa je Valentina Zornik zapisala: Življenje je prečudovita skrivnost. Ob pestri koreografiji pa še dodatno popestrilo petje (mentorstvo Alenka Bobek) na Predaničevo glasbo. 
Tretji letnik, razred 3 h, je veliko razmišljal o intervjuju, tako se je Živa Kadunc spraševala o pristnosti in iskrenosti intervjuja, v njihovo plesno kompozicijo pa stkala igro besedne improvizacije, ko se je z besedami poigravala in spraševala o tem, kam in kako naprej, gledalce pa tudi  nasmejala … Klara Drnovšek Solina je zapisala: Včasih se je težko izpovedati v družinskem intimnem vzdušju. Včasih je to lažje storiti pred publiko, teatralno. Teatralnost nas razgalja, a hkrati ščiti. O občutku, ki je čisto drugačen, če sta si tisti, ki sprašuje, in tisti, ki odgovarja, obrnjena s hrbtom eden proti drugemu, ko nimata stika z očmi, je razglabljala Nika Smiljanič, medtem ko je Maša Radi zapisala, da je vloga intervjuja lahko tudi prerformativna, saj zaradi svoje performativne narave ustvarja podobo časa, v katerem je nastal. Svoje globine mladostnega razmišljanja pa strnila v naslovu: Telo=resnica, med drugim tudi zapisala: Velikokrat slišimo, da telo nikoli ne laže in da nam vedno, na tak ali drugačen način, pripoveduje resnico. Torej je popolno za intervju. Zaključila pa z vprašanjem: Je torej telo nova prihodnost komunikacije?
Nato so na oder stopili plesalci 3. h in zaveli svoj namišljeni intervjuju, ki so ga poimenovali Intervju za intervju, se začeli predstavljati, kdo so, koliko so stari, potem pa še iskrili v plesnih kompozicijah, se soočali z občutki in miselnimi tokovi, ko so razprostirali svoja plesna krila, se tudi prepogibali v medsebojnih odnosih ter se eden za drugim predstavili z imenom in priimkom, in seveda s (pomembno) letnico rojstva:  najprej Klara pa Tjaša, Lea, Špela, Živa, Ana, Pia K., Veronika, Maja, Maruša, Nikita, Pia P., Maša, Nika in med njimi Blaž, ki v danem trenutku pride do Klare, jo gleda vso sključeno, kako sedi na stolu, in jo vpraša: "Kako se počutiš?" Odziv seveda primeren vprašanju … Plesali so in se izpeli v obilju plesne kompozicije, veli igro besed, ko njihovih glasov niso zasenčili utripi srca ali oblike sopihanja, ko je njihova plesna zgodba stekla fluidno v energiji že praktično dozorele plesne skupine.
Na koncu se je 4. h še razdajal v zabavni malce popoprani enodejanki na temo plesnega pouka in prepoznavnih značilnostih svojih  pedagogov ter mentorjev, seveda brez šolskega dirigenta, ravnatelja, njihov performans igrive pantomime ne bi dajal prave slike o stanju stvari; je pa gotovo to prvi pravi korak k pristopu na zrelostni izpit, ki jih še čaka. V zaključek in na zadnji steni dvorane, ko se je ta že praznila in so se že vse možne skupine poslikale, pa na zadnji steni obvisi z roko izpisano (večno) vprašanje: Kaj pričakuješ?
                                   

View Gallery 14 Photos